Čeprav je Marcel Ratnik star šele 19 let, je bil med nosilci igre Olimpije v pohodu na naslov državnega prvaka v nogometu. Kljub mladosti je fant iz Tišine v Prekmurju trdni člen obrambe ljubljanskega kluba, obenem pa zaradi dobrega tehničnega znanja sodeluje pri gradnji napadov. Olimpija bo danes ob 17.30 v Stožicah igrala tekmo polfinala slovenskega pokala z drugoligašem Aluminijem. Če ga bo trener Albert Riera poslal na igrišče, bo to zanj 50. tekma za Olimpijo.

Olimpija bo proti Aluminiju favorit in izpad v polfinalu pokala bi bil velik neuspeh.

Aluminij premore kakovost. Kdor je prišel do polfinala, nima slabe ekipe. Priprava je enaka kot za vsako tekmo. Enostavno moramo zmagati, saj želimo osvojiti dvojno lovoriko.

Kakšna je priprava na tekme, ko imate v žepu že naslov državnega prvaka?

Težka. Zavedamo se, da nam naslova ne more več odvzeti nihče, a moramo ostati zbrani. To so tekme, na katerih moramo z zmagami potrditi, da smo zasluženo prvaki. Tudi trener Riera ne dovoli popuščanja, saj je njegova zmagovalna miselnost izjemna.

Ste pričakovali takšno premoč Olimpije, potem ko je bilo na začetku sezone veliko težav?

Dogodki v klubu in okrog njega niso imeli velikega vpliva na ekipo. Mi smo se s trenerjem Albertom Riero, ki je prišel teden dni pred prvo evropsko tekmo, držali bolj zase. Nismo se obremenjevali s problemi, ki so se dogajali v klubu, ampak smo bili osredotočeni le na igrišče. Ko smo smo zmagali osem tekem zapored, smo začutili priložnost in nadaljevanje je bilo vrhunsko.

Ali je bila ekipa vseskozi v nekakšnem mehurčku?

Da. Vse, kar se je dogajalo, je ekipo še bolj povezalo med seboj, zato smo bili še boljši na igrišču. Vseskozi se je dvigovalo tudi vzdušje v garderobi. Čeprav je bilo potovanje z avtobusom iz Luksemburga dolgo, nas je tudi to še povezalo. Prav neverjetno je bilo, da smo prišli domov ob enih zjutraj, popoldne pa smo imeli uvodno prvoligaško tekmo z Muro. Vsi smo bili utrujeni zaradi potovanja, a ko smo po 90 minutah garanja premagali Muro, smo se začeli zavedati, kako močna ter kakovostna ekipa smo. Ta zmaga nas je neverjetno dvignila.

V čem je prednost Olimpije pred ostalimi ekipami v ligi.

Povezanost ekipe s trenerjem. To, kar nam je trener povedal ob svojem prihodu, se je tudi zgodilo in nas popeljalo do naslova.

Kaj trenerja Alberta Riera razlikuje od ostalih, s katerimi ste delali doslej?

Je najboljši trener v moji dosedanji karieri in tako menijo tudi soigralci. Meni je zelo všeč španski slog nogometa, v katerem se igra in teče z žogo, ne pa da moraš teči brez nje.

Vaša nogometna pot je zanimiva. Nogomet ste začeli igrati pri štirih letih v Tišini. Za Muro ste igrali do leta 2017, za Maribor v sezoni 2017/18, član Olimpije ste od poletja 2018. Zakaj ste prestopili v kadete Olimpije?

V Ljubljani so mi ponudili prvo profesionalno pogodbo. Z agentom in družino smo se odločili, da sprejmemo najboljšo ponudbo za moj razvoj.

Omenili ste družino, kako pomembna je v vaši karieri?

V Ljubljani živim z dekletom. Starša, ki me vseskozi podpirata, prideta na vsako tekmo. Oče in mama sta tudi igrala nogomet, nista imela velikih uspehov, a tudi to je pomagalo, da sem postal nogometaš.

Kako vas sprejmejo vaščani v Tišini, ko z Olimpijo premagate Muro ali Maribor?

Če sem iskren, ne vem, ker sem bil nazadnje doma pozimi. Ko imamo po tekmi prost dan, sem preveč utrujen, da bi se vozil domov. Starši pridejo v Ljubljano, zato je vse enako, kot če bi šel domov.

V članski ekipi Olimpije ste hitro dobili priložnost. Zaupala sta vam tudi prejšnja trenerja Sava Milošević in Robert Prosinečki.

Ko ti pri 17, 18 letih zaupata dva človeka, ki sta imela izjemni igralski karieri, je to najprej velika čast. Njuna podpora mi je dala še večji zagon. Ker je bila velika podpora soigralcev, predsednika in strokovnega štaba, sem bil na igrišču še bolj sproščen.

Ali ste bili presenečeni, ko ste še kot najstnik dobili priložnost v prvi enajsterici?

Po eni strani zelo, po drugi sem si priložnost morda tudi zaslužil. Nikoli ne bom pozabil, kakšno tremo sem imel pred prvo tekmo. Ker igram na položaju centralnega branilca, je odgovornost še večja, saj se zavedam, da je moja napaka lahko usodna za prejeti gol.

Ste že vso kariero obrambni igralec?

Ne. V Muri in Mariboru sem bil vezist, ko pa sem prišel v Olimpijo, so me prestavili na položaj osrednjega branilca. Menim, da je celo prednost, ko iz vezista postaneš osrednji branilec, saj si upam več igrati. Ko je na sredini igrišča gneča, moraš kot vezist hitro razmišljati, zato mi je zdaj veliko lažje v vlogi štoperja. Tudi trener zahteva, da začnemo igro graditi v obrambni liniji. Uživam, ko imam žogo v nogah.

Proti kateremu igralcu v slovenski ligi je najtežje igrati?

Proti Mirlindu Dakuju iz Mure in Charlesu Ikwuamesiju iz Celja. Obenem mi je bilo proti njima tudi malo lažje, saj sta tipa napadalcev, ki si želita žogo bolj v noge. Pri njiju tako lahko predvidevam, kam se bosta odkrila.

Na zadnjem derbiju z Mariborom ste ustavili najboljšega strelca lige Žana Vipotnika.

Njegova odlika je, da se zelo dobro giblje v kazenskem prostoru. Je vedno na pravem mestu, saj točno ve, kam bo priletela žoga. Klasičen golgeter z nosom za gol.

Vaše največje rezerve.

Igra v skoku in dvoboj. Po velikosti ne sodim med višje, zato potrebujem eksplozivnost in skok. Tudi po telesni konstituciji nisem širok, da bi se lahko normalno prerival, zato moram še delati na tem področju.

Imate dobro predvidevanje v igri, čemur pravimo nogometna inteligenca.

Glede na mojo konstitucijo je to zelo pomembno. Veliko stvari lahko razrešim, ko predvidevam, kam bo usmerjena podaja, kdaj moram skočiti naprej, da preprečim nevarno situacijo.

Sodite med igralce, na katerih klub načrtno gradi, da bo zaslužil s prodajo v tujino. Pogodbo imate do leta 2025.

S prestopom v tujino se še ne obremenjujem. Najprej želim končati sezono, da dvignemo še slovenski pokal. Ker smo vso sezono garali za kvalifikacije za ligo prvakov, želim, da bi z Olimpijo uspešno nastopil v Evropi. Slovenska liga je idealna za razvoj mladih igralcev.

Katere lige so vam najbolj všeč?

Tiste, v katerih se veliko igra. Takšna je španska. Ko se bom odločal za prestop, bom izbral ligo s slogom, ki mi je všeč, torej z veliko posestjo žoge, da bom lahko tudi sam napredoval in se razvijal. Angleška liga bi bila zame trenutno še prehud zalogaj, saj se že po televiziji vidi, kako pomembna je fizična moč. Verjetno najboljša za moj razvoj bi bila ena izmed lig srednje evropske kakovosti. Tako, kot je Šeško preko Avstrije prišel do bundeslige.

Kdo je bil vaš vzornik?

Sergio Ramos. Morda ni super igriv, a navdušuje me njegov odnos do igre, vodstvena vloga v vlogi kapetana, poveljevanje obrambni liniji in predanost klubu. Tudi sam navijam za Real Madrid.

Kdo je vaš največji prijatelj v ekipi?

Nimam najboljšega prijatelja, največ pa se družimo Sešlar, Vidovšek, Pintol in jaz, ki smo si blizu tudi po starosti.