Čeprav je v vrhunski formi, 29-letne korektorice, ki je svojo športno pot začela na Prevaljah, ni med reprezentančnimi izbrankami selektorja Alessandra Oreficeja za letošnjo sezono, v kateri Slovenijo čaka tudi svetovno prvenstvo na Tajskem. Kot vse kaže, je svoj zadnji nastop v dresu reprezentance zabeležila na evropskem prvenstvu 2023 v Belgiji.
Kako zdaj, nekaj dni po koncu finalne serije končnice državnega prvenstva, ko so se čustva polegla, gledate na njen razplet?
Finalna serija je bila zelo naporna in polna preobratov. Na peti tekmi sem bila na začetku precej pod pritiskom. Vedela sem, kakšno odgovornost nosim. Naredila sem nekaj napak, a so me soigralke izvlekle in sem res ponosna nanje. Ko smo stopile skupaj, je naša igra rasla. V tretjem nizu smo odigrale, kot znamo, ohranile smo zbranost, ki smo jo potrebovale in bile odlične na servisu. To je bil pravi obraz naše ekipe.
Kaj je bilo ključno, da ste po porazu v četrti tekmi našle pravo energijo?
Na edinem treningu pred odločilno tekmo sem dekletom rekla, da včeraj ne obstaja več. Povedala sem jim, da mora športnik znati pozabiti poraz, vstati, se znova boriti. Vedele smo, da imamo še eno priložnost in da moramo biti stoodstotno zbrane. Ponosna sem, kako smo reagirale – bile smo kot ena. Vesela sem, da so me razbremenile, ko mi ni šlo. Priznam, da so me že bolela kolena, ampak če bi bila še ena tekma, bi jo brez težav odigrala.
Ali se ta naslov kaj razlikuje od prejšnjih, ki ste jih osvojili z Branikom?
V bistvu je ta naslov zame nekaj posebnega. Po dveh in pol letih brez igranja odbojke sem se konec leta 2022 vrnila. To je bil zame velik korak. Ekipa se je od takrat postopoma gradila, ves ta čas smo rasle skupaj. Zelo sem ponosna na dekleta, da nam je uspelo. Pokazale smo, da znamo stopiti skupaj in se pobrati tudi po porazih. To je zame največja vrednost športa.
V ekipi ste daleč najstarejša igralka. Kako se ob tem počutite?
Počutim se skoraj kot mama, saj je med mano in nekaterimi soigralkami skoraj deset let razlike. Prav zato sem si ta naslov tako želela osvojiti – zanje. Presrečna sem, da sem lahko to veselje delila z njimi.
Kako vse to zmorete, saj po končanem študiju medicine dopoldne hodite v službo, popoldne pa vas čakajo še treningi?
Januarja sem opravila strokovni izpit, zdaj opravljam še izbirni sekundarij, potem pa se bom vpisala na specializacijo. Včasih je res naporno, a sem se na ta ritem že navadila. Sem organizirana in to skušam prenesti tudi na soigralke, ko pridem na trening. Ko sem bila še študentka, je bilo vse skupaj lažje, a mi odbojka pomeni tudi sprostitev, čeprav zato skorajda nimam prostega časa. Brez dobre podpore kluba in doma bi bilo to nemogoče. Moj fant me res razume. Tudi sam je odbojkar, zato ve, kaj pomeni naporen urnik. Poleg tega kuha vrhunsko, kar mi še kako prav pride (smeh).
Eno leto ste igrali tudi v italijanski ligi, vendar niste ubrali klasične profesionalne poti. Zakaj?
Meni je bila izobrazba vedno pomembna. Študij medicine je zelo zahteven, zato sem morala v tistem obdobju odbojko nekoliko postaviti na stranski tir. Če bi po gimnaziji izbrala kakšen drug študij, bi verjetno že prej igrala v tujini, a odločitve, ki sem jo sprejela, mi nikoli ni bilo žal. Danes imam poklic, ki me veseli in mi bo ostal tudi po koncu športne poti.
Kako pa gledate na kakovost slovenske lige, v kateri igra vse več mladih? Se vam zdi, da se razvija v pravo smer?
Dejstvo je, da je v zadnjih letih veliko slovenskih odbojkaric odšlo v tujino, zato so se odprla mesta za nove, še neuveljavljene igralke. Menjava generacij je nekaj povsem običajnega. Pomembno je, da na mladih gradimo in jim damo priložnost. Morda liga res ni več tako kakovostna kot nekoč, je pa zato toliko bolj izenačena.
Ta teden reprezentanco čakajo priprave na dolgo in zahtevno sezono. Glede na vaše igre bi marsikdo pričakoval, da boste znova na seznamu. Vas je presenetilo, da vas ni med izbrankami?
Februarja je bilo nekaj pogovorov, saj sem morala urediti še stvari v službi in preveriti, kako bi vse skupaj uskladila. A seznam je bil objavljen, še preden smo se dokončno dogovorili. Iskreno, nisem razočarana. Kot mi je bilo pojasnjeno, se reprezentanca pomlajuje in gradi na mlajših igralkah, kar spoštujem in podpiram. Vem pa tudi, da so igralke mojih let lahko še vedno zelo koristne, zaradi izkušenj in zrelosti. Sama sem se sicer od reprezentance poslovila že predlani, saj je zdaj služba zame prioriteta.
A želja po kakšni veliki mednarodni tekmi, kot je svetovno prvenstvo, verjetno ostaja?
Seveda, vsak igralec si želi igrati na svetovnem prvenstvu, to je vrhunec kariere. A razumem selektorja in Odbojkarsko zvezo Slovenije. Tudi sama sem se zavestno odločila, da dam prednost poklicni poti pred reprezentanco, zato ni prostora za obžalovanja. x
