V zadnjih letih je 45-letna nekdanja vrhunska športnica zaposlena na Atletski zvezi Slovenije, v Parizu pa je vodja sedemčlanske slovenske atletske reprezentance. Opravlja funkcijo, ki kaže, da je mati dveh otrok zelo uspešna tudi izven športnih poti.

Kako se počutite v Parizu kot vodja slovenske atletske reprezentance?

Zanimivo je spoznati olimpijske igre v drugi vlogi. Lažje je s stališča, da ne občutim tekmovalnega stresa. Sicer imam tremo pred vsakim slovenskim nastopom, a je vseeno drugačna, kot ko sem bila aktivna atletinja. Po drugi strani v Parizu opravljam odgovornejšo funkcijo. Toda reprezentanco dobro poznam, saj sem bila z vsemi člani večkrat na tekmi, zato zaupam v svoje sposobnosti.

Ste razočarani, ker niste osvojili kolajne?

Lagali bi, če bi rekla, da si je nismo želeli, zato smo malce razočarani. Olimpijske igre so se izkazale za nepredvidljivo tekmovanje, kar se je zgodilo prav v metu diska, saj Jamajčan Roje Stona ni sodil v krog ožjih favoritov za kolajne, na koncu pa je z osebnim in olimpijskim rekordom ugnal vso konkurenco. Finale je bil izjemno kvaliteten, na žalost pa je prav Kristjan ostal brez kolajne. V vsej zgodbi je najtežje prav njemu.

Kako ste zadovoljni z nastopi drugih slovenskih atletov?

Žal Tina Šutej zaradi poškodbe ni mogla poseči po vidnejših uvrstitvah, zato je bila uvrstitev v finale njen maksimalni domet. Glede na zmožnosti sta bili slabši kot na drugih velikih tekmovanjih Lia Apostolovski in predvsem Neja Filipič. Anita Horvat je v manj kot 24 urah dvakrat tekla 2:00, s čimer se ni uvrstila v polfinale, a ji nimamo česa očitat. Matic Ian Guček je v repešažu pokazal, da je up slovenske atletike, Klaro Lukan pa danes še čaka nastop v finalu teka na 10.000 m.

V Slovenijo vas je popeljala ljubezen, medtem ko ste športno pot leta 2004 končali, mar ne?

Res je, po poškodbi, delni rupturi Alilove tetive, sem v Srbiji v trenutku izgubila vsa sredstva, ki sem jih imela na razpolago. Edini logični izhod se mi je zdel, da končam športno pot in začnem iskati službo. Ko sva se poročila z Matijo Šestakom, sem se preselila v Slovenijo in čakala dokumentacijo, da lahko začnem delati. Matija je bil še aktivni atlet in sem z njim hodila na stadion. Eno leto po poškodbi, ko me tetiva ni več bolela, sem iz dolgočasja začela malce trenirati. Šlo mi je kar dobro, imela pa sem grenak priokus, ker so me v Srbiji odrezali na tako lahek način.

Spominjam se, da se vam je čas do ureditve dokumentacije precej vlekel.

Res je. Ker mi je šlo na treningih vse bolje, hkrati pa nisem imela papirjev, s katerimi bi lahko tekmovala za drugo državo. Spominjam se, kako neizprosna sem bila do sebe pred prvo tekmo po vrnitvi na atletske steze. Rekla sem si, da če ne bom skočila vsaj 13,80 metra, ne bom več tekmovala. Skočila sem 14,08 metra in bila spet zanimiva za Atletsko zvezo Srbije. Ker so jo vodili isti ljudje, ki so me dve leti prej odrezali, sem rekla, da z njimi ne bom sodelovala. Sočasno je bila noseča tedaj najboljša Slovenka v troskoku Snežana Vukmirović, tako da sem postala zanimiva tudi za slovensko atletiko.

Sliši se neverjetno, kako visoka pričakovanja ste imeli do sebe, saj bi bili z daljavo 14,08 m finalistka letošnjih iger v Parizu. Kako to?

Na to vprašanje lahko najbolje odgovorim tako, da se vrnem v svoje otroštvo. V Srbiji sem odraščala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. To obdobje je bilo občutljivo, vsako stvar si si moral izboriti. Življenje je bilo težko. Bojevitost je ostala v meni vso kariero, kar mi je v športu predvsem v rezultatskem pomenu zelo pomagalo. Nikoli nisem prehitro odnehala, ali bila zadovoljna.

Ste ponosni tudi na poslovno pot?

Bolj sem ponosna na to, da sem ostala v atletiki in športu. Tega si nisem mislila, saj si nikoli nisem želela opravljati trenerskega poklica.

Zakaj ne?

Sebe sem izčrpavala do maksimuma, zato ne vem, če bi bila sposobna to početi z drugimi atleti. Tudi če bi tako delala, verjetno ne bi bila dober trener. Moram pa priznati, da uživam na tekmah v zdajšnji funkciji. Veliko mi pomenijo pozitivne povratne informacije, saj imam občutek, da se atleti počutijo varne v mojem zavetrju.

Kako sodelujete znotraj Atletske zveze Slovenije? Se zavedate poslanstva, da so najpomembnejši vaši produkti atleti in atletinje?

Vsekakor. Moje delo je vezano predvsem na logistiko in organizacijo reprezentančnih tekmovanj ter komunikacijo z mednarodno zvezo. V pisarni smo dobra ekipa, vsi izhajamo iz športa, po večini iz atletike. Smo mladi, saj sem v kolektivu najstarejša prav jaz. Mislim, da delamo dobro, zavedam pa se, da je v tako veliki organizaciji kdo nezadovoljen. Kot nekdanja atletinja večkrat nisem bila zadovoljna z delovanjem zveze, sedaj gledam na stvari drugače. In v tem vidim svojo največjo prednost, saj vem, kako se počutijo športniki, trenerji in tudi klubi.

Na prvem velikem prvenstvu za Slovenijo, svetovnemu leta 2007 v Osaki, ste bili peti, naknadno pa ste prejeli kolajno, in sicer pa prvenstvu leta 2019 v Dohi. Bržčas bi se vaša kariera odvijala drugače, če bi si bronasto kolajno osvojili kot aktivna športnica?

Nedvomno bi se, a je, kaj je. Lepo bi bilo doživeti občutke, ko na stadionu osvojiš kolajno, kakršne sem s srebrnima kolajnama na dvoranskih prvenstvih v Valencii in Torinu. Kljub petemu mestu v Osaki sem bila tedaj zelo ponosna, saj več let nisem tekmovala na velikem tekmovanju.

Kako komentirate dejstvo, da ste bili leta 2008 na igrah v Pekingu z dosežkom 15,03 m šesti, odtlej pa ni bilo velikega tekmovanja, ko vaš dosežek ne bi zadoščal za kolajno? V Parizu bi celo za zlato.

Menim, da je to splet okoliščin, ko se v nekem trenutku 'poklopi' generaciji in ena ponese naprej drugo. Spominjam se, da sem bila z dosežkom 14,52 za miting v Lozani v čakalni listi. Menim, da je trenutno ženski troskok znova na zelo kvalitetnem nivoju, saj lahko vsaj tri skakalke skočijo 15 metrov.

V Osaki ste s petega mesta napredovali na tretje, v Pekingu ste bili šesti, a so dvema atletinjama naknadno zaradi uživanja nedovoljenih poživil odvzeli uvrstitvi, tako da ste uradno četrti. Je bilo nekoč v atletiki več dopinga?

Verjetno je bilo več dopinga. Dejstvo pa je tudi, da je v zadnjih letih šport zelo napredoval. Spremenila se je metodologija treninga, vse večji poudarek je na prehrani, atletske kariere so vse daljše. Zelo je napredovala tudi medicina. Verjetno je posledica manj uporabe nedovoljenih poživil.

Če ste imeli nekoč s srbsko zvezo slabe odnose, se zdi, da jih imate v zadnjih letih odlične. Nasploh je srbska atletika zelo napredovala in redno osvaja kolajne na največjih tekmovanjih. Zakaj?

Od leta 2010 je srbska atletika dosegala vrhunske rezultate. To je posledica tega, da so zamenjali celotno reprezentančno vodstvo. Na vodilne funkcije so prišli sposobni ljudje in tudi takšni, ki imajo veliko denarja in jim je mar za atletiko. Tu v prvi vrsti mislim na predsednika Veselina Jevrosimovića, ki je eden najbogatejših Srbov. Ogromno denarja so vložili v infrastrukturo, kar je bistvenega pomena, organizirali največja tekmovanja, skupek vsega pa so dobri rezultati srbskih atletov.