Borut Bassin - Taubi. Leta 1944 rojeni košarkar je bil ob Ivu Daneuu najznamenitejše ime slovenske košarke šestdesetih let. Kakršen je bil na parketu, takšno je njegovo življenje. Igrivo. Človek, s katerim bi šel z veseljem na potep, uživajoč dobrote Slovenije.

Dolgoletni fizioterapevt Olimpije Daso Šercer mi je pravil, da ste znali zares dvigniti Tivoli na noge le Ivo Daneu, Marko Milić in vi.

Ali moram kaj reči na to?

Ne. Leta 1967 ste na zaključnem turnirju štirih najboljših evropskih ekip Realu nasuli 30 točk in bili pri novinarjih razglašeni za najboljšega igralca turnirja. Real vam je ponudil 50.000 dolarjev, da bi igrali pri njih, kar je bilo takrat zelo veliko denarja.

Lepi časi. Vendar takrat nisi dobil dovoljenja za igranje v tujini.

Pri osemnajstih ste bili že v reprezentanci Jugoslavije, leta 1967 sta z Daneuom igrala za reprezentanco Evrope, pri šestindvajsetih vas leta 1970 ni bilo več na svetovnem prvenstvu v Ljubljani.

Zelo rad sem imel morje.

Kako to mislite?

S prijatelji sem večkrat za kakšen teden izginil na morje. Mislim, da je to nekoliko vplivalo tudi na pozive v reprezentanco. Posebna epizoda je tudi evropsko prvenstvo na Finskem. Pred začetkom turnirja smo igralci košarkarsko zvezo povprašali, ali bi se dalo dobiti kakšno žepnino. Takrat so nogometaši in hokejisti že nekaj dobivali. Odgovorili so nam, da mi tako in tako ne igramo zaradi denarja, da igramo zaradi zabave. In potem smo se res zabavali. Na igrišču in zunaj njega. Finci imajo perfektne savne. Na koncu smo zasedli deveto mesto.

Kako je bilo pri Olimpiji?

To mi je bilo glavno veselje. Polna dvorana in potem vržeš na finto nasprotnega igralca. Po prihodu od vojakov sem začel nekoliko manj trenirati. Ko sem začutil, da bi mi bilo lepše na morju, sem šel pač tja. Vedel sem, da ko bom prišel, bodo veseli. Če ne zaradi drugega, da bo en igralec več. Klub ni mogel enostavno pripeljati novega igralca. Prestopi iz kluba v klub skorajda niso bili mogoči. Le zaradi šolanja. Ko sem Crveni zvezdi omenil, da bi mogoče prišel k njim, so me takoj vpisali na neko fakulteto, ki je ni bilo v Ljubljani. Potem prestopa nismo realizirali. V Karlovcu so mi obljubili vespo in tudi to sem dobil šele ob koncu kariere v Ljubljani. Ob košarki sem se veliko družil z Olimpijinimi nogometaši iz Bosne in seveda z Branetom Oblakom in hokejistom Tonetom Galetom. Enkrat me je na dan tekme Gale pripeljal z avtom v Ljubljano. Zjutraj sva šla malo trenirat. Podajal mi je. Potem sem šel še malo ležat in zvečer na tekmo. Takrat je bil trener Mik Pavlovič. Prvi polčas me ni dal v igro, čeprav sem bil vedno v prvi postavi. Olimpija je izgubljala, ljudje niso vedeli, za kaj gre, in so začeli vpiti. Drugi polčas me je dal v igro. Dosegel sem več kot 20 točk in zmagali smo. Potem je bil šele hudič, ko je Gale ošvrknil Pavloviča: 'A sem ga dobro treniral med tednom?'

Drugi časi.

Da, danes vrhunski igralci sicer zelo dobro zaslužijo, niso pa svobodni. Nas niso imeli za kaj držati. So pa ljudje v govoricah pretiravali glede popitega alkohola. Dejstvo je, da že če si samo malo pijan, ne moreš igrati košarke. No, če je zjutraj od prejšnjega dne še kaj ostalo, se je do večera že razkadilo. Bili smo mladi, zato to ni toliko vplivalo na nas. Danes neki športnik, če zvečer veliko pije, ob vsem tem napornem treningu in napitkih tri dni ne pride k sebi. Ko je prišel Tošić k nam za trenerja, je hotel vnesti neko disciplino. Vsi igralci smo šli namreč po vsakem treningu v Šestico na pivo. Tošič je zapovedal: tega ne bo več. Ker smo bili neplačani amaterji, smo to vzeli bolj kot predlog. Ker se ni nič spremenilo in je videl, da ne bo šlo, je potem še on začel hoditi z nami. Mislim, da je pri ekipi pomembno, da se druži. Večkrat sem slišal: »Če bi bil Sagadin trener, ti ne bi mogel tega početi.« Ne, Sagadin ne bi mogel biti trener. Ker ne bi mogel uveljaviti svojega načina dela, ne ker ne bi bil dober trener. Ampak takrat to ne bi šlo. Zdaj igralce držijo z denarjem. Takrat nas niso.

Po eni morskih avantur ste noč preživeli v zaporu.

Ah, nič takega. Ni, da bi se postavljal s tem. Bili smo v Portorožu in se šli ponoči goli kopat. Zraven je bilo plesišče. Ko sem prišel iz vode, sem šel takoj eno prosit za ples. Cel hudič! Sicer smo se pa hodili za zdravje pozimi kopat na Bled v jezero. Kar odporni smo bili. Spomnim se, ko smo šli na tekmo v Zagreb, sem pozabil doma copate. Celo tekmo sem igral bos. Zunaj na lešu.

Pravijo, da so bile nekoč tekme v gosteh lahko tudi nevarne.

Najbolj neugodna gostovanja so bila v Karlovcu, Kragujevcu, Zadru in Čačku. V Čačku sem dobil kamen v hrbet. Nesel sem ga pokazat policistu, pa me je še on v rit sunil in dejal, naj bom tiho in igram dalje. Nekatere stvari so bile tudi vnaprej dogovorjene. V Beogradu so se v košarkarski zvezi odločili, da bo prvak Crvena zvezda, in ko smo igrali z njimi v Beogradu, so nas sodniki oškodovali na vsakem koraku. Na tribuni je sedelo vse vodstvo zveze. Po tekmi smo igralci Olimpije stopili pred njih in jih zmerjali: 'Lopovi, lopovi…' Če bi danes kdo to naredil, bi mu klub ukinili. Potem je prišel do mene Zvezdin zdravnik Matić in mi dejal, da me pred dvorano čakajo sorodniki. Šel sem pogledat in tam so bili neki Romi. Dobro mi jo je zagodel. Vendar tu se zgodba ne konča. Crvena zvezda je zatem prišla k nam v Tivoli. Situacija je bila napeta že pred tekmo. Med igro je prišlo do prerivanja, kar naenkrat so na igrišču med sabo obračunavali vsi igralci, pridružilo se jim je tudi nekaj gledalcev, padalo je tudi po sodnikih, tepel je, kdor je koga dosegel. V trenutku zagledam na drugi strani igrišča zdravnika Crvene zvezde Matića. Stekel sem do njega in ga udaril, da se je sesedel. Moja noseča žena, ki je bila na tribuni, je dejala, da se je tako ustrašila, da je skoraj rodila, ko je to videla. Je mislila, da sem ga ubil.

Kaj ste počeli po koncu športne kariere?

Najprej sem povabil vse igralce in nekaj delujočih v klubu na piknik pri moji brunarici sredi gozda nad reko Sočo. Kaj se je takrat dogajalo! Vinko Jelovac mi je iz ljubega miru posekal najlepšo jablano. Takrat je bila neka fora, da se je rezalo kravate. Mi smo šli še dlje. Cele niso ostale niti srajce niti hlače. Eden od nas je imel razrezano prav vse. Domov je šel nag, zavit v odejo. Od takrat smo ga klicali šejk. Peljali smo ga domov v Šiško, ga ob dveh ali treh ponoči spravili čez prag njegovega bloka in pritisnili na vse zvonce. Nekaj vrat se je odprlo.

In služba?

Imam prvo stopnjo ekonomije. Bil sem komercialist v nekaj podjetjih, zadnjih 17 let v nabavi na ministrstvu za obrambo.

Omenili ste brunarico.

Odkar sem upokojen, zadnjih devet let, v njej tudi živim. Od nje imam do prve hiše 20 minut peš. Z avtom pridem 500 metrov blizu. Imam jo že skoraj 50 let. Vodo je bilo treba speljati. Material smo potegnili po 400-metrski žičnici z jeklenimi vrvmi, kot jih imajo tam za drva. Zdaj hodim v Ljubljano po nekaj ur na mesec. K meni prihajajo prijatelji. Malo smo tukaj, malo gremo naokrog. Poleti imam en šotorček v avtu, in če je treba, ga kar kje ob vodi postavim. Sem strasten ribič. Enkrat, tega je že precej časa, smo šli dopoldne iz Ljubljane fizioterapevt Daso Šercer, igralec Slobodan Subotić in jaz. Prišli smo, ko je bila že tema. Daso, ki je doma iz Kostela ob Kolpi, je bil vešč lovljenja rib na roke, jaz sem pa šel po temi regrat nabirat. Krasno smo se imeli. Zjutraj se zbudimo. Pogledamo skledo solate, vse je bilo notri, le regrata ne. Trava, rože, a bilo nam je super za jest. Zdaj sem najbolj vesel, ko me obiščejo vnuki. Starejši sin ima dva fanta, stara 10 in 13 let. Izredno uživata v divjini. Štiri leta sta že ribiča. Kač se ne bojita, še iščeta jih. Mlajši sin ima dve hčeri. To sta pa že bolj nežni bitji.

Kaj počnete čez dan, ko ste sami?

Uživam v miru, vodi, kopam se, lovim ribe, gob je polno. Postorim kaj okrog hiše. Kakšno bukev podrem in pripravim drva. Zadnja leta nabiram zdravilne rožice. Pri meni je veliko odvisno od vremena. Če je slabo, dlje spim in grem prej spat. Če je akcija, pa kdaj niti spat ne grem. Tolmin, Bovec, Kobarid so moje najpogostejše relacije. Junija med drugim ne smem manjkati na vašem kulinaričnem festivalu Izbor v Deželi kozolcev, v Šentrupertu.

O, hvala. Tudi jaz se že veselim. Kaj pa o kakšnem pribežališču za primer težkih vremenskih razmer ali pa za čas po devetdesetem letu, ste že kaj razmišljali?

Ne, ker še ni potrebe. Razmišljam pa, da bi v Tolminu najel eno garsonjero zaradi drugačnih razlogov. Včasih je kje kakšna veselica in takrat postane brunarica kar odročna. Sicer pa, če ne bi imel te hiške sredi gozda, bi v Ljubljani že umrl od dolgčasa. V prihodnje naj tako ostane, kot je. Če se kaj izboljša, se pa ne bomo pritoževali.

Ko je prišel Tošić k nam za trenerja, je hotel vnesti neko disciplino. Vsi igralci smo šli namreč po vsakem treningu v Šestico na pivo. Tošić je zapovedal: tega ne bo več. Ker smo bili neplačani amaterji, smo to vzeli bolj kot predlog. Ker se ni nič spremenilo in je videl, da ne bo šlo, je potem še on začel hoditi z nami.