Vrnjačka Banja, termalno zdravilišče v srednji Srbiji, je gostila letošnji evropski klubski pokal. Tega se načeloma udeležujejo ekipe zmagovalk in zmagovalcev ekipnih državnih prvenstev, a pravila že dolgo dovoljujejo nastop tudi več ekipam iz iste države. To ponavadi izkoristijo šahovsko in finančno močnejše države. Najmočnejši klubi v to tekmovanje vlagajo veliko in si zagotovijo nastop zvezdnic in zvezdnikov z vsega sveta. Nastop domačih igralcev je pri njih prej izjema kot pravilo in tega se držijo tudi v ljubljanskem klubu: ob najboljših domačih igralkah, velemojstrici Lauri Unuk in mednarodni mojstrici Zali Urh, so si pomagali z Gruzijko Nano Dzagnidze, Kitajko Zhu Jiner in Belorusinjo Olgo Badelka (zadnja sicer že tri leta igra pod rusko zastavo).

Številke potrjujejo, da je vodstvo kluba tokrat zadelo v polno z izbiro okrepitev: vse tri omenjene so dosegle posamične zlate kolajne na prvih treh deskah, 21-letna Zhujeva pa je s šestimi točkami iz sedmih partij (igrala je na drugi deski) dosegla najboljši rezultat na celotnem tekmovanju. Tudi Ljubljančanki sta se solidno odrezali, vse skupaj pa je bilo ob ustreznem razpletu dovolj za zlato. Ker je turnir sedmih krogov zelo kratek, je lahko vsak poraz usoden. Ekipi Tajfuna se je primeril po uvodnih štirih zmagah v petem krogu. Boljša je bila romunska ekipa SuperChess in prav z njo so si Ljubljančanke po novi zmagi delile vrh.

Ni jih zmedel niti nenavaden zaplet s sodnikom, ki je v šestem krogu Olgi Badelka in njeni nasprotnici prinesel izid nič proti nič. Igralki sta izbrali varianto, ki po izsiljenih obojestranskih potezah prinese remi s ponavljanjem potez. A ker se je to zgodilo pred predpisano 30. potezo, o ponavljanju potez pa očitno nista obvestili sodnika, je ta izbral neprivlačno, toda legalno možnost: obema je vpisal poraz! Kljub temu se je vse srečno izteklo, zadnji krog pa je prinašal največji izpit: nasprotnik Ljubljane je bila zvezdniška zasedba iz Monte Carla, prve nosilke in serijske zmagovalke evropskega pokala. Tokrat je bila junakinja 22-letna Olga Badelka, ki je prispevala edino celo točko v dvoboju. Ker so medtem igralke SuperChessa senzacionalno izgubile s precej šibkejšo Sremsko Mitrovico, se je slavje v ljubljanskem taboru lahko začelo. Drugo mesto je pripadlo drugim nosilkam, madžarski ekipi Garuda Ajka, bron pa je ostal v rokah ekipe SuperChess. Laura Unuk je takole strnila vtise: »Pred turnirjem sva z Zalo opravili odlične priprave z velemojstrom Matejem Šebenikom, begalo naju je le to, da smo se s soigralkami srečali šele na samem turnirju. A takoj smo 'kliknile', vzdušje v ekipi je bilo sijajno, prav tako naš kapetan Borki Predojević. Ko je popustila uvodna živčnost, je šlo kot po maslu!«

Tudi moški del ljubljanske ekipe je imel le enega domačega šahista, omenjenega Mateja Šebenika. Moštvo so sestavljali še velemojstri Aleksandr Predke, Nodirbek Yakubboev, Jonas Bjerre, Ivan Šarić, Ante Brkić, Samvel Ter-Sahakyan in Robert Markuš, to pa je na papirju pomenilo šesto izhodišče med 84 ekipami. Ni manjkalo superzvezdnikov: za različne ekipe so nastopili Arjun Erigaisi, Gukesh Dommaraju, Nodirbek Abdusattorov, Wei Yi, Pragnanandhaa Rameshbabu, Šahrijar Mamedyarov ... skupaj je bilo na turnirju kar 113 velemojstrov. Ljubljančani so ciljali na kolajno in začeli s tremi lepimi zmagami, za najvišje ambicije pa je bil usoden že tesen poraz s skopskim Alkaloidom, enim od favoritov tekmovanja. Dve zmagi sta naše moštvo spet dvignili v krog kandidatov za kolajne. Medtem ko je vodilni Novy Bor tesno ugnal prvopostavljeno moštvo SuperChessa, so šli tudi ostali izidi na roko Ljubljančanom: zmaga nad madžarsko zasedbo bi prinesla kolajno! A končalo se je neodločeno, kar je pomenilo le delitev tretjega in končno peto mesto. Zmagal je Novy Bor, ekipa z le enim češkim igralcem, Davidom Navaro, pred Alkaloidom in presenetljivim Vadosom, trinajstopostavljeno romunsko zasedbo.