Po končanem svetovnem prvenstvu, kjer je bil član prve peterke slovenske reprezentance, ki je osvojila sedmo mesto, se Zoran Dragić ni podal v novo klubsko sezono. S Cedevito Olimpijo ga sicer še veže veljavna pogodba, a so se v ljubljanskem kolektivu po prihodu trenerja Simoneja Pianigianija odločili, da nanj več ne računajo. 34-letni Dragić se je tako odpravil onkraj Atlantika in v ZDA obiskal brata Gorana, zdaj pa je spet v Ljubljani, kjer se pripravlja individualno. Prepričan je, da bi lahko Olimpiji z bogatimi izkušnjami, ki si jih je v karieri nabral, dal še veliko.

Skoraj dva meseca ste preživeli na obisku pri bratu Goranu v Miamiju. Kako je bilo?

Z Goranom se zaradi najinih karier vidiva precej malo, zato sem bil izjemno vesel, da sem lahko nekaj časa preživel z njim in njegovima otrokoma v Miamiju. Ob tem sem združil prijetno s koristnim in odlično treniral z osebnim trenerjem, ki skrbi za številne NBA igralce. Bil sem na tekmi Miamija, sin Marko je imel tudi priložnost slikati se z Jimmyjem Butlerjem. V klubu imam kar nekaj prijateljev, saj sem tam pred leti preživel polovico sezone. Lepo jih je bilo znova videti.

V Miami ste se podali hitro po koncu svetovnega prvenstva. Kako po nekaj tednih gledate na osvojeno sedmo mesto Slovenije?

Na koncu je ostalo nekaj grenkega priokusa, saj bi lahko prišli dlje. Biti sedmi na svetu ni majhna stvar, a če bi se nam poklopilo, da bi Španija premagala Kanado, bi v četrtfinalu dobili Latvijo in bi lahko bila zgodba nato povsem drugačna. Tudi proti Kanadi smo bili v prvem polčasu v dobrem položaju, ko pa smo se začeli ukvarjati s sodniki, je šlo vse v napačno smer. Enako se nam je zgodilo tudi na olimpijskih igrah. Na tem moramo delati. Smo bili pa precej okrnjeni, saj smo bili brez Murića in Čančarja, zato je bila rotacija skrajšana, ob tem pa so veliko breme prevzemali nekateri novinci v izbrani vrsti.

Omenili ste ubadanje s sodniki, ki je resnično moteče. Zakaj je tako?

O tem smo se pogovarjali ves čas in imeli sestanke. Ko ni tekme, se tega zavedamo, a ko si na parketu in daješ maksimum ter si silno želiš uspeha, te vse skupaj ponese. Reagiraš avtomatsko. Vsi smo tako ambiciozni, da pogosto prevladajo čustva. Vsekakor se zavedamo te težave in jo bomo morali odpraviti, če bomo želeli priti do kakšnega uspeha. Je pa potrebno omeniti tudi sodnike. Vemo, da na tekmovanjih pod okriljem Fibe ne sodijo najboljši. Veliko je napak, a po drugi strani tudi njim ni lahko.

Do zdaj ste o klubskem statusu molčali. Kako ste sprejeli odločitev Cedevite Olimpije, da na vas več ne računa?

Vemo, da je šport posel. Vsekakor pa imam grenak priokus. Na koncu koncev sem domač igralec in reprezentant, zato včasih razmišljam, da bi se slovenski klub moral bolj zavzeti zame. Ni pa nobenih zamer. Z upravo Olimpijo sem se sestal. Rekli so, da gredo v pomladitev ekipe in da zmanjšujejo proračun. To sem sprejel. Prišel je tudi nov trener, ki ima svoje ideje in poglede. Dejali so mi, da imam proste roke pri odhodu v nov klub in da naj ne hodim na ekipne treninge, vseeno pa mi omogočili individualne treninge ali moštvene z ekipo Ilirije.

Sta imela s trenerjem Simonejem Pianigianijem kakšen pogovor?

Ne, nikoli, kar me malo moti. Povsem razumem, da določen igralec trenerju ne ustreza, da ga glede na njegove značilnosti, tudi karakterne, ne vidi v ekipi. Kot sem rekel, je to del posla. A pričakoval bi, da bi mi vseeno to povedal v obraz. Navsezadnje smo odrasli ljudje.

Podobno izkušnjo ste z njim imeli že v Milanu, kajneda?

Res je. Takrat sem se vračal po poškodbi kolena, strgal sem si križne vezi. Odpovedal sem tudi sodelovanje v reprezentanci, ki je nato osvojila naslov evropskega prvaka. Resnično sem želel najprej sanirati poškodbo in biti na voljo klubu, ki je skrbel zame med rehabilitacijo. V pripravljalnem obdobju sem normalno treniral in tudi igral, s Pianigianijem sva imela povsem normalen odnos. Res je tudi, da je manjkalo nekaj igralcev, ki so bili z reprezentancami. A bolj kot se je približevala superpokalna tekma, manj sem igral. Na koncu je do mene prišel športni direktor in ne trener. Povedal mi je, da imajo veliko tujcev, kar je bilo res, in da nisem več del ekipe ter da si lahko najdem nov klub. Razumem, da so potrebovali igralce za pripravljalno obdobje, a bi bilo vseeno pošteno, da bi mi to sporočili prej in bi si lahko našel novega delodajalca ter z njim opravil tudi priprave. Ob tem mi je zdaj jasno tudi to, da se Pianigiani izogiba takšnim pogovorom. Iskreno sem bil takrat zaradi vsega skupaj kar malo šokiran. Veliko bi mi namreč pomenilo, da bi trener navedel razloge, zakaj me ne vidi v ekipi.

Vam je Olimpija morda ponudila manj denarja in vlogo mentorja z zmanjšano minutažo?

Ne. Sporočili so mi, da je proračun manjši, da nisem več del ekipe in da si lahko najdem nov klub. Upam, da ga bom našel. Če nekje nisem zaželen, nimam težav z odhodom, pa čeprav je to domač klub. Zdi pa se mi, da to ni odločitev uprave kluba, temveč trenerja.

Ste imeli do danes kakšen kontakt s klubom?

Slišala sva se nekajkrat s športnim direktorjem Vladom Ilievskim, ki mi je ponudil pomoč v obliki trenerja za fitnes ali individualnega trenerja.

Kako ocenjujete igre Olimpije na začetku sezone?

Predstavili so mi, da je nova vizija kluba delo z mladimi in da gredo stoodstotno v to. Ko pa gledam tekme, imam občutek, da to ne drži povsem, saj so pomembni tudi rezultati. Res je, da je to nova ekipa, a tudi, da mladi ne dobivajo toliko priložnosti, kot bi lahko pričakovali.

Ste imeli v tem času kaj ponudb?

Bilo je nekaj pogovorov in kontaktov, a resnih ne.

Koliko časa se še vidite v reprezentančnem dresu?

Rad bi še bil del reprezentance, saj mislim, da ji še vedno lahko dam veliko. Če se bo vse izšlo po mojih načrtih in če me bo selektor še videl v moštvu, bi rad reprezentančni dres nosil še na kvalifikacijah za olimpijske igre in upam Parizu ter na evropskem prvenstvu prihodnje leto. Potem pa bo počasi že čas za reprezentančni pokoj.