S porazom proti Bourgu v zadnjem krogu rednega dela je Cedevita Olimpija končala nastope v evropskem pokalu v letošnji sezoni. Bilanca treh zmag in kar 15 porazov je porazna, sploh ker so napovedi pred sezono segale celo do finala. Pred klubom so negotovi časi, saj je v iskanju novega trenerja ter športnega direktorja, hkrati pa odhod ali zmanjšanje vložkov napovedujejo številni slovenski sponzorji. Vse skupaj žalosti slovensko košarkarsko legendo Petra Vilfana, ki je pričakoval precej večjo pomoč lokalnega okolja po združitvi s Cedevito.
Sezono v evropskem pokalu je Cedevita Olimpija sklenila z vsega tremi zmagami. Verjetno se strinjate, da je to veliko razočaranje?
Glede na dogajanje v lanski sezoni, ki bi lahko bila z malo sreče vrhunska, so bila pričakovanja vseh, da jo bo Olimpija letos vsaj ponovila. Tudi napovedi so bile takšne, a se je nato vse obrnilo na glavo. Ocena evropske sezone je negativna. Vzrokov je več. Eden so zagotovo poškodbe in bolezni. A če resen klub načrtuje dober rezultat v evropskem pokalu, ki je veliko slabše tekmovanje od evrolige in manj kakovostno kot v lanski sezoni, moraš ekipo sestaviti tako, da imaš 14 igralcev, na katere lahko računaš. Potem te ena, dve ali tri poškodbe ne morejo tako vreči iz ritma, da na koncu pristaneš na zadnjem mestu v skupini. Po eni strani je treba imeti določeno mero razumevanja glede na dogodke skozi sezono, po drugi pa je treba biti realen in reči, da je to neuspeh.
Bi se moralo vodstvo kluba hitreje odločiti za menjavo trenerja?
Jurica Golemac je mlad trener, ki je dobre in uspešne začetne korake naredil pri Primorski. Vendar je razlika voditi Primorsko ali Olimpijo, ki je slovenska športna institucija in pri kateri so pričakovanja vedno velika. Začel je obetavno, lanska sezona je bila zelo dobra, potem pa se je v nekem trenutku izgubil. V takih situacijah je prav, da klub trenerju izkaže zaupanje, a do določene mere. Mislim, da bi bilo bolje, če bi do menjave prišlo že prej. Bolje za oboje – za Olimpijo in Golemca. Vidim ga namreč kot trenerja, ki bi lahko v prihodnosti naredil vrhunsko kariero. Zanj je tako morda celo dobro, da se je to zgodilo, saj v karieri trenerja in igralca pridejo vzponi in padci. Oboje moraš znati prenesti in iz tega potegniti nekaj dobrega. Če bi se Olimpija prej odločila za menjavo, bi lahko prišlo do spremembe v igri in kakšne zmage več, a glede na sestavo ekipe ne verjamem, da bi zadostovalo za uvrstitev v drugi del evropskega pokala.
V lanski sezoni so se na tribune vrnili navijači, kar je bil cilj kluba ob združitvi. V tem pogledu je zamujena priložnost ogromna.
Lani je vse delovalo odlično. Če bi Olimpija dobila še četrtfinalni obračun v evropskem pokalu proti Bursasporju, bi se zgodila norišnica. Letošnja sezona je korak nazaj. Zadnje tekme gredo mimo v tišini. Olimpiji ostane še liga ABA, v kateri pa je maksimalen domet polfinale. V tem trenutku se s Partizanom in Crveno zvezdo ne more kosati. V nobenem pogledu.
Korak nazaj se obeta tudi v finančnem pogledu, saj je bolj kot ne že jasno, da bodo slovenski sponzorji zmanjšali vložke.
Takšna sezona, kot je letošnja, po navadi potegne še kaj za seboj. Na neki način sem nad dogodki od trenutka, ko je prišel Emil Tedeschi, razočaran. Vem, da so se takrat glavni slovenski sponzorji začeli umikati iz te zgodbe in jo popolnoma prepustili Cedeviti in predsedniku Tedeschiju. To ni tisto, kar smo si vsi skupaj želeli in kar so si želeli tudi Hrvati, ko so prišli v Ljubljano. Zdaj bo moralo vodstvo kluba videti, kako in kaj naprej. Ali so pripravljeni in sposobni dosedanji ogromen finančni vložek, ki je bil večinski, zadržati na tej ravni, ga celo zvišati, ali bolj verjetno zmanjšati. Če se bo zgodilo slednje, mora biti poudarek na mladih slovenskih igralcih, ki jim je treba dati ob bok tri ali štiri izkušene posameznike in ciljati na to, da se v sezoni, dveh, treh naredi tudi kakšen vrhunski slovenski košarkar. Pomeni pa to tudi, da bodo rezultatske ambicije manjše. Vprašanje pa je, ali je slovenska oziroma ljubljanska publika pripravljena sprejeti takšen projekt. Menim, da bi morala biti. Kakršno koli odločitev bo namreč vodstvo kluba sprejelo, bo pravilna. Nikakor ne moremo biti do njih kritični, saj si že golo dejstvo, da so bili pripravljeni priti v Ljubljano v trenutku, ko je bila Olimpija potopljena, izpadla je namreč iz lige ABA, bila brez evropskih tekmovanj in popolnoma razsuta v vseh pogledih, zasluži samo čestitke.
Tedeschijevi načrti so bili ob združitvi drugačni, saj je poudarjal, da bo sodelovanje s slovenskimi sponzorji le raslo. Razočaranje pri njem mora biti veliko?
Verjamem, da je po štirih letih zagotovo razočaran, saj je ambiciozen človek. Poznam ga. Ni tranzicijski tajkun, kar je priljubljen izraz v današnjih časih. Vse je zgradil in ustvaril sam. Je tudi človek, ki košarko pozna in jo ima rad. In to je bil tudi eden od razlogov, da je prišel v Ljubljano. Želel je skupen in uspešen projekt, ki bi imel mednarodno veljavo in bi vrnil Olimpijo v evroligo. Zaenkrat to ni uspelo in nič ne kaže, da bi lahko v naslednjem letu ali dveh. Samo od njega je odvisno, ali bo še imel dovolj potrpljenja in ali projekt Cedevite Olimpije še naprej jemlje kot življenjski projekt. Če je tako, potem smo lahko optimistični, če ne, pa so odprte tudi druge opcije.
Tudi ta, da bi dvignil roke in
zapustil barko?
Kaj takega se vedno lahko zgodi, a bi rekel, da ne. Ni človek, ki bi tako hitro vrgel puško v koruzo. Verjamem, da bo vztrajal in da je njegova vizija, ki jo je imel pred štirimi leti, še vedno uresničljiva.
Ob po vsej verjetnosti manjšem proračunu ste omenili mlade in posledično nižje rezultatske ambicije. A ravno rezultat je tisti, ki edini zadovolji ljubljansko publiko. Kako tu najti ravnotežje?
To je velik problem, sploh v Ljubljani. Ko so zmage, vsi pridejo na tekmo, ko pride slaba tekma ali dve, ljudi ni več. Za slovenske ljubitelje športa je značilno, da smo ves čas kritični. Ko gre in ko ne gre. Zato je izredno pomembna komunikacija z javnostjo. Ljudem je treba zelo jasno povedati stvari, jih poudarjati in upati, da bodo to sprejeli. Saj znajo poslušati in stvari sprejemajo, če so argumenti pravi. Treba je torej biti realen in ves čas pojasnjevati, zakaj nekaj delaš, kam to pelje in kaj je končni cilj. Olimpija je pred mnogimi leti imela pripadnost in poln Tivoli ne glede na vse. To se je izgubilo in ne bi bilo slabo, če bi se vsaj v majhni meri vrnilo.
Se v Sloveniji premalo ceni potezo Tedeschija, ki je Olimpijo praktično rešil pred propadom?
Sam sem projekt združitve s Cedevito podpiral od prvega trenutka. Zakaj? Če mi v Sloveniji in predvsem v Ljubljani nismo sposobni vzdrževati vrhunske košarkarske ekipe, ene redkih športnih institucij, ki jih imamo, nimamo nobene pravice komur koli, ki je prišel, prinesel tekmovanja, torej ligo ABA in evropski pokal, ter seveda kapital, s katerim že štiri leta praktično sam vzdržuje to ekipo, kar koli očitati.
