V Zürichu in kolesarskem svetu še vedno odmeva 100-kilometrski nor napad Tadeja Pogačarja na cestni dirki svetovnega prvenstva, ki ga je okronal z osvojitvijo mavrične majice in uradnim nazivom najboljšega kolesarja na svetu. Pohvale na račun 26-letnika s Klanca pri Komendi dežujejo z vseh strani. Hvalijo ga njegovi konkurenti, nekdanji kolesarji, novinarji, funkcionarji, za Dnevnik pa je nepozabno nedeljo opisal selektor reprezentance ​Uroš Murn. Nekdanji profesionalni kolesar ima veliko zaslug za uresničitev sanj vseh generacij slovenskega kolesarstva, saj je za nastop v Švici, ki so ga v Kolesarski zvezi Slovenije načrtovali več kot leto dni, zbral najboljšo možno ekipo in v njej vzpostavil hierarhijo, da je mali čarovnik lahko dokončal delo. Kot nam je zaupal Murn, ki mu s koncem koledarskega leta poteče selektorski mandat, je v stokilometrskem sledenju Tadeju Pogačarju iz avtomobila ves čas verjel, da ga konkurenca ne bo ujela.

Lahko prosim podoživite zgodovinsko vožnjo Tadeja Pogačarja?

Bila je zelo dolga. Skupaj z zaprto vožnjo smo naredili 280 kilometrov.

Zdaj pa prosim razkrijte še nekaj čustev. Vas je napad več kot sto kilometrov pred ciljem presenetil?

Da in niti ne. Imeli smo taktični načrt, le točne časovnice nismo imeli. Zavedali smo se, da ekipno nismo tako močni kot nekatere druge ekipe, in prav veliko možnosti za uresničitev cilja v bistvu nismo imeli. Vsi so naredili odlično delo.

Vseeno je napad tako daleč pred ciljem nekaj, česar kot selektor verjetno niste načrtovali.

Res je, tega ni bilo v načrtu. Imeli smo sestanek, kjer smo se pogovarjali o različnih taktikah. Na koncu so kolesarji tisti, ki vidijo dirko, jo berejo in se odločijo, kdaj je najprimernejši trenutek za napad. Vsi vemo, da je Tadej Pogačar najboljši na svetu prav v tem. On je na začetku dirke organiziral ekipo, si tako zamislil in vse izpeljal vrhunsko.

Ste vseeno imeli kaj dvomov? Kljub vsemu govorimo o razdalji, ki v modernem kolesarstvu ni praksa oziroma je le izjema v primeru Tadeja Pogačarja.

Niti ne. Res je, bilo je sto kilometrov. A prvo vrhunsko potezo je naredil Jan Tratnik, ki ga je počakal in ga povlekel do čela dirke. Tudi tam je Tratnik še narekoval močan tempo do najtežjega vzpona, do cilja so bili še trije krogi. Po novem napadu je imel Tadej ob sebi tudi Pavla Sivakova, ki je z njim držal cel krog in mu dal nekaj trenutkov za oddih. Zadnja dva kroga, dobrih petdeset kilometrov, pa je bilo mučnih.

Vseeno trdite, da ni bilo niti
malo nervoze?

Ni je bilo. Imeli smo odlične podatke s proge, razlika do kolesarjev zadaj je bila ves čas konstantna. Vedeli smo, da ga zadaj ne bodo ujeli, razen če bi Tadej zapadel v kakšno res hudo krizo. A na takšni dirki tudi tekmeci zadaj niso več sveži. Kaj hitro so začeli razmišljati le še o drugem mestu in to je bila voda na naš mlin.

Še vedno smo vsi navdušeni in vzhičeni, vi pa dirko opisujete izjemno mirno. Je bilo vsaj v avtomobilu kaj več čustev?

Zagotovo je bilo v avtomobilu prisotnih kar nekaj čustev. Predvsem v zadnjih petih kilometrih, ko smo dokončno vedeli, da je dirka odločena.

Pa potem kasneje?

Tudi na cilju je bilo izjemno lepo. Potočili smo tudi kakšno solzo. Vsi fantje so ga počakali, ga objeli. Tudi kasneje na ekipnem avtobusu je bilo res izjemno veselo. Nepozabni spomini.

Kako je biti selektor takšnemu asu, kot je Tadej Pogačar? Tudi vas presenečajo vsi njegovi uspehi?

Kot nekdanji profesionalni kolesar malce drugače gledam na vse te dosežke. Kolesarstvo je naš svet in mi vemo, kako se kolesa vrtijo. Vseeno pa Tadej tudi nas vedno znova malce preseneti. Njegovi pobegi so vse daljši, ampak tudi prav. Zdaj jih mora izkoristiti, ker jih lahko.

Naredili ste izjemno delo. V Švico ste pripeljali najboljše moštvo, ki ga premore Slovenija ta hip, in v njem vzpostavili izjemno vzdušje. Kako vam je to uspelo?

Na cesti se je videlo, kako so delali drug za drugega. To je skupina odraslih ljudi, ki jim je vsem jasno, kdo je najboljši na svetu. Vedno menim, da če ne bomo stopili skupaj, bo vse veliko težje. Ne bom pa rekel, da nemogoče. Tokrat se je vse izteklo izjemno.

Tako kot vsem selektorjem v Kolesarski zvezi Slovenije se tudi vam letos izteče pogodba. Že veste, kakšna bo vaša prihodnost?

Tako je, mandat mi poteče. O svoji prihodnosti pa še nič ne vem. Ne vem, kako se bo odločil odbor. Oni morajo najprej oceniti moje opravljeno delo, nato pa me ponovno predlagati. Morda bodo našli kakšnega drugega kandidata. Vse skupaj ni v mojih rokah.

Kakšne pa so vaše želje?

Zagotovo si s temi fanti želim ostati še eno olimpijsko obdobje.

Če se to uresniči, poglejmo še malce v prihodnost. Naslednja tri svetovna prvenstva v Kigaliju, Montrealu in francoskih Alpah bodo ponovno pisana na kožo Tadeju Pogačarju. Boste napadali nove mavrične majice?

Najprej, prosim, uživajmo v tem trenutku in dosežku. Časa za pogled v prihodnost bo še dovolj. Je pa jasno, da če bo reprezentanca še naprej v takšni sestavi, so možnosti za nove uspehe še naprej velike. Izključeni niso niti novi naslovi svetovnega prvaka. x