Letošnje slovensko nogometno prvenstvo je zaznamovala velika premoč Olimpije, ki si je s serijo osmih zaporednih zmag na začetku sezone priigrala neulovljivo prednost. To je bila sezona uveljavitve številnih mladih igralcev in novega sloga igre z veliko posestjo žoge.

Svit Sešlar (2882 minut, 34 tekem, 9 golov, 4 asistence) – ocena 8: Odločno stopa po stopinjah očeta Simona, ki je igral za slovensko reprezentanco in v ligi prvakov. Ker je ustvarjalec s presežno vrednostjo, mu je Riera namenil eno ključnih vlog in je užival zaupanje trenerja tudi spomladi, ko ni zabijal golov, kot jih je jeseni, a je bil včasih že z le eno potezo bolj viden od soigralcev. Tehnično znanje ima za pet najboljših lig v Evropi, manjka pa mu hitrost, zlasti ko gre za obrambne naloge.

Mario Kvesič (2779 minut, 12 golov, 8 asistenc) – 8,5: Hercegovec je bil za mnoge navijače MVP Olimpije v letošnji sezoni. Čeprav je vezist, je najboljši strelec kluba (12 golov in še 3 zastreljane enajstmetrovke) in zraven še asistent. Tridesetletnega vezista, ki mu je pogodba potekla in si ga zelo želi Celje, so odlikovale tekaške sposobnosti in občutek za kombinatoriko. Najboljši je bil na najtežjih tekmah.

​Agustin Doffo (2662 minut, 32 tekem) – 8,5: Tipičen nepopustljiv argentinski bojevnik je bil najboljši defenzivni vezist v ligi, čeprav je v tej vlogi igral šele prvo leto, saj je imel v prejšnjih klubih bolj ofenzivne naloge. Za tekmece nadležen razdiralec igre s krajo žog in dobljenimi dvoboji ter prvi povezovalec igre v Olimpiji.

Timi Max Elšnik (2661 minut, 33 tekem, 7 golov, 5 asistenc) – 8: Značaj in kakovost kapetana. Zgovoren fant iz Zlatoličja je eden najbolj priljubljenih Štajercev v Ljubljani, kjer uživa že tri leta in pol. Motor ekipe in lepilo slačilnice, saj je bil pravi vodja na igrišču in izven njega. Borbeni vezist, ki zna udariti proti golu nasprotnika in tudi nogah tekmeca, kar mu je prineslo status reprezentanta.

Matevž Vidovšek (2430 minut, 27 tekem, 18 prejetih golov, 18 tekem brez prejetega gola) – 9: Iz anonimneža, ki je razmišljal celo o koncu kariere, saj je bil še pred letom dni številka tri v Olimpiji, je postal z naskokom najboljši vratar v Sloveniji. Specialist za dvoboje ena na ena, ki z višino dveh metrov pri tekmecih vzbuja strah. Inteligenten, neverjetno pogumen, hiter, eksploziven, a včasih tudi zaletav in tankih živcev.

Marcel Ratnik (2391 minut, 31 tekem, 1 gol, 1 asistenca) – 8,5: Tihi Prekmurec iz Tišine je uvrščen med deset najbolj nadarjenih centralnih branilcev v Evropi v svojem letniku 2003. Ker igra, kot da bi bil star 25 ali 30 let, mnogi pozabljajo, da jih šteje šele 19. Vzorčen primer, kako vezist postane vrhunski štoper, ki napade ne le razdira, ampak jih zaradi dobrega tehničnega znanja še gradi. Španski slog igre, ki ga je zagovarjal Riera, mu je bil pisan na kožo.

​Đorđe Crnomarković (2026 minut, 26 tekem, 1 gol) – 8: Centralni branilec stare šole je po vrnitvi v Olimpijo postal steber šampionske obrambe. Za uspeh na igrišču se je bil pripravljen tudi »stepsti«. Ni se ustrašil nobenega tekmeca, soigralcem je dvigoval samozavest, v napadu je bil nevaren ob prekinitvah.

​Mustafa Nukić (1774 minut, 25 tekem, 7 golov, 7 asistenc) – 6,5: Ljubljenec navijačev je že sredi jeseni padel v hudo strelsko krizo, spomladi pa je izgubil mesto celo na klopi za rezerve.

​Rui Pedro (1704 minute, 27 tekem, 6 golov, 4 asistence) – 6: Napadalec z veliko talenta, ki je v dresu Porta okusil celo igranje v ligi prvakov in bil v najboljši enajsterici evropskega prvenstva do 19 let, je imel veliko prometa in malo zaslužka, ker je bil premalo konkreten. Ker je jeseni dosegel šest golov, spomladi pa nobenega, je ostal dolžnik.

Pascal Juan Estrada (1702 minuti, 33 tekem, 1 gol) – 6,5: Nogometne gene je podedoval po očetu, ki je bil prav tako profesionalni nogometaš. Branilec, ki se dobro znajde tudi na položaju zadnjega vezista, je med sezono spretno uporabljal angleške izkušnje z akademije Wolverhamptona in dobival vabila v avstrijsko reprezentanco do 21 let.

David Sualehe (1625 minut, 30 tekem, 1 tekma, 1 gol) – 7: Portugalec je bil jeseni kot levi bočni branilec pogosto kritiziran, saj se je na igrišču občasno obnašal, kot da je kazensko v Sloveniji. Ko je za otroka Porta, ki se je kalil v drugi portugalski ligi, kazalo, da bo zanj sezona povprečna, je s pravo bombo dosegel svoj prvi gol v članski karieri na derbiju prav proti Mariboru, s katerim je Olimpija potrdila naslov prvaka.

​Justas Lasickas (1620 minut, 28 tekem) – 6: V Litvi je bil med tremi najboljšimi igralci minulega leta. V Olimpiji na desnem boku ni navduševal, a se je malo odkupil na finalu slovenskega pokala proti Mariboru, ko je dosegel gol z levico, čeprav je desničar.

Aljaž Krefl (1525 minut, 25 tekem, 1 asistenca) – 6,5: Edini, ki je z Olimpijo osvajal lovorike že v preteklosti, zato mu ni manjkalo samozavesti. Iz rezervista je postal prvokategornik in deklica za vse, saj je kot levičar igral tudi na desnem boku.

​Mateo Karamatić (1276 minut, 21 tekem) – 6: Avstrijski branilec s hrvaškimi koreninami, ki se je rodil na Tirolskem, je imel sezono brez presežka, saj je bilo v njegovi igri preveč napak.

​Djalo Aldair (1235 minut, 29 tekem, 2 gola, 2 asistenci) – 6,5: Manjkalo mu je stalnosti, saj je navdušil le na redkih tekmah. Hitrost je njegova vrlina, a je premalo konkreten v zaključkih akcij.

​Anes Krdžalić (850 minut, 3 goli, 3 asistence) – 7,5: Čeprav se je s prvoligaškim nogometom srečal šele po zimskem prihodu v Olimpijo in je star zgolj 18 let, je prispeval pomemben delež k naslovu prvaka. Z nekaterimi potezami je nakazal, da bi bil v vlogi vezista lahko igralec za velike stvari.

Goran Milović (807 minut, 21 tekem, 1 asistenca) – 6: Več na klopi kot na igrišču. Leta – šteje jih 34 – so mu odvzela ostrino in hitrost.

Denis Pintol (801 minuta, 9 tekem, 21 prejetih golov, 1 tekma brez prejetega gola) – 6: Vratarski geni so mu bili položeni v zibko, saj je bil oče Ismir reprezentant BiH. V vlogi rezervista brez presežka.

​Admir Bristrić (612 minut, 14 tekem, 4 goli) – 7: Mladi reprezentant BiH do 21 let je po zimskem prihodu v Ljubljano hitro potrdil kakovost napadalca, saj je dosegel štiri gole. Zadel je tudi na derbijih proti Celju in Mariboru.

Ivan Posavec (547 minut, 20 tekem) – 6: Po potrebi je zapolnil vrzeli v zvezni vrsti, ko so manjkali prvokategorniki, a ni pokazal dodane vrednosti.

Samuel Pedro (407 minut, 13 tekem, 1 gol), Dino Špehar (183 minut, 6 tekem), Nemanja Gavrić (171 minut, 7 tekem, 1 gol), Val Janković (14 minut, 1 tekma), Žan Mauricio (9 minut, 1 tekma): Premalo so igrali za oceno.

Trener Albert Riera – 9: V slovenski nogomet je vnesel tisto, kar je v nogometu najtežje – kontinuiran napad z veliko posesti žoge, ki prinaša prevlado na igrišču. Čeprav je osvojil vse možne lovorike, je doživel usodo Igorja Bišćana, saj vodstvo z njim ni podaljšalo pogodbe. Nemškim lastnikom očitno ni bilo všeč, ko temperamentni in trmasti Španec ni dovolil, da bi se kdo vmešaval v njegovo delo. Novi trener bo verjetno »kimavček«.