Slovenska nogometna reprezentanca je z načrtovanima zmagama proti Kazahstanu v Astani z 2:1 in San Marinu v Ljubljani z 2:0 začela kvalifikacije za evropsko prvenstvo leta 2024 v Nemčiji. Na tekmah z najslabšima ekipama v skupini H se je bolj mučila, kot so pričakovali navijači, a ima edina poln izkupiček šestih točk. Danska, Severna Irska, Finska in Kazahstan imajo po tri točke, San Marino pa nič. Prvi zrelostni izpit bo junija s skandinavskim paketom tekem s Finsko v Helsinkih in Dansko v Ljubljani.
Jan Oblak (igral 180 minut) – ocena 6: Po statistiki »brezdelnež«. Dva strela v okvir gola, en prejeti zadetek v Kazahstanu, za katerega ni kriv, in ena super obramba v 91. minuti v Astani za potrditev treh točk. Proti San Marinu povsem brez dela, a kot kapetan avtoriteta na igrišču in v slačilnici.
Petar Stojanović (180 minut) – 6: Menjal igralna položaja. Njegova aduta sta prodornost in predrznost, zlasti ko igra na desni strani skupaj z Zajcem. Za napake se vedno odkupi s kakšno dobro potezo. Potem ko ga je v Astani preveč vleklo v napad in je pozabljal na obrambne naloge, se je odkupil s podajo, ko je žogo kot na pladnju serviral Vipotniku za zmagoviti zadetek.
Adam Gnezda Čerin (180 minut) – 6,5: Napreduje iz tekmo v tekmo. Prevzema vlogo kreatorja v zvezni vrsti, kjer mu mora strokovno vodstvo še najti partnerja. Njegove podaje iz prekinitev postajajo nočna mora za obrambe nasprotnih ekip. Ključna poteza kvalifikacij je bila v Astani podaja iz kota na glavo Brekala za izenačenje.
Benjamin Šeško (180 minut) – 6,5: Dobil je premalo uporabnih žog od soigralcev, a je vseeno sodeloval pri dveh od štirih slovenskih golov. V Astani je pokazal šolski primer gibanja napadalca, s katerim odprl prostor Vipotniku za utekanje za zmagoviti gol. V Stožicah je bil na pravem mestu, da je dosegel vodilni gol, čeprav še po tekmi ni točno vedel, kako ga je sploh zadela žoga. Z njim ima Slovenija v napadu tehnično znanje, hitrost in nogometno inteligenco, da so tudi drugi napadalci na igrišču ob njem videti boljši igralci.
David Brekalo (176 minut) – 7: Odkritje prvih dveh tekem, saj se je med igranjem na Norveškem naučil vikinških bojevniških pristopov. Hitro se zna prilagoditi razmeram. V Astani je vskočil namesto poškodovanega Blažiča in navdušil z golom za izenačenje. Ko se je proti San Marinu poškodoval Bijol, je prevzel vlogo poveljnika obrambe in mentorja debitantu Drkušiću.
Benjamin Verbič (150 minut) – 5: Dolžnik. Veliko prometa, malo zaslužka. Preveč izgubljenih žog. Igral je v širino namesto po globini, v izsiljevanju prekrškov se je naivno metal po tleh in zaletaval v obrambni blok tekmeca, ki mu je tudi »telefoniral«, kdaj bo streljal, tako da so ga brez težav blokirali. Sprememba v zasebnem življenju je očitno vplivala na njegovo psihofizično stanje.
Žan Karničnik (149 minut) – 5: Precenjen. Šibki člen na boku. Zapomnili si ga bomo le po tem, kako naivno je izpadel, ko ga je Vorogovskij dvakrat zavrtel pred vodilnim golom Kazahstana. Tudi v napadu ni bilo veliko koristi, ampak preveč alibi nogometa.
Miha Zajc (126 minut) – 6,5: Ker je kreativen igralec, je z njim slovenska igra dobila rep in glavo. V Astani je v drugem polčasu v slovensko igro prinesel novo dimenzijo, ki je vodila do preobrata in zmage. Proti San Marinu je vodil slovensko igro in narekoval ritem ter sodeloval v akciji za vodilni gol.
Jaka Bijol (125 minut) – 7: Čeprav zaradi poškodbe proti San Marinu ni imel polne minutaže, najvidnejši slovenski igralec prvih dveh tekem. Ob povprečnega vezista je v manj kot letu dni po prestopu v Udinese postal vrhunski osrednji branilec, kar je logičen razvoj, saj italijanska nogometna šola proizvaja najboljše branilce na svetu. Pri Keku je imel veliko kredita, ki ga zdaj vrača tako, da je avtoritativni poveljnik slovenske obrambe. Dokler je igral proti San Marinu, je bil ob prekinitvah najnevarnejši Slovenec pred golom tekmeca.
Sandi Lovrić (101 minuta) – 6: V serie A igra stalno za Udinese, v slovenski reprezentanci je več rezervist kot prvokategornik. Ko je v Astani vstopil v igro, se je dvignila kombinatorika, saj je spustil žogo na tla in pospešil njeno kroženje. Proti San Marinu je pokazal (pre)veliko željo in se je izgubil v povprečju.
Jon Gorenc Stanković (99 minut) – 6: V Astani je zaigral namesto Jasmina Kurtića. V defenzivnih nalogah koristen, za napad pa manjka kreativnosti in kombinatorike. Pol točke višja ocena, ko proti Kazahatanu ni hotel z igrišča, čeprav se mu je ob udarcu v glavo bliskalo na vse strani.
Jure Balkovec (78 minut) – 5,5: V njegovi igri ni bilo nobene dodane vrednosti, čeprav je imel v Astani veliko pooblastil ob prekinitvah. Očitno ne bo naslednik Bojana Jokića na levem boku.
Žan Celar (60 minut) – 5,5: Proti Kazahstanu v vlogi Šporarja. Želja in trud sta bila velika, izkupiček pa skromen. V Švici, kjer je letos za Lugano dosegel 12 golov, deluje veliko bolj sproščeno, poletno in razigrano.
Andres Vombergar (57 minut) – 6: Argentinski Slovenec, ki igranje za reprezentanco doživlja najbolj čustveno in je ljubljenec navijačev. Za tokratno reprezentančno akcijo je prepotoval več kot 30.000 kilometrov in na letalu preživel 44 ur. Z nastopom je veliko zanimanje za Slovenijo vzbudil tudi med navijači svojega argentinskega kluba San Lorenzo, za katerega pesti stiska papež Frančišek. Proti San Marinu se je trudil in navdušil 50 sorodnikov ter prijateljev na tribuni, med katerimi so trije dopotovali iz Argentine.
Vanja Drkušić (55 minut) – 6: Osrednji branilec, ki igra v Rusiji za Soči, je proti San Marinu zaigral namesto poškodovanega Bijola in obrambne naloge, ki jih ni bilo veliko, opravil brez težav. V štoperskem paru se je hitro ujel z Brekalom, saj sta bila soigralca v Bravu.
Žan Vipotnik (54 minut) – 7: Kekov as iz rokava. Še lani maja je igral v drugi ligi za Triglav, do sredine oktobra je bil v matičnem Mariboru rezervist, zdaj pa je s 14 goli vodilni strelec slovenske lige in v 54 minutah v reprezentanci podpisan pod dva od štirih golov. Za prvega je na igrišču potreboval osem minut, za drugega dve minuti. V Astani je debtiral in ob prvem stiku z žogo dosegel gol za zmago, v Stožicah je San Marino njegovo podajo spremenil v avtogol za vodstvo z 2:0. Novi as za velike trenutke.
Toni Horvat (9 minut), Jaka Blažič (5 minut): Igrala premalo časa za oceno.
Matjaž Kek – 6: Pri izbiri igralcev za obe tekmi ni bil v dobri dnevni formi in polovica Slovenije ga je menjala že po prvem polčasu v Astani. Napake je popravil, tako da sta bila druga polčasa na ravni pričakovanj. Od reprezentance, ki si je zagotovila obstanek v ligi narodov, so izmed nosilcev igre manjkali Kurtić, Šporar, Blažič, Sikošek in Mevlja. Slovenija ima trdno obrambo, čeprav je prvi paket tekem po poškodbah Blažiča in Bijola končala z rezervnim branilskim parom Brekalo-Drkušić. Šibki člen reprezentance je levi bok, kjer Kek ne najde zamenjave za Jokića, oziroma udarnost v igri po bokih. Največja je izbira med napadalci, saj je kar šest kandidatov za dve mesti na igrišču.
