Po treh dnevih neprestanega dežja je na zgodovinsko nedeljo 29. septembra v Zürichu posijalo sonce. Temperatura je bila še vedno veliko bolj podobna pozno- kot zgodnjejesenskim (12 stopinj Celzija), a vse je bilo nared za veliki spektakel 97. svetovnega prvenstva v cestnem kolesarstvu. Ob lepem vremenu so v Zürich prišli številni ljubitelji tega športa, ki so bili nagrajeni z eno najbolj bravuroznih predstav v zgodovini tekmovanja. Njen avtor je bil nihče drug kot Tadej Pogačar.
Prvi kolesar sveta je bil pred začetkom 274-kilometrske dirke odločno prvi favorit, vseeno pa v mestu s skoraj pol milijona prebivalcev, ki ga krasi čudovito jezero, kjer je bil cilj dirke, ni bilo človeka, ki bi pred začetkom dirke upal napovedati, da bo 26-letni čudežni deček s Klanca pri Komendi dirko odločil že sto kilometrov pred ciljem. Tudi Tadej Pogačar sam ne. »Neverjetno. Po odlični sezoni sem si naložil veliko pritiska. Zdaj sem izpolnil otroške sanje in sem lastnik najlepše majice na svetu,« je po neponovljivi predstavi povedal Tadej Pogačar.
Tratnik vedel, kaj mora storiti
Slovenija je že v prvem kilometru po startu v Winterthurju razkrila svoje načrte. Izjemno delo pred prihodom v sedem odločilnih krogov v Zürichu so na čelu glavnine opravili Luka Mezgec, Matic Žumer in Jaka Primožič. Predvsem sta presenetila slednja, ki ne prihajata iz ekip svetovne serije, a sta uspešno narekovala močan tempo, da drugi niso mogli napasti Slovencev. Izkušeni Luka Mezgec je še enkrat pokazal, da je izjemen ekipni igralec, in se je podal v njemu neljubo vlogo kolesarja, ki je odgovoren za narekovanje tempa. »Mislim, da sem se prvič v karieri znašel v takšni vlogi, da sem bil takoj po startu na čelu,« je svojo vlogo opisal izkušeni Luka Mezgec, ki tudi ni mogel verjeti temu, kar se je zgodilo kasneje.
Ob prvem prihodu v Zürich je pobegnila močna skupina kolesarjev, Slovenci pa so na napad odgovorili z Janom Tratnikom, ki se je preselil v beg. Ker so Mezgec, Žumer in Primožič ostali brez moči, je Tadej Pogačar ostal s skrhano ekipo. Stvari je vzel v svoje roke in kar 100 kilometrov pred ciljem napadel iz glavnine. Nihče ni sledil, v ospredju pa je odločilno potezo opravil Tratnik, ki je kljub odsotnosti radijskih zvez počakal na svojega kapetana in nato zakrpal luknjo do preostalih ubežnikov na čelu dirke. »Moja naloga na dirki je bila, da pokrivam močne poskuse pobega, zato sem bil v ospredju. Motorist mi je prišel povedat, da je Tadej napadel in da je sam. Takoj sem vedel, kaj moram storiti,« je Jan Tratnik opisal ključni trenutek dirke. »Počakal sem ga, nato pa sva morala zakrpati še tisto minuto do čela. Tudi tam sem vedel, da moram čim dlje ostati s Tadejem, saj je bilo jasno, da pomoči ne bova dobila.« Tratnik je svojo nalogo opravil odlično, ob tem pa nam je razkril, kako močan je bil Tadej Pogačar v nedeljo. »Ko sva lovila ubežnike, mi je rekel, da mi bo dal nekaj menjav, da bo meni lažje. Moral sem ga umiriti in mu povedati, da mora on nato dirkati še 80 kilometrov in naj meni prepusti delo.«
Imel še dovolj energije za tek v cilju
Pogi in Tratnik se nista ustavila niti za trenutek, saj je v ozadju podivjanega Slovenca lovila celotna močna belgijska reprezentanca. Že ob naslednjem prečkanju najzahtevnejšega vzpona na Witikon je Pogačar sprožil nov napad, z njim pa je ostal le še Francoz Pavel Sivakov, sicer njegov sotekmovalec iz moštva UAE Emirates. »Pomembno je bilo, da sem imel ob sebi še Sivakova, ki je nekako tudi moj prijatelj. Pomagal je in mi je žal, da ni dobil kolajne, saj bi si jo zaslužil,« je s pogumnim Francozom žaloval slovenski as, ki se je zadnjega tekmeca otresel 51 kilometrov pred ciljem in nato nadaljeval dolgo pot do cilja. »Ob takšnih napadih te je vedno strah, da bo motor ugasnil. Ves čas sem imel dovolj podatkov, kaj se dogaja v ozadju, in po več kot 240 kilometrih dirke računaš, da tudi kolesarji za teboj niso več sveži ter da ne bodo sodelovali,« je Tadej Pogačar razložil, kako se je motiviral do konca dirke.
Uspelo mu je zdržati vse do konca, kjer ga je na cilju že čakala celotna reprezentanca z izjemo Primoža Rogliča, ki je na 64. mestu edini končal dirko. Drugi pomočniki so odstopili, se oprhali in nato skupaj slavili največji in močno želeni uspeh slovenske reprezentance. Na cilju so čustva premagala tudi Tadeja Pogačarja, ki je le s težavo skrival solze. Za konec pa je, kljub »samomorilnemu« napadu, zbral še dovolj moči, da je po slavju z ekipo stekel med množico fotografov in skočil v objem svoji zaročenki Urški Žigart, ki ima tudi veliko zaslug za nedeljski uspeh. »Zbudila me je, saj sem prespal budilko. Zgodaj se je bilo treba dvigniti iz postelje, sam pa nisem ravno jutranji človek,« je na novinarski konferenci, že v majici svetovnega prvaka, razkril Tadej Pogačar. Njegova partnerica je v soboto tudi dobro tekmovala, ko je bilo vreme veliko bolj kislo in je v dežju in hudem mrazu osvojila 24. mesto. Naslov je ubranila Belgijka Lotte Kopecky.
Tudi Pogačar ni mogel mimo tragedije
»To je uresničitev sanj vseh generacij slovenskega kolesarstva. Vsi, ki spremljajo kolesarstvo, so dihali s Tadejem, da bo zdržal. To je največji uspeh, ki ga lahko dosežeš v reprezentančnem kolesarstvu,« je pomen zmage Tadeja Pogačarja opisal športni direktor reprezentanc Martin Hvastija. Zgodovinske predstave se je dotaknil pred dirko prvi konkurent Pogija Remco Evenepoel. »Ko je napadel, sem mislil, da je to samomorilni napad. Nisem si predstavljal, da bo šel do konca. Vsa čast,« je dejal svetovni prvak v kronometru, ki je na koncu zasedel peto mesto, družbo na odru za zmagovalce pa sta velikemu junaku delala Ben O'Connor in Mathieu van der Poel.
Ob enem najlepših dnevov v svoji karieri tudi Tadej Pogačar ni mogel mimo najbolj črnega trenutka Züricha 2024, ko se je na dirki mladink smrtno ponesrečila Muriel Furrer. »Velika žalost, izjemno težki trenutki za celotno kolesarstvo. Vsem nam je zelo težko, najtežje pa je njeni družini,« je komaj skrival solze ob odgovoru na to vprašanje. Smrt mlade Švicarke je še vedno zavita v tančico skrivnosti, na površje pa prihaja vse več podatkov o tem, da je bilo nudenje prve moči ponesrečenki nerazumljivo prepočasno.
