Priljubljeni Rogla je kmalu pokazal, da je eden najboljših oziroma je v nekem obdobju bil najboljši kolesar na svetu. Žal mu je tudi največji uspeh v karieri – zmago na dirki po Franciji – odvzela slaba taktika moštva, ki se je iz svojih napak sicer hitro učila, a največji davek je plačal prav Slovenec. Pri njegovih zrelih 34 letih se zdi, da se zgodba ponavlja, ko je letos prestopil v moštvo Red Bull-Bora-Hansgrohe. Ekipa sicer kaže, da se je sposobna iz napak hitro učiti, še zdaleč pa ni pripravljena na ravnanje s takšnim kolesarjem, kot je štirikratni zmagovalec tritedenskih dirk. Roglič se znova ukvarja s ponesrečenimi taktikami športnih direktorjev, ki nimajo izkušenj z vodenjem moštva za zmage. Pri tem pa zelo peša tudi odnos z javnostjo.

Čeprav je zasavski orel drugi v skupnem seštevku Vuelte in prvi v najožjem krogu favoritov za končno zmago, na prost dan ni imel predvidenega medijskega termina, čeprav smo polni vprašanj o počutju slovenskega junaka, ki se bojuje sam proti vsem in tudi poškodbam. Izgovor o dolgem potovanju iz Sierre Nevade na sever Španije je sicer sprejemljiv, a v dobi spletnih novinarskih konferenc vseeno privlečen za lase, saj so druge ekipe, kot je to v navadi, našle čas za nujne obstranske dejavnosti. Pri Dnevniku smo se zato znašli ter odgovore in mnenja našli pri ​Marku Kumpu. Nekdanji vrhunski sprinter, ki je leta 2015 pri Adrii tekmoval skupaj s Primožem Rogličem in je od njega komaj leto starejši, je danes športni direktor novomeškega kluba in zato pravi naslov za kritike in vpogled v preobrazbo povprečne ekipe, ki z velikim denarnim vložkom poskuša postati najboljša.

Prvi teden 79. kolesarske dirke po Španiji je postregel z zelo zanimivim razpletom in nerazumljivim dirkanjem ekipe Red Bull-Bora-Hansgrohe. Ali oko športnega direktorja dogajanje vidi enako?

Če bi bil v vlogi športnega direktorja, dirke zagotovo ne bi vodil tako. A dejstvo je, da mi vidimo nekaj, to, kar se dogaja v ekipi, pa je povsem drugo. Ne vemo, kako se počuti ekipa, kako se počuti Primož. S tem, da so prepustili majico vodilnega, ni nič narobe, nerazumljive prednosti Bena O'Connorja pa si ne znam razložiti. Prav tako ne vrnitve Adama Yatesa v igro. Če je Primož tam, kjer mora biti, ne bi dirkal tako, a ne gre zanemariti niti specifične trase s 60.000 višinskimi metri.

Dejstvo, da o ekipni taktiki, vsaj kot trdi Primož sam, svojega kapetana ne sprašujejo, je prav tako nerazumljivo.

Vsak športni direktor ima svoj pristop, a menim, da je komunikacija med športnimi direktorji in tekmovalci nujna. Treba se je veliko pogovarjati, tudi kolesarji se morajo pogovarjati med seboj.

Že četrto leto ste v vlogi športnega direktorja. S kakšnimi težavami se srečujete v svojem poklicu?

Moram priznati, da je veliko težje, kot si predstavljaš ta poklic med kariero profesionalnega kolesarja. Takrat moraš skrbeti le za to, da pravilno treniraš, se prehranjuješ in dovolj počivaš. Vsa družina živi na tak način. Zdaj je zraven veliko drugih stvari, vse se je spremenilo. Ne morem pa reči, da je lažje ali težje kot prej. Vse ima svoje prednosti in slabosti.

Bora-Hansgrohe je s prihodom Primoža Rogliča in Red Bulla čez noč poskušala postati ena najmočnejših ekip, a proces zahteva svoj čas. Skozi celotno sezono delajo napake, a jih tudi hitro popravljajo. V Španiji denimo veliko bolje skrbijo za svojega kapetana kot na Touru, taktični pristop pa še vedno šibka točka. To se je Primožu že dogajalo v karieri.

Laik oziroma človek, ki se ni nikoli ukvarjal s kolesarstvom, ima napačne predstave o športu. Veliko ljudi ga vidi kot individualni šport, a to dejansko ni. Je vse prej kot to. Zelo pomembna je kemija v ekipi, a te zgolj s prihodom enega kolesarja ne moreš dvigniti na raven, da bi celotna ekipa postala zmagovalna in bi kar osvojila recimo dirko po Franciji. Pri tem je pomemben podatek tudi to, da je Primož vse od začetka svoje profesionalne poti bil zgolj z eno ekipo. Tu govorimo o maserjih, opremi, mehanikih, o vseh ljudeh, ki sestavljajo tvojo drugo družino. Menjava okolja prinese dobre in slabe stvari, predvsem pa potrebuješ čas, da se navadiš na novo okolico.

Kakšno je potem vaše mnenje o njegovi menjavi moštva?

Ta ekipa ima vizijo in vedo, kaj delajo. Primož je tudi zelo prilagodljiv človek. Verjamem, da bo znal zadeve dvigniti do točke, ko se bodo lahko borili tudi za največje zmage.

Roglič je star 34 let in je zgolj leto dni mlajši od vas, ki ste že v svoji drugi karieri. Še vedno mislite, da ima čas tudi za osvojitev dirke po Franciji?

Priznam, da že nekaj časa nisva bila v stiku, a v obdobju, ko je on postal vrhunski in sva skupaj dirkala, sem ga spoznal toliko, da ne gre nikoli obupati. Če bi govorili o katerem koli drugem kolesarju, bi že zdavnaj rekel, da je to upanje izgubljeno, naj pozabi na dirko po Franciji, Primoža pa ne gre nikoli odpisati. On je garač, izjemno delaven kolesar, ki ga občudujem, predvsem pa je vedno sposoben presenetiti in dobiti katero koli dirko. Priznam tudi, da bi mu zmago izjemno privoščil.

Že v časih, ko sta skupaj tekmovala za Adrio Mobil, ni bil imun za padce. Letos jih je morda še za odtenek več, sam pa vedno poskuša vse doumeti s humorjem. Je to Primož, kot ga poznate, ali je to njegov obrambni mehanizem?

On dejansko takšen je. Lahko vam zaupam svoje izkušnje, ko sem ga imel velikokrat polno kapo, a on takšen je. Zazna tudi, ko je drugim težko. Takrat vedno pride do tebe in se želi pogovarjati. Nič kolikokrat smo bili skupaj, ko dejansko sam nisem mogel več. Je pa njegov prag bolečine res visoko, zato je prišel do mene in se pogovarjal, da mi je bilo lažje. Sam sem lahko le poslušal in še naprej trpel, on pa se je zabaval. Resnično v vseh okoljih skrbi za dobro razpoloženje, predvsem pa reagira tako, da se sam dobro počuti.

Čeprav ste dirkali tudi v ekipah svetovne serije, nastopa na tritedenski dirki nimate. To obžalujete?

Sam sem zase vedno vedel, da sem bil kot kolesar predober za kontinentalne dirke in preslab za svetovno serijo, zato sem se vedno vračal v domače moštvo. Nekajkrat mi je uspelo priti do dobrega rezultata na dirkah svetovne serije, a ta preskok je res velik in sam sem bil vedno vmes.

Leta 2015 ste z moštvom Adrie zmagali na dirki po Sloveniji, sami pa ste dobili sprint v Novem mestu. To so danes nepredstavljivi rezultati. Zakaj?

Ker se teh časov ne da primerjati. Takrat ni bilo kolesarskih menedžerjev in skavtov, ki bi iskali mlade kolesarje, kot jih vidimo danes. V našem moštvu imamo celoten program. Imamo kolesarje od šestega leta do članov. Razvijamo kolesarje in več kot očitno delamo dobro. Treba je omeniti vse uspehe, ki jih dosegata Josip Radaković in Srečko Glivar, morda tega nima nobeno moštvo na svetu. A zdaj pridejo menedžerji, ki te naše talente pri petnajstih letih vzamejo in odpeljejo v razvojne ekipe profesionalnih moštev. Tisti, s katerimi mi dirkamo nato v članskih kategorijah, pa so nekako preslabi, da bi bili opazni, a želijo ostati kolesarji.

Se vam zdi to prava pot kolesarstva?

V našem moštvu naredimo kljukico, če kolesarja spravimo do razvojnega moštva, a tam ni vse tako lepo, kot se zdi. V tem moštvih so vsi enako dobri in če se nekajkrat ne izkažeš, si na stranskem tiru. Pri Adrii vsakemu ponudimo čas in dirke, na katerih se je mogoče dokazati. Predvsem pa velikokrat dobimo premalo pozornosti Kolesarske zveze Slovenije, ki tega ne ceni. Živimo v času, ko dosegamo neverjetne dosežke, in če bomo zaspali na lovorikah, se bo to končalo. Treba je gledati na podmladek in naši rezultati kažejo, da delamo dobro, žal pa prejmemo premalo pomoči.

Kakšna pa je vaša letošnja sezona?

Sam bi jo ocenil kot uspešno. Nimamo sicer veliko zmag, a smo bili velikokrat zelo blizu. Predvsem pa smo dirkali konstantno, kar me veseli. Čaka nas še nekaj pomembnih dirk in upam, da bomo nadaljevali v tem ritmu.