To čutijo tudi igralci, zato ni čudno, da se je v moštvu že izoblikovalo dobro vzdušje. To je potrdil tudi slovenski reprezentant Aleksej Nikolić, ki se je po dolgih 13 letih vrnil v Slovenijo. 29-letni Postojnčan je bil dolgo želja navijačev Cedevite Olimpije, pred letošnjim poletjem pa so bili končno pravi pogoji za njegov prihod. S soigralci jih v petek in soboto čakata najtežja preizkusa v pripravljalnem obdobju. Na turnirju v Tivoliju se bodo v petek ob 18. uri pomerili z evropskim klubskim prvakom Panathinaikosom, v soboto pa z Anadolujem Efesom ali Bayernom.

Od tega, da ste odšli v Sarajevo k Spars, je minilo 13 let. Zdaj ste se znova vrnili v slovensko košarko. Kaj je bil glavni motiv za vrnitev?

Ključni sta bili dve zadevi. V prvi vrsti, da sva s partnerico dobila otroka, v drugi pa projekt, ki so mi ga predstavili pri Olimpiji. Ideja, način dela, kako bo ekipa funkcionirala in kaj želijo narediti. Všeč mi je bil koncept igre, da bodo vloge dobro razporejene in da bo vsak na parketu točno vedel, kaj mora delati. Le tako lahko prideš do sistema, v katerem se lahko vsak pokaže v najboljši luči.

V tujini ste zamenjali veliko klubov. Kje je Olimpija po organizacijski plati in pogojih, ki jih imate za delo?

Olimpijo bi lahko primerjal z Brescio, ki je imela v tem pogledu resnično vse urejeno, na neki način tudi Bamberg, ki je bil takrat v evroligi. Pri njih je bilo morda še kanček bolje, saj so resnično skrbeli za vsako malenkost. Smo pa lahko tudi v Ljubljani izredno zadovoljni. Ljudje v klubu se zelo trudijo, da imamo igralci vse urejeno in da so pogoji za delo na najvišji možni ravni. Kar pa mi je še najbolj všeč, je to, da se kljub temu trudijo še izboljšati stvari in da se ne zadovoljijo, ampak ves čas stremijo k še boljšemu. Kot večkrat rečemo igralci, lahko tu resnično razmišljamo samo o košarki in se nam ni treba ubadati z ničimer drugim.

V karieri ste najbolje igrali v sezonah v Franciji pri Gravelinesu in Chalonu. Ste kaj razmišljali, da bi ostali v francoski ligi?

Lanska sezona pri Chalonu je bila moja najboljša v karieri, izredno dobro sem se znašel tudi pri Gravelinesu. A paradoks je, da mi francoska liga ni najbolj po godu. Tam prevladujejo igralci z atletskimi sposobnosti, igra se hitro in z veliko napadi. Vedno se poskušam prilagoditi načinu igre, ki ga klub goji, in očitno sem se v Franciji dobro prilagodil, a se vseeno nisem počutil najbolje, zato tudi nisem ostal.

Kaj pa življenjski pogoji?

Na moj pogled je morda vplivala sezona pri Gravelinesu. Takrat je bila ravno pandemija koronavirusa, ogromno ljudi je pristalo v bolnišnicah, zato so uvedli resnično stroga pravila. Vse, kar smo poznali, sta bila dvorana in stanovanje. Ob tem smo se na vsa gostovanja vozili z avtobusom in v njem preživeli ure in ure. Vse to je morda nekoliko pokvarilo mojo izkušnjo in pogled na življenje v Franciji. V Chalonu lani je bilo bolje, blizu je bil tudi Dijon, zato sva se pogosto videla z Gregorjem Hrovatom. Od vsega me je najbolj presenetila francoska kuhinja, ki mi je bila izredno všeč.

Olimpija je letos povsem prenovila ekipo, veliko je novincev. Kako pomembno je, da ste igralci skupaj od prvega dneva priprav?

Ekipe, ki so popolne od prvega dneva priprav, se večinoma bolje pripravijo in znajdejo ter lažje zgradijo kemijo v ekipi. To je zagotovo prednost, saj lahko od začetka postavljaš stvari in jih ni treba ponavljati vsakič, ko pride kdo na novo. Vsi igralci v letošnji ekipi smo predvsem izredno motivirani, da se pokažemo v najboljši luči. Trenutno gradimo temelje, ki so ključni za sezono. Stvari se namreč nikoli ne odvijajo popolnoma po načrtih, pridejo porazi in težka obdobja, a če so trdni temelji, potem se ekipa na težke trenutke lažje odzove in hitreje pride nazaj v zmagovalne tirnice.

Kakšen vtis je na vas pustil trener Zvezdan Mitrović?

Njegov sistem temelji na tem, da vsak posameznik v vsakem trenutku ve, kaj mora delati na parketu. Zahteva maksimalno osredotočenost, a ima hkrati prefinjen občutek za to, da pusti prostor igralcem za individualne vložke, s katerimi pokažejo kakovost. Skozi to potem oblikuje igro.

Čeprav rezultati v pripravljalnem obdobju niso v ospredju, pa so zmage verjetno vseeno pomembne za samozavest ekipe?

Zagotovo. Tudi trener sicer poudarja, da pripravljalne tekme rezultatsko ne štejejo, ampak vidim, da nam z zmagami raste samozavest, kar je velik plus. Je pa vsekakor v ospredju podoba na parketu in način, na katerega prihajamo do zmag. Pomembno je, da ni vse skupaj samo maska, ampak da se čim bolj približamo tistemu, kar delamo na treningih, in igri, ki jo želimo gojiti. Stremimo k temu, da želene stvari do začetka sezone na parketu postanejo avtomatske.

Ritem tekem v ligi ABA in evropskem pokalu bo hud. Kje lahko Olimpija lažje naredi dober rezultat?

Obe tekmovanji bosta še močnejši, kot sta bili lani. Nikakor si ne bomo smeli privoščiti, da izbiramo med enim ali drugim. Vsaka tekma ali trenutek med sezono lahko obrne potek dogajanja, zato bomo morali biti maksimalno pripravljeni na vse scenarije in vsak obračun. Denimo, imamo gostovanje v Benetkah in zmagamo, potem pa gremo v Zadar, kjer nas lahko čaka mina. V nobenem trenutku se ne bomo smeli sprostiti, tako pač je v športu. Na vsako tekmo bomo krenili maksimalno pripravljeni, osredotočeni, motivirani ter po zmago.

Kako ste videli letošnjo reprezentančno akcijo, ko s Slovenijo v Pireju niste pokazali dobre podobe na parketu?

Ne smemo si zatiskati oči. Realno vtis ni bil dober. Ni problem poraz na tekmi, je pa pomemben način, kako pride do tega. Jasno je, da nismo bili v idealni formi, kar se je videlo na igrišču, kjer stvari niso najbolje funkcionirale. Zasluženo nismo potovali na olimpijske igre. Nekaj bo treba spremeniti, da bodo stvari v prihodnje šle v pravo smer.

Kako ste doživeli poslovilno tekmo Gorana Dragića?

Vsa čast Gogiju za vrhunsko kariero in vse, kar dela za domače okolje, od obnavljanja igrišč do dobrodelnih akcij. Vidi se, da mu ni vseeno in da želi vračati okolju, v katerem je zrasel. Vsa čast tudi organizatorjem z Matejem Avanzom na čelu, ki so poskrbeli za vrhunski dogodek. Imena, ki so prišla, samo govorijo o tem, kaj je pomenil v košarki. Moramo biti ponosni na to, da smo ga imeli in da ga še vedno imamo kot ambasadorja slovenske košarke. Vedno je dal vse v to, da je prikazal v najboljši luči tako sebe kot svojo ekipo, tudi za čisti konec kariere, ki je bil fenomenalen.