Dobrih osem let mineva, odkar je Aleksander Čeferin postal predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa). Za eno najpomembnejših vlog v svetu športa so ga izvolili septembra 2016, potem ko je zaradi korupcije položaj izgubil Michel Platini. Trenutno je v drugem polnem mandatu, ki mu poteče leta 2027, za tretjega pa naj ne bi več kandidiral.

Kljub temu da 57-letni Grosupeljčan deluje v Nyonu, kjer ima Uefa sedež, se pogosto vrača v domovino. Danes si je vzel čas za vprašanja študentov na ljubljanski pravni fakulteti, na kateri je tudi diplomiral. Tema pogovora so bili aktualni izzivi nogometa v Evropi včeraj, danes in jutri, Čeferin pa je v njem razkril marsikatero zanimivost.

O želji ob prihodu na čelo Uefe, da ta postane ena najmočnejših športnih organizacij na svetu, v času, ko so jo pretresale afere.

Afere so bile v 90 odstotkih primerov povezane s Fifo, Svetovno nogometno zvezo, in ne Uefo. K meni so takrat pristopili predstavniki skandinavskih in italijanske nogometne zveze z vprašanjem, zakaj ne bi prevzel vodenja. To me je šokiralo. Podvomil sem, da bi dobil zadostno število glasov. Zdelo se mi logično, da najprej povprašam ljudi iz regije. Ko sem videl, da sem naletel na pozitiven odziv, je šla zadeva naprej. Sicer so me ves čas vsi podcenjevali, kar marsikoga prizadene, sam pa sem to vzel kot prednost. Ko so me začeli jemati resno, je bilo namreč že prepozno. Pred volitvami sem obiskal kar 54 držav, tudi Belorusijo, kjer me njihov predsednik nogometne zveze odkrito ni podpiral. Ker nisem imel vizuma, sva se dobila kar na letališču. Ne glede na vse se mi je zdelo spoštljivo, da grem na obisk.

Aleksander Čeferin: Družina in dom sta moje sidro. V Sloveniji živim ob koncih tedna, odnos z družino pa je zdaj še boljši. Prej sem bil ves čas doma, pa smo šli pogosto drug mimo drugega. Zdaj tista dva ali tri dni ter dopuste, ko smo skupaj, res izkoristimo. Foto: Luka Cjuha

O selitvi v Švico, ko je postal predsednik Uefe.

Zame je bil to manjši problem, ker sem na dom izredno navezan. Imam pa srečo, da se lahko redno vračam v Slovenijo, saj mi je družina izredno pomembna. Kot predsedniku Uefe mi na letališčih ni treba čakati, tudi v hotelih ne, ves čas je okoli mene spremstvo. Ko pridem domov, pa je vse drugače. Če psa ne peljem na sprehod, se bo polulal v hiši. Če si ne bom pogrel hrane, ne bom imel toplega obroka. Družina in dom sta moje sidro. V Sloveniji živim ob koncih tedna, odnos z družino pa je zdaj še boljši. Prej sem bil ves čas doma, pa smo šli pogosto drug mimo drugega. Zdaj tista dva ali tri dni ter dopuste, ko smo skupaj, res izkoristimo.

O tranziciji od odvetnika do predsednika Nogometne zveze Slovenije (NZS) in nato Uefe.

Vse skupaj se je odvijalo izredno hitro. O funkciji predsednika NZS nisem razmišljal. Znova je bilo tako, da so k meni pristopili določeni ljudje in me vprašali, ali bi me zanimalo. Nisem bil prepričan, a je zadeva hitro prišla v medije in se je začelo o tem govoriti. Je pa pozicija predsednika NZS bolj kot ne častna, generalni sekretar namreč opravi ogromno dela. Ni služba. Drugače je pri Uefi. Na začetku sem bil kar malo v stiski. Iz odvetništva sem šel v organizacijo, ki ima na leto več kot šest milijard evrov prometa. Ko sem prišel v pisarno, nisem natančno vedel, kako in kaj. A potem je šlo in očitno še vedno gre.

O napornem ritmu tekmovanj in izrednih obremenitvah za nogometaše.

Ko rečemo, da so nogometaši sodobni gladiatorji, vseeno malo pretiravamo. Boljši ko je nogometaš, večji ko je zvezdnik, bolj je zaščiten pri sodnikih, ki pa so prav tako ves čas v zobeh navijačev. Res je, da igralci ogromno igrajo in da koledar tekem praktično bolj poln ne more več biti. Ne bi pa se strinjal, da so najbolj obremenjeni le tisti na najvišji ravni. Tudi igralci Olimpije in Celja igrajo tako pogosto kot denimo tisti iz Reala Madrid. Le da so oni plačani 500-krat manj. Če bi zmanjšali število tekem, pridemo do tega, da bi posledično padle tudi plače nogometašem, ker bi imeli klubi manjše prihodke. To je začarani krog. Kompromis je, da se ne uvaja novih tekmovanj.

O novem tekmovanju, razširjenem svetovnem klubskem prvenstvu pod okriljem Fife.

Kot sem omenil, je ritem tekem za nogometaše že zdaj na zgornji meji. Problem je, ker bo novo klubsko svetovno prvenstvo po koncu sezone vzelo pet tednov vsaka štiri leta. Vmes pa že imamo svetovno prvenstvo, evropsko prvenstvo ... Videl sem, da je sindikat profesionalnih nogometašev z evropskimi ligami že vložil tožbo proti Fifi. Problem je, ker si evropski klubi tekmovanja želijo, saj bi povečali prihodke in bi lahko lažje plačali nogometaše. Torej začarani krog. S sindikatom profesionalnih nogometašev se bo treba usesti in ugotoviti, kaj želijo. Če zmanjšamo število tekem, se bodo morale znižati tudi plače. Druge poti ni.

O tujih nogometaših, ki zavirajo vzpon mladih domačih igralcev.

Strinjam se, da je tako od primera Bosman naprej. Treba bo razmisliti, ali prosti pretok delovne sile v športu povečuje ali zmanjšuje konkurenco. Predvsem je to problem v majhnih državah. To se lahko rešuje na način, da se finančno stimulira klube, ki vlagajo v domače igralce. Na vso moč se trudim slovenskim mladeničem vcepiti v glavo, da je bolje igrati v slovenski nogometni ligi kot v mladih letih oditi v tujino, kjer je konkurenca mnogo hujša, potem pa v letih, ko najbolj potrebujejo igranje, sedijo na klopi ali, še huje, na tribuni.

O vzponu slovenskega nogometa.

Neposredne povezave s tem, da je predsednik Uefe iz Slovenije, tu ne vidim. Zdaj v nogometu vsi ločijo Slovenijo in Slovaško, kar ob mojem prihodu ni bilo samoumevno. Slovenski nogomet je bil sicer uspešen že prej. V nekdanji skupni državi smo bili potisnjeni na rob, češ, naj se smučarji ukvarjamo s smučanjem, nogomet in košarko pa prepustimo drugim. Pa smo vseeno imeli vrhunske posameznike. Nogomet je že dolgo časa najbolj popularen šport v Sloveniji, pa čeprav nekateri lobiji tega ne želijo priznati.

O superligi.

O tem je bilo povedano že bolj ko ne vse. Zame je bil to ekstremen šok. Superliga bi spremenila nogomet. Največja stvar pri Uefi je, da samo tri odstotke prihodkov porabi za lastno funkcioniranje, vse drugo vrača v nogomet. S pomočjo navijačev in držav projekt superlige ni zaživel in tudi ne bo. Kritikom, ki pravijo, da je angleško prvenstvo že nekakšna superliga, sporočam, da se na nogomet ne spoznajo. To je neumnost. Proti slovenski ligi je potem vsaka liga superliga. Vse je odvisno od tega, koliko je nogomet v določeni državi priljubljen, za koliko prodaš televizijske pravice in tako dalje. Za mene je zgodba o superligi končana. Nogomet je toliko večji od drugih športov ravno zaradi sistema, ki vrača denar v sistem. Poglejte samo naše klube. Ko se enkrat uvrstijo v kakšno evropsko tekmovanje, si finančno rešijo prihodnje tri ali štiri sezone.

O nasilju huliganov na nogometnih stadionih.

Nasilje navijačev v nogometu je velik problem. Opažamo, da je v porastu od epidemije covida naprej. Ne bi rekel, da imamo v Sloveniji s tem pretirano težavo. Precej hujši primeri prihajajo iz Hrvaške, Srbije, Poljske, da ne govorim o Nizozemski. Športna organizacija tu težko kaj naredi sama. Potrebuje pomoč držav, sistemov. Mi lahko kaznujemo nogometne zveze, kaj več pa težko. Problem je, ker so to idioti, ki jim je za klube in šport vseeno. Na tekmo pridejo samo zaradi nasilja in da raznašajo svojo ideologijo. Gre za izrazito manjšino, kako to rešiti, pa je kompleksno vprašanje.

O uspešnosti novega formata lige prvakov.

Izjemno smo zadovoljni, še bolj, kot smo si mislili. Je izredno nepredvidljiv. V prejšnjem sistemu si decembra že vedel, kdo gre naprej, zdaj se ne bo vedelo do konca januarja. Trenutno je Dinamo iz Zagreba pred Realom Madridom, Bayernom in PSG. Izjemno zanimiv sistem, ki ga hvalijo vsi.