S Tonetom Vogrincem mi ne bi uspelo ponovno vzpostaviti medsebojnega spoštljivega odnosa, če ne bi bilo Bojana Križaja. Bojan me je poklical. Bil je iskren in mi povedal svojo dobronamerno željo glede srečanja s Tonetom. Ničesar mi ni vsiljeval. Dal mi je možnost izbire. Moja želja je bila, da se s Tonetom srečam. Oba sva bila zmožna narediti korekcijo najinega odnosa. Morda je tudi on moral meni kaj odpustiti. Če bi Tone danes prišel k meni in me prosil za pomoč, bi mu jo lahko dala. Vem, da bi bilo tudi obratno.

Če dam obdobje, ko sem prenehala s smučanjem, v tedanji kontekst, ki sovpada z osamosvajanjem Slovenije in vsemi spremembami na številnih ravneh: v tistem času za vrhunske športnike ni bilo tako zakonsko urejeno, kot je zdaj. Današnji statusi, sploh pa vrhunskega športnika, prinašajo takšne zakonske pogoje, da se lahko športnik čim bolj posveti svojemu delu, hkrati ohranja možnost izobraževanja ali zaposlitve, ima zdravstveno in socialno zavarovanje … To so velike spremembe na bolje in prav je tako. Tudi več diskurza je o tem, kako jim pomagati po športni karieri. Športniki imajo več pravic, so bolje povezani med seboj, njihov glas je bolj upoštevan. Smučala sem v obdobju, ki je bilo za športnika v marsičem drugačno. Ko sem končala kariero, sem imela manj ugoden položaj, kot bi ga imela z istimi rezultati sedaj. Znašla sem se tako, kot sem se, pri čemer sem imela pomoč ljudi okoli sebe. Ja, moje izobraževanje je bilo moj problem. Izobraževala sem se ob delu in si ga plačala iz svojega žepa.