So trenutki in dogodki, ki zaznamujejo velika športna tekmovanja. Nekateri celo tako zelo, da se na njih spomnimo v trenutki, ko nam jih kdo omeni. Ko govorimo o poletnih olimpijskih igrah, je ena glavnih asociacij zagotovo ameriška košarkarska reprezentanca iz leta 1992 v Barceloni, ki je v zgodovino zapisana kot »Dream team« (Sanjsko moštvo, op. p.). Charles Barkley, Larry Bird, Clyde Drexler, Patrick Ewing, Magic Johnson, Michael Jordan, Christian Laettner, Karl Malone, Chris Mullin, Scottie Pippen, David Robinson in John Stockton je bilo dvanajst košarkarskih zvezdnikov, ki so pod vodstvom legendarnega trenerja Chucka Dalyja rušili vse pred seboj in poskrbeli za izjemno promocijo športa z oranžno usnjeno žogo ter lige NBA v svetu. »Pogledam levo, tam je Michael Jordan. Pogledam desno, tam je Charles Barkley ali Larry Bird. Nisem vedel, komu naj sploh podam žogo,« je v smehu o zvezdniški zasedbi tedaj razlagal Magic Johnson.
Najboljša tekma, ki je ni nihče nikoli videl
Pred olimpijskimi igrami leta 1992 v Barceloni so imeli košarkarji iz lige NBA prepoved nastopanja na tekmovanjih pod petimi krogi. Do spremembe je prišlo zaradi iger leta 1988, ko je Sovjetska zveza v polfinalu ugnala ZDA in prišla do zlatega odličja, medtem ko so se Američani morali zadovoljiti z bronom. To je bil za njih tedaj šele drugi poraz na olimpijskih igrah. Michael Jordan, Patrick Ewing in Chris Mullin so sicer v žepu pred tem že imeli olimpijsko zlato, saj so bili del izbrane vrste leta 1984, ko so igrali še univerzitetno košarko in bili komaj dovolj stari, da so lahko končno zmago proslavljali s pitjem šampanjca. Osem let pozneje so bili Jordan in soigralci odrasli moški na vrhuncu svojih moči.
Pod vodstvom Dalyja je reprezentanca ZDA delovala kot tank. Povprečno so na tekmo dosegali po 117,3 točke, vse nasprotnike odpihnili z dvomestno razliko, le Hrvaško in Portoriko pa manj s kot 40 točkami razlike. Najtežji preizkus naj bi po besedah reprezentantov tako bil tri dni pred začetkom iger, ko so se na treningu udarili med seboj. Kar naj bi bila zgolj vadba pred resnimi preizkusi, je preraslo v dvoboj zvezdnikov, ki so želeli eden drugemu dokazati, koliko veljajo. Svetovno znana športna revija Sports Illustarted je vse skupaj poimenovala »najboljša tekma, ki je ni nikoli nihče videl«. Nekaj posnetkov z nje sicer obstaja, o njej pa so kasneje posneli tudi dokumentarec, v katerem so igralci priznali, da jih je prevzel tekmovalni nagon. »Ves čas me vsi sprašujejo o tej tekmi. Kar lahko povem je, da nikdar nisem tako užival na parketu, kot sem tedaj,« je ob priložnosti povedal Michael Jordan.
Dvignili zanimanje za košarko
Reprezentanca ZDA v Barceloni ni le dominirala in se poigravala z nasprotniki, ob tem je osvajala tudi srca svetovne športne javnosti. Nekoliko presenetljivo so se za njihove največje oboževalce izkazali kar ostali športniki in športnice, ki so sodelovali na tekmovanju, ter celo njihovi nasprotniki. Med eno izmed tekem je eden od nasprotnih igralcev soigralcu na klopi nakazal, naj ga s fotoaparatom ujame, kako poskuša v obrambi zaustaviti Magica Johnsona. Ostali so se s člani Sanjskega moštva slikali pred in po tekmah. Delovalo je, kot da želijo navadni smrtniki izkoristiti trenutek za večni spomin s košarkarskimi bogovi.
Igre v Barceloni so tedaj prenašali v 69 različnih državah, tako da je slika o ekipi, ki se poigrava z nasprotniki, obkrožila svet in marsikoga spremenila v košarkarskega ljubitelja. Nekateri od njih so kasneje postali profesionalni igralci in zaigrali tudi v ligi NBA. V sezoni pred olimpijskimi igrami v Barceloni je namreč v najmočnejši ligi na svetu igralo zgolj 23 posameznikov, ki so prihajali izven meja ZDA. V lanski, za primerjavo, 125. Marsikateri kasnejši mednarodni zvezdniki so priznali, da so se v košarko zaljubili ravno po zaslugi Sanjskega moštva. »Ne verjamem, da bi Dirka Nowitzkega, Yaa Minga, ali kar celoten svet košarka tako navdahnila, če ne bi bilo Sanjskega moštva,« je v enem izmed svojih člankov napisal eden najbolj priznanih športnih novinarjev v ZDA Marc J. Spears.
Igre Sanjskega moštva, globalna priljubljenost vsakega posameznika v njem in število ljubiteljev, ki so jih spremljali, so največja zapuščina iger leta 1992 v Barcelona in ena največjih poletnih iger nasploh. »Izjemna priljubljenost košarkarskega turnirja je bil najpomembnejši uspeh tekmovanja pod petimi krogi v Barceloni,« je dejal tedanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch in dodal: »Spremljali smo najboljšo košarko na svetu.« Zanimiv pogled je ponudil tudi športni novinar Michael Wilbon v dokumentarni o seriji o Michaelu Jordanu The Last Dance (Zadnji ples, op. p.): »Sanjsko moštvo je najbolj zaslužno za globalni razcvet lige NBA. Spremenil je pogled sveta na njo.«
