Kolesarska dirka po Franciji doživlja vrhunec. V zadnjem tednu se obeta veliki dvoboj za prestižno rumeno majico med Tadejem Pogačarjem in Jonasom Vingegaardom. Boj slovenskega šampiona za njegovo tretjo skupno zmago na dirki vseh dirk v Sloveniji zbuja veliko kolesarskega navdušenja. Nad izjemnim bojem se navdušuje tudi Primož Čerin, ki je leta 1986 kot prvi Slovenec s kolesom prišel do Pariza na slovitem Touru. Zaključil ga je na 32. mestu v skupnem seštevku, dirkanja takrat in danes pa praktično ni mogoče primerjati. Sam je imel v svojih časih na voljo le eno kolo, ki je bilo enotno za tekme in treninge, radijskih povezav ni bilo, tudi osebja je bilo veliko manj. Vseeno pravi, da je bil Tour že takrat velik šov in z naskokom največja dirka na svetu. Ravno zaradi tega jo 61-letnik z zanimanjem spremlja še danes.
Za kolesarji sta uvodna tedna.
Kako ste vi doživljali Tour do zdaj?
Tour je letos zelo zanimiv, ker dirka poteka od prvega dne med glavnima akterjema. V preteklosti to ni bila tradicija, letos pa se res že od prvega dne med seboj merita Tadej Pogačar in Jonas Vingegaard, ki sta člana najboljših ekip. Popolnoma nič se ne zadržujeta in gresta na polno iz etape v etapo. Zanimivo bo videti, kaj se bo zgodilo, saj je zdržati cele tri tedne v takem ritmu zelo težko, to se še ni zgodilo.
Je za takšno dinamiko kriv Tour kot največja dirka, trasa etape ali Tadej Pogačar sam? Na Giru takšnih bojev nismo videli od samega začetka.
Na letošnjem Giru je bilo vreme glavni razlog, da se ni veliko dogajalo. Ves čas je deževalo, v ključnih trenutkih pa je še pihal veter. Termin Toura v sredini poletja ponuja možnost za takšno dirkanje, seveda pa ne gre zanemariti vloge Tadeja Pogačarja. On ne čaka, on napade, ko se pojavi najmanjša priložnost. Napadel je v prvi etapi, s čimer je razdražil Jonasa in njegovo ekipo, kar se je nato videlo v peti etapi. Pogačar je imel še enkrat pripravljen odgovor in njuno rivalstvo se le še stopnjuje.
Kako bi primerjali trenutno vodilna kolesarja na dirki?
Tadej je pokazal, da je bolj eksploziven, a si večje prednosti ne more privoziti. Jonas je zelo trdoživ. Tudi ko popusti, ostane tam. To se je videlo na vzponu na Puy de Dome in v soboto na Joux Plane, ko je ostal zraven, čeprav je bilo videti, da je popustil. Na začetku sezone, ko sta tekmovala skupaj na dirki Pariz–Nica, je Tadej lahko naredil konkretno razliko, sedaj pa Jonas vedno ostaja zraven. Deset sekund se zdi zelo malo, a v tem dvoboju se kaže, da je to kar lepa prednost.
Kaj pa ekipi UAE in Jumbo-Visma?
Brez dvoma gre za rivalstvo trenutno najmočnejših ekip. Sem pa celo presenečen, da Emirati v teh dveh alpskih etapah niso izkoristili svoje prednosti, saj imajo boljšo ekipo za klance. Čeprav je Jonas ostal celo sam, je Jumbo vedno poskrbel, da je bil položaj za njihovega kapetana nekako idealen. Oni ves čas dirkajo po svojih načrtih. UAE ni dobro izkoristil premoči. Na koncu ti nič ne pomaga, če ima Tadej na zadnjem vzponu ob sebi dva pomočnika. Tam zavetrja skoraj ni več in vedno ostaneta ena na ena. So pa pri UAE že sedaj pokazali, da lahko pripravijo kakšen trik, in na sredini kraljevi etapi predvsem od njih pričakujem, da bodo poskusili presenetiti. Jumbo-Visma bo dirkal v svojem stilu. Je pa ekipa Jumbo-Visma do sedaj porabila več energije, v nekaterih primerih niti ne vem, zakaj, toda tudi to bi lahko bila prednost v korist Tadeja Pogačarja. Res pa je, da tudi UAE za zdaj ni dirkala brez napak. Energijo, sicer upravičeno, so porabljali na prvih dveh etapah v Baskiji, nato pa se jim je dvakrat zgodila napaka in so izpustili premočan beg. In to na etapah, kjer so si celo želeli bonifikacij in iz tega ni bilo nič, za kazen pa so morali še nadzirati močan beg, kar tudi vzame veliko.
Kakšno vlogo ima lahko kronometer, ki prihaja po prostem dnevu, ki na telesu vedno pusti posledice? Se takšne napore in prosti dan ter nato takoj v rdeče sploh da natrenirati?
Vedno se nekaj da, če o tem razmišljaš pravi čas. Kdo je o tem, da prihaja kombinacija treh zaporednih gorskih etap, prostega dne in nato kronometra ter nato še kraljeve etape, razmišljal pred meseci, pa je vprašanje. Prosti dan vedno prinese težave, ker pa je razlika med obema tako majhna, bo zagotovo naredil še več škode, ker je veliko tudi psihološkega pritiska. Če bi bila na sporedu normalna etapa, ne bi bilo takšne uganke. Ker gre za kronometer in je ta kratek, tako da je treba iti od starta na polno, pa nihče ne ve, kaj se bo dogajalo z enim ali drugim. Lahko se zgodi marsikaj, a predvidevam, da tudi tukaj večjih razlik ne bo.
Glede taktike ekipe Jumbo-Visma je bilo v zadnjih letih slišati več kritik kot pohval. Kako to, da so v avtomobilih še vedno isti ljudje?
Športni direktor ni več tako pomembna funkcija, kot je bila nekoč. V mojih časih je imela ekipa na dirki le enega in ta je odločal o vsem, sedaj pa imajo nekatere tudi po tri ali štiri. Ob vsem skupaj v ozadju delujejo tudi ljudje, ki le analizirajo podatke z etap in gledajo številke, tako da taktika ne sloni več zgolj na enem človeku. Zaradi vsega tega je na dirkah veliko manj presenečenj, vse je nekako sprogramirano na podlagi podatkov. Jumbo-Visma dirka na tak način in težko rečemo, da ne dirka pravilno. Saj je tudi pri Emiratih podobna zgodba, razlika je le v Tadeju, ki je kolesar, sposoben narediti presežek, in to naredi sam. Pri Jumbu je tak kolesar van Aert, ki pa ni kolesar za skupno zmago in lahko takšne stvari počne na enodnevnih dirkah. Jonas pa je do svojega Toura prišel po zaslugi tega, da se je pustil voditi, da je poslušal navodila iz avtomobila, in tako dirka tudi letos. Če pa bi imel Jonas misli Tadeja ali Wouta van Aerta, bi lahko imeli še bolj spektakularne boje s presenečenji.
Kako to, da se ravno na dirki po Franciji dogaja toliko zapletov, letos denimo risalni žebljički, padec zaradi gledalca in seveda napaka motoristov?
Tour je že od nekdaj velik spektakel. Ob cesti so gledalci, nad katerimi ne moreš imeti nadzora, saj je etapa dolga 200 kilometrov. Vedno se najdejo »budale«, ki nekaj ušpičijo. Denimo ljudje, ki nagi tečejo ob progi in podobno. Vseeno pa je to nekakšna posebnost te dirke. Tour je tudi veliko bolj medijsko pokrit od preostalih dirk in če kdo želi pozornost, jo najlažje dobi na Touru. Zato prihaja do takšnih dogodkov. Ogromna razlika je že v primerjavi z Girom in Vuelto, kaj šele z drugimi dirkami. Spektakel na Touru je veliko večji in to čutijo tudi tekmovalci, ki na dirki po Franciji dirkajo še bolj na nož.
Si lahko predstavljate, da bi Slovenci v enem letu osvojili vse tri tritedenske dirke?
O tem je še mnogo prezgodaj govoriti, je pa to vsekakor mogoče. Vsi si najprej želimo, da uspe Tadeju dobiti Tour. Po mojem mnenju ima kakšen odstotek prednosti pred Jonasom, a je zelo težko napovedovati. Nato pa pride na vrsto še Vuelta in mora Primož Roglič poskrbeti, da bo tam spet v vrhunski formi. Tudi tam so trije tedni trpljenja in marsikaj se lahko zgodi.
Na Vuelti ni izključeno, da bo Primož Roglič edini slovenski adut, možnost nastopa pa omenja tudi Pogačar.
Mogoče je marsikaj, realnost pa je nekoliko drugačna, vsaj po mojem mnenju. Lani smo videli, da potem, ko je Jonas Vingegaard zmagal na Touru, do konca sezone ni mogel normalno odpeljati niti ene dirke več. Tadej je napovedal, da gre na svetovno prvenstvo, in zagotovo ima tudi v jesenskem delu nekaj ciljev, zato ne vidim prave možnosti, da bi bil še na Vuelti. Ob vsem pa je dirkal tudi že celo pomlad, na vseh klasikah, in ima zelo naporno sezono.
