»Kolajna na cestni dirki svetovnega prvenstva je tisto, kar tej generaciji še manjka,« so bili odločni vsi slovenski kolesarji pred odhodom v Glasgow. A šport je zelo krut, saj najboljši že nekaj trenutkov po tem, ko zastavljeni cilj izpolnijo, sledijo k novim in še višjim. Prav nič drugače ni v slovenski članski kolesarski reprezentanci, ki je navdušena nad nedeljskim dosežkom Tadeja Pogačarja, a še preden so uspeh dobro proslavili, je selektor Uroš Murn predstavil jasne cilje za prihodnja leta.
Od Lizbone do Glasgowa
Slovenija je v zlatem kolesarskem obdobju, trenutna generacija pa postavlja nove mejnike enega za drugim. A še ne daleč nazaj si na sončni strani Alp takšnih rezultatov nismo mogli niti predstavljati. Za preporod ima veliko zaslug Andrej Hauptman, današnji športni direktor ekipe UAE Emirates, ki je leta 2001 v Lizboni v ciljnem sprintu na svetovnem prvenstvu poskrbel za veliko presenečenje in osvojil bron. To še ni bil začetek zlatega slovenskega obdobja, bil pa je pomemben preskok za prihodnje generacije, ki so dobile potrdilo, da tudi Slovenci lahko mešajo štrene povsem pri vrhu svetovnega kolesarstva.
Tudi po uspehu popularnega Hempija je slovensko reprezentančno kolesarstvo še nekaj časa čakalo na nov veliki podvig, vmes pa so posamezni kolesarji z veliki zmagami v klubih Slovenijo zares začeli postavljati na svetovni kolesarski mejnik. Začetnik zlate generacije je Luka Mezgec, ki je prvi Slovenec z etapno zmago na etapi tritedenske dirke. Zelo simbolično je zmagal v »slovenskem« Trstu na Giru. Uspehu Mezgeca, ki je tudi v Glasgowu pri svojih 35. letih z veseljem priskočil na pomoč reprezentanci, so drug za drugim sledili Primož Roglič, Jan Polanc, Matej Mohorič, Jan Tratnik in na koncu še Tadej Pogačar. Omenjena šesterica z izjemo Jana Polanca, ki je zaradi težav s srcem moral končati kariero, je jedro današnjega slovenskega kolesarstva, ki v rezultatskem smislu nima meja. A kljub izjemnim uspehom pri dirkanju za svoja moštva je v reprezentanci vedno nekaj zmanjkalo.
Seveda je zlata generacija prinesla obilo veselja tudi v dresu z državnim grbom, a na cestni dirki svetovnega prvenstva se nikakor ni izšlo. Primož Roglič je sicer leta 2017 poskrbel za srebrno kolajno na Norveškem v kronometru. Še večji uspeh je Zasavcu uspel na olimpijskih igrah v Tokiu, ko je v vožnji na čas postal olimpijski prvak. Na Japonskem je na cestni dirki tudi Pogačarju uspelo priti do brona.
Murn pozval tiste, ki so manjkali
Na svetovnih prvenstvih pa kljub zvenečim kolesarskim imenom Sloveniji v zadnjih letih ni uspevalo, čeprav je že sodila med velike favorite. Vse do minule nedelje, ko je 22 let po Andreju Hauptmanu dosežek iz Lizbone v največjem škotskem mestu ponovil Tadej Pogačar. »Neverjetno, kaj je uspelo Tadeju. Celotno dirko je nadzoroval praktično sam, bil je vedno na pravem mestu. Lahko mu le čestitamo za izjemen dosežek,« se je po osvojeni kolajni, ki jo je slovenska javnost praktično zahtevala, odvalil kamen od srca selektorju Urošu Murnu.
A nekdanji kolesar, ki je bil na svetovnem prvenstvu najvišje uvrščen na sedmo mesto, je takoj po izpolnjenem cilju pogledal v prihodnost in kaj bi bilo, če bi bilo. »Sam nas je držal v igri, čeprav smo si želeli, da bi bili vsi čim dlje zraven. Nikoli ne veš, kaj bi se zgodilo, če bi bili na startu vsi naši najboljši in bi Pogačarju pomagali pokriti dva ali tri napade tekmecev. Morda bi mu ostalo toliko energije, da bi ob koncu do cilja peljal skupaj z Mathieuom van der Poelom, a tega ne bomo izvedeli nikdar. Naš cilj je mavrična majica, osvojimo pa jo lahko le tako, če nastopimo vsi in sledimo istemu cilju. Resnično upam, da si fantje tega želijo,« je odločen Novomeščan, ki pa se je nato hitro prepustil čustvom sreče ob bronasti kolajni in potočil tudi nekaj solz.
Da gre tudi ob bronu za izjemen uspeh, je potrdil Tadej Pogačar. »Rabil bom še nekaj dni, da sploh dojamem, kaj mi je uspelo. Šlo je za eno najtežjih dirk v moji karieri in res sem dal vse od sebe,« je povsem izmučen po koncu dirke razlagal Pogi. Da je dal od sebe dejansko vse, je bilo vidno na daleč, saj je celo rabil pomoč, da se je lahko obdržal na nogah. Za konec pa je tudi sam potrdil selektorjeve besede: »Moje otroške sanje so, da si oblečem mavrično majico.« Zlata generacija bo imela za zastavljeni cilj, da se vpiše na seznam lastnikov mavrične majice že prihodnje leto v Švici, ko bo trasa pisana na kožo slovenskim kolesarjem. Tadeja Pogačarja pa priložnost za nov uspeh na svetovnem prvenstvu čaka že v petek, ko bo dirkal še v vožnji na čas v Glasgowu.
