V dramatični končnici po ulicah Zagreba je Matej Mohorič dirko po Hrvaški v nedeljo zaključil s sekundo prednosti pred zmagovalcem najprestižnejše kolesarske preizkušnje na svetu, Dancem Jonasom Vingegaardom. In to z zasukom v zadnjem dnevu, kar na enotedenskih in daljših dirkah vidimo sila redko. Kapetan moštva Bahrain Victorious je imel ob izkušenem Italijanu Damianu Carusu in Avstrijcu Hermannu Pernsteinerju ob sebi tudi tri mlade kolesarje, ki so jih potisnili v prve vrste, na koncu pa je prevzel odgovornost rezultata na svoja pleča in slavil 17. zmago v karieri. Bil je to tudi obliž na rane Gorenjcu po težkem poletju, spomladi je odličnost unovčil s sanjskim slavjem na klasiki Milano – Sanremo.

»Vesel sem, ker nam je uspelo, čeprav je šlo precej na tesno. To je plod dela celotne ekipe, sam ne bi zmogel. Celotno dirko smo kontrolirali, razen sobotne etape, ko je Jumbo-Visma poskušala sleči Jonathana (Milana, kolesarja Bahraina v majici vodilnega, op. p.). Bil je tako premočan v sprintu, da nam nihče ni imel interesa pomagati. Vedeli so, da če pridemo skupaj v sprint, bodo izgubili. To dominanco je nato zadnji dan obrnil v pomoč meni, za boj za bonifikacije, da mi je bilo enostavno slediti in dobiti odbitne sekunde, ki so mi pomagale, da sem prevzel vodstvo v skupnem seštevku,« je v uvodu pogovora dejal 27-letni kolesar iz Podblice.

Posebna je bila letos dirka po Hrvaški, vse se je vrtelo okrog sekund. Do predzadnje etape niste sprintali za bonifikacije, razen v prvi ste poskušali s pobegom v zadnjih kilometrih ...

Tam sem poskušal s pobegom, ker je bila takšna situacija, dež in kaos na spustu. Vedel sem, da bom s tem raztegnil skupino in omogočil Jonathanu bolj enostaven sprint. V prvih etapah smo imeli za cilj zmago. Na manjših dirkah, ki niso del svetovne serije, želimo, da predvsem mladi v naši ekipi nabirajo izkušnje in se učijo. Po zmagi v prvi etapi je bil Jonathan naš glavni adut, ker smo želeli poskusiti, da bi zdržal v sobotni (kraljevski) etapi, ubranil vodstvo v skupnem seštevku in bolj enostavno zmagal na dirki, kot bi jaz. Bolj smo se osredotočili na njegove etapne zmage kot na mojo skupno, ampak izkazalo se je, da je bilo vsega ravno dovolj za mojo zmago.

Ima zmaga dodatno težo, ker ste porazili zmagovalca Toura Danca Jonasa Vingegaarda?

Ne, dodatne teže zaradi tega nima. Dirka tudi spada v drugi rang, še vedno na njej nastopajo najboljše ekipe na svetu, ne spada pa v svetovno serijo. Kakovost dirkanja je drugačna kot v svetovni seriji. Ne more se primerjati z dirko po Beneluksu in nekaterimi drugimi mojimi zmagami, ampak vseeno sem vesel in ponosen. Tudi zato, ker je bila ekipa velik del uspeha, tega ne bi dosegel brez sotekmovalcev, hkrati pa smo osvojili tudi druge cilje – dve zmagi z Jonathanom. Na Hrvaškem je naredil velik korak naprej in si potrdil, da se lahko primerja z najboljšimi.

Za vami je težko poletje z mononukleozo in covidom. Koliko posledic so pustile zdravstvene težave?

So kar pustile posledice, ker sem bil celotno dirko po Franciji in še dva meseca po njej povsem izven kondicije. Na dveh dirkah po Kanadi sem prvič začutil, da gre na boljše, da je zdravje, kot mora biti, da se na kolesu počutim kot običajno. Ker mi pred Kanado ni šlo, sem se kljub temu odločil za dva tedna treninga namesto dirk. Nisem želel na svetovno prvenstvo, ker bi to pomenilo zaključek sezone, lahko bi nastopil le še v Lombardiji, a v zadnjih treh mesecih sezone bi tako odpeljal zgolj štiri dirke, kar ni optimalno. Vse poletje nisem mogel narediti baze oziroma pravih kilometrov, da bi imel osnovo za naprej. Zaželel sem si malo aerobnega treninga in dirko po Hrvaški, ki mi je omogočila precej kilometrov, s tem pa tudi boljšo osnovo, kot bi mi potovanje na drug konec sveta in zelo težka enodnevna dirka, ki terja velik davek kasneje, ko želiš priti k sebi. Mislim, da smo se odločili prav. Pripravljenost še ni na takšnem nivoju kot na dirki po Sloveniji, ampak tega nismo niti pričakovali. Nisem delal na tak način, da bi to lahko dosegel. To delaš za res pomemben cilj, ponavadi pred dirko po Franciji. Sezono sem želel zaključiti na dober način, z dobrimi občutki, predvsem zaradi bolj mirnih priprav na novo sezono, ki bo sestavljena podobno kot ta – okrog spomladanskih klasik, dirke po Franciji in – če bo šlo po načrtih – svetovnega prvenstva.

Kako imate zdravstvene zadeve urejene pri Bahrainu?

Niti slučajno nisi prepuščen samemu sebi, dnevno se posvetuješ z ekipo zdravnikov. Zato smo sploh diagnosticirali, kaj je bilo narobe. Če bi bil prepuščen sam sebi, nikoli ne bi vedel, da sem prebolel mononukleozo, ker je potreben specifičen test za protitelesa. Vidi se po količini in vrsti protiteles, če si to prebolel, in kdaj si ter kako močan je bil imunski odziv. Ves čas smo pod zdravniškim nadzorom. Ko sem na kolesu čutil, da gre na boljše, sem – preden sem začel zares trenirati in šel na prvo dirko – naredil vse potrebne in dodatne preiskave, ki so mi zagotovile, da je moje telo pripravljeno na večji napor. Naredili smo ultrazvok srca, obremenitveni test, obremenitveni EKG, vse krvne preiskave. Potem greš bolj mirne duše na trening in začneš fizično iskati svoje meje.

Dirka po Hrvaški je bila v tretjem rangu svetovnega kolesarstva. Naslednje leto se seli višje, kjer je slovenska pentlja. Lahko potegnete kakšno vzporednico?

Dirka po Sloveniji je imela letos bistveno težjo traso. Cilj ene od etap je imela na vrhu vzpona, tudi druge etape so bile razgibane. Tukaj je bila dirka malo lažja, več etap je bilo s ciljnim sprintom, pomembnejše so bile bonifikacijske sekunde in bilo je bolj napeto. Ni šlo tako na nož kot v Sloveniji. Pri nas je kolesarstvo precej bolj priljubljeno in je navijačev res ogromno na cestah, na Hrvaškem jih ni bilo veliko. Dirka je pomembna, ker na njej nastopajo kolesarji iz največjih ekip, ni pa to dirka po Sloveniji, ki je večja in malo bolj prestižna.

Za Bahrain je praktično potekala na domačih tleh. Vladimir Miholjević, tehnični direktor, je direktor dirke, z njegovim sinom Franom imate zdaj še hrvaškega kolesarja, že od prej imate veliko osebja. Kako se je to čutilo?

Vladimir Miholjević je del organizacije te dirke, večino dela pa kot menedžer opravlja v naši ekipi. Zagotovo je bilo nekaj dodatnih pričakovanj, pritiska, ki si ga sami ustvarimo. Ampak meni je to všeč, tega nisem čutil kot obremenitev.

V soboto vas čaka enodnevna klasika po Lombardiji. Pričakovanja?

Na tej dirki bržkone ne bom vodja, ker je zame pretežka. Preveč je vzponov in kot vemo, pri tem nisem v svetovnem vrhu. Zato bom v pomoč ekipnim kolegom, odhajamo s precej močno postavo. Upamo, da bomo krojili razplet. Mikel Landa pravi, da je dobro pripravljen. Upam, da bo zraven, bo pa nemogoče oziroma zelo težko zmagati, ker vemo, da pridejo tudi največja imena.

Z izjemo Primoža Rogliča, Remca Evenepoela in Wouta van Aerta bo zadnji spomenik in vrhunec jesenske sezone odlično obiskan. Lahko pričakujemo spektakel z močnim slovenskim adutom Tadejem Pogačarjem?

Ja, Tadej spada v zelo ozek krog favoritov in upam, da mu uspe čim
boljša vožnja.