Po Ivu Daneu in Marku Miliću so pri košarkarski Cedeviti Olimpiji storili tisto, kar bi morali že prej, a bolje pozno kot nikoli. Na tekmi lige ABA proti Budućnosti je pod strop dvorane v Stožicah odšla številka 10 legendarnega Dušana Hauptmana. Danes 62-letni nekdanji ostrostrelec je v Ljubljani preživel skoraj vso kariero ter se nato v klubu preizkusil še kot trener in funkcionar. Danes bije bitko z rakom na trebušni slinavki in prav zaradi tega pravi, da je dogodek doživel še precej bolj čustveno, kot bi ga sicer.

Kakšni so bili občutki, ko ste spremljali, kako pod strop dvorane v Stožicah potuje vaš dres s številko 10?

To je velika čast in priznanje za več kot 20-letno delo pri Olimpiji. V Sloveniji so takšni trenutki v športu redki, v svetu pa se mi zdi, da so te stvari precej bolj pogoste. Da se klubi poklonijo igralcem, ki so pri njih pustili dobršen del kariere in dali svoj pečat. Kar pa je morda še bolj pomembno, je to, da me je ta dogodek po dveh letih, odkar bijem boj z zahrbtno boleznijo, prisilil, da sem bolj aktiven in da sem znova šel med ljudi. Sprva sem se namreč precej zaprl vase, se prilagajal in se odmaknil od javnosti. Tudi športnih rezultatov nisem spremljal.

Kako je do ideje o upokojitvi vašega dresa sploh prišlo?

Kot sem omenil, sem se slabi dve leti bolj zapiral vase in me je presenetilo, ko sem dobil klic nekdanjega soigralca Borisa Gorenca. Nato je skupaj s še dvema, s katerima sem delil slačilnico, Juretom Zdovcem in Romanom Horvatom, prišel na obisk in me vprašal, če sem za to. Vedeli so, kakšna je moja situacija, a sem bil vesel njihovega predloga. Potem je vse skupaj steklo tudi z vodstvom Cedevite Olimpije. Na to gledam kot na čast in priznanje, ne na tekmovanje s kom drugim. Nekdo je tudi rekel, da je vse skupaj prepozno in da bi se moralo zgoditi že prej, a se s tem ne obremenjujem. Pobudo sem sprejel z velikim zadovoljstvom in vesel sem, da je do nje prišlo.

Ste dobili veliko klicev, ko je novica o upokojitvi vaše številke prišla v javnost?

Ogromno. Večinoma z isto vsebino. Torej čestitke s pripombo, kje so bili toliko časa. Dve desetletji sem preživel v klubu, od tega 16 let kot igralec. Pa vendar nisem opazil niti enega negativnega odziva, kar mi pomeni veliko. Na tekmi je bilo ogromno ljudi, od družine, prijateljev, znancev in nekdanjih soigralcev. Veliko tudi takih, ki sicer ne hodijo v športne dvorane. To resnično cenim.

Kateri dogodki vam pridejo najprej na misel, ko pomislite na vaš čas pri Olimpiji?

Jasno, da so najlepši spomini povezani z največjimi športnimi uspehi. Pa vendar bi rad izpostavil, da si, ko sem prišel v Ljubljano, niti približno nisem predstavljal, da bom pri Olimpiji preživel 20 let. Izstopa zmaga v evropskem pokalu v Lozani in uvrstitev na zaključni turnir četverice evrolige v Rimu. Je bilo pa še ogromno drugih dogodkov, ki so poskrbeli, da Olimpije nisem zapustil nezadovoljen, kot morda kdo drug. Ravno nasprotno, klub mi je po koncu kariere stopil nasproti in me zaposlil. Dal mi je priložnost, da se preizkusim kot trener in funkcionar ter da sem diplomiral. Takih stvari nisem pozabil.

V Stožicah je bila to pot izjemoma prisotna tudi navijaška skupina Green Dragons, ki že vrsto let ne hodi na košarkarske tekme. Še eno veliko priznanja za vas, kajneda?

To so moji navijači. Sicer so bili tisti, ki so mene in Olimpijo podpirali pred 24, 25 leti, verjetno prisotni že s svojimi otroci. So bili pa Green Dragons tudi na moji poslovilni tekmi v ospredju in si štejem v izjemno čast, da so pripravili takšno kuliso. Zaradi njih je bilo vse skupaj zame še precej bolj čustveno. Dragonsi so imeli v mojem življenju in karieri velik pomen. Vedno sem jih močno cenil in se boril tudi za njih.

Med Green Dragons in Cedevito Olimpijo nikakor ne vzplamti ljubezen, pa čeprav vemo, kako pomembni so organizirani navijači v evropski košarki. Kako gledate na to?

To je resnično velika škoda. Košarka se igra za ljudi, navijače, še posebej tiste najbolj goreče. Žalosti me, ko vidim, da ne najdejo skupnega jezika. Razloga za to ne poznam, a brez njih ne gre. V zadnjem obdobju lahko spremljamo evroligaške spektakle v Beogradu. Brez organiziranih navijačev Crvene zvezde in Partizana jih ne bi bilo. Naredijo strahotno vzdušje in nepredstavljiv pritisk na nasprotne igralce. To smo mi v Tivoliju imeli, a tega več ni. Upam, da se pogovorijo in najdejo skupni jezik. Brez Green Dragons bo košarka v Ljubljani težko zaživela. Ljudje v Ljubljani in Sloveniji se dobro spoznajo na košarko, vsi skupaj pa vemo, da brez najzvestejših navijačev enostavno nekaj manjka.

Je Cedevita Olimpija od združitve upravičila vaše pričakovanja?

Klub pluje v pravo smer. Žal Slovenija in Ljubljana sami nista bili sposobni peljati uspešne zgodbe, zato sta potrebovali nekoga od zunaj, da stvari premakne. Tudi sam sem bil na začetku, priznam, skeptičen. V zadnjem obdobju sem imel priložnost podrobnejšega vpogleda in spoznal sem, da je klub organizacijsko in kadrovsko strahotno napredoval. Na žalost se letos to zaradi številnih poškodb ne kaže tudi na igrišču, a razvoj je izjemen. V mojem času so stvari vodili trije ljudje, zdaj pa je ekipa precej številčnejša in zelo sposobna. Fino bi bilo, da bi temu sledili tudi rezultati na igrišču. Potrebne so zmage in strmenje k evroligi, čeprav se zavedam, da je preboj v najboljše evropsko tekmovanje vse težji. Denar vodi vse, tu pa Olimpija še ni konkurenčna. Potrebovala bo več pomoči lokalnega okolja, a začetek je več kot obetaven. Cedevita je pritisnila, naredila preboj in dela gromozanske korake v pravo smer, za katere iskreno nisem verjel, da so možni. A brez večje podpore lokalne skupnosti in države bo evroliga težko dosegljiva.

Ni skrivnost, da bijete bitko z zahrbtno in neozdravljivo boleznijo. Vam je ta dogodek v luči tega pomenil še kaj več?

Dal mi je moč, energijo in voljo do življenja. Ko s tako diagnozo seznanijo človeka, ki 60 let praktično ni bil bolan, je težko. Taki dogodki pa mi vlivajo gorivo za borbo z boleznijo. Se pa s tem spopada vsak po svoje. Sam sem se sprva zaprl vase, a sem uvidel, da to nima smisla. Zato sem se odprl in zdaj povsem sproščeno govorim o vsem skupaj, če kdo vpraša ali ga kaj zanima.

Kako težko se je bilo sprijazniti z diagnozo raka na trebušni slinavki?

To je bil ogromen šok zame, družino in najbližje. Gre za zelo zahrbtno bolezen, ki se ni najavila, saj nisem imel nikakršnih simptomov. Več ali manj zanjo vsi izvemo prepozno, ko je že preveč razvita. Ko so mi razkrili stanje, sem imel hitro operativni poseg, a se je na žalost tudi hitro vrnila. Trenutno jo imamo pod kontrolo s kemoterapijami. Zaupam v uradno medicino, skupaj z onkologi in mojo voljo pa smo bolezen uspeli ustaviti na točki, ki je sprejemljiva. Rak trebušne slinavke je eden najbolj trdovratnih in ob možganskem najmanj raziskanih. Dobil sem tudi drugo mnenje iz treh različnih držav, zdravljenje pa je povsod enako, tudi na univerzitetnem centru v Bostonu, od koder sem dobil eno od mnenj. Torej v Sloveniji dobivam najboljše možno zdravljenje, boljše ne obstaja. Popolnoma sem se mu prepustil, z veliko pozitivne energije in dogodki, kot je bil nedeljski, pa vztrajam in se borim.

Koliko vam življenje vrhunskega športnika, ko ste se morali ves čas boriti za potrditev in dokazovati, pomaga pri tem težkem boju?

V takih trenutkih šele vidim, kaj mi je dal šport. Vprašanje, če bi se v nasprotnem primeru tako boril in se ne bi že predal. Veliko mojih kolegov ni uspelo, meni pa je to samoumevno, saj sem se boril celotno kariero. Navajen sem na poraze, udarce, a sem se vedno pobral in se nikoli predajal. Verjamem, da ravno zaradi tega lažje prenašam vse stranske učinke, ki prihajajo zaradi terapij. Zdaj torej vidim, da je to ena največjih prednosti in lahko zdržim marsikaj, česar nekdo drug po vsej verjetnosti ni mogel.