Vodja zdravstvenega oddelka Term Čatež v svoji službi razporeja delo 40-članskemu kolektivu, v Parizu pa v prvi vrsti skrbi za atletsko reprezentanco. Na voljo je tudi vsem drugim slovenskim športnikom, če potrebujejo pomoč. Khalid Nasif ima veliko zaslug za uspehe slovenskih atletov, ki jim je pomagal v rehabilitacijskem obdobju in jih spremljal skozi kariero, saj je z znanjem pripomogel, da so osvajali kolajne na največjih tekmovanjih. Z velemojstrom svojega področja smo se pogovarjali v sproščenem vzdušju ob reki Seni v olimpijski vasi.

Še štejete največja športna tekmovanja?

Dvomim, da kdo ne ve, na koliko olimpijskih igrah je sodeloval v takšni in drugačni vlogi. Tudi z vami sem se že večkrat srečal. V Parizu so moje sedme olimpijske igre. Nimam pa pojma, na koliko svetovnih in evropskih atletskih prvenstvih sem bil na prostem in v dvorani.

Še vedno ste videti mladostni, kot vselej polni energije. To pomeni, da boste delali z atleti še en olimpijski ciklus?

Ne, tokrat pa res ne. Pred odhodom sem Atletski zvezi Slovenije jasno povedal, da je to moje zadnje potovanje v službi fizioterapevta. Z veseljem bom še naprej pomagal slovenski atletiki, toda na drugih področjih.

Kako kot eden najbolj izkušenih Slovencev na olimpijskih igrah doživljate letošnje v Parizu?

Igre so organizirane zelo dobro. Prevozi so točni, do olimpijskega stadiona imamo atleti le deset minut vožnje. Tudi namestitve so dobre, sicer so postelje iz kartona, a splošno mnenje je, da niso slabe. Na ogrevalnem stadionu so pogoji za trening dobri, na voljo imamo ledeno kopel in druge pomembne malenkosti. In kaj potrebuje športnik? Le dobre pogoje, s katerimi lahko naskakuje svoj najboljši rezultat. Problem je le, da nimamo na razpolago vsak svoje klimatske naprave, tako da si jo atleti izmenjujemo z judoisti. Tudi atmosfera v olimpijski vasi je dobra. Morda pogrešam malce več dogajanja, kakšno atrakcijo. Malo preveč je mrtvo.

Kako bi igre v Parizu primerjali s prvimi šestimi, na katerih ste sodelovali?

Negativni predznak bi dal v prvi vrsti igram pred dvajsetimi leti v Atenah, ki na številnih področjih niso bile organizirane na potrebni in želeni ravni, in pred osmimi leti v Riu de Janeiru. V Braziliji je bila nastanitev slaba, olimpijski stadion pa zelo daleč. Tudi transport ni funkcioniral. Za igre v Tokiu težko rečem, da so bile olimpijske, če je bilo na stadionu, ki sprejme 80.000 gledalcev, prisotnih 200 najnujnejših prostovoljcev. Ker so potekale brez gledalcev, niso imele nobenega olimpijskega blišča. Ves čas smo se le testirali na koronavirus in živeli v negotovosti. Po drugi strani je bila organizacija v Tokiu dobra.

Katere igre pa so vas najbolj navdušile?

Najboljša organizacija je bila leta 2012 v Londonu. Štiri leta prej v Pekingu je bila krasna olimpijska vas, ki bi jo lahko primerjal s pariško, a je imela na Kitajskem veliko več duše. Zame najlepše pa so bile moje prve igre v Sydneyju. Organizacija je bila odlična, hrana izvrstna, vzdušje fantastično, povrhu je Sydney prekrasno mesto. Vse, prav vse je bilo na mestu.

Kateri je vaš najlepši olimpijski spomin?

Nedvomno zlata kolajna v Pekingu Primoža Kozmusa, s katerim sva med njegovo kariero tesno sodelovala. Zlata olimpijska kolajna je vrhunec, pot do nje je dolga, stresna in naporna. Več v športu ni mogoče doseči.

Kateri pa najtežji?

Tega imam iz Aten, ko se je na ogrevanju za polfinale teka na 110 m z ovirami poškodoval Damjan Zlatnar. Poškodoval si je gleženj in ni mogel tekmovati. Vse skupaj se je zgodilo pol ure pred startom, tako da ni bilo dovolj časa, da bi ga vsaj poskusil pripraviti na start.

Največ sveta se je spremenilo v 21. stoletju, torej prav v času, odkar aktivno sodelujete na največjem športnem tekmovanju. Kako ste občutili razvoj iger?

Kar se tega tiče, sem razočaran. Vzdušje je vsakič slabše. Danes se ne more nič primerjati denimo s Sydneyjem. Ozriva se malo okrog in opazujva športnike. Vsak se drži zase, gleda v telefon in mu ne pade na pamet, da bi se s kom družil. V Sydneyju in Atenah na primer sem spoznal več prijateljev iz drugih držav kot na vseh poznejših igrah skupaj. Poleg tega so bila organizirana raznorazna tekmovanja, o katerih ni govora že desetletja. V Pekingu denimo smo imeli medicinski delavci tekmovanje v namiznem tenisu.

Pravite torej, da olimpijski duh izginja?

V olimpijski vasi zagotovo. Zunaj ga je občutiti drugače.

Kaj pa je v teh letih napredovalo?

Absolutno rezultat. A ne po zaslugi organizatorjev, ki športnikom ponudijo vsakič manj kot na prejšnjih igrah, predvsem pri nastanitvah in prehrani. Ta razvoj ne gre v pravo smer.

Koliko pa sta v četrt stoletja napredovali oprema in stroka?

Za 500 odstotkov. Tehnologija, strokovnost, sploh medicina se je razvila v nekoč neslutene višave. Stalno se moramo izobraževati, drugače ni mogoče slediti medicinskemu razvoju.

Na katerih področjih ste se v zadnjih letih največ izobraževali?

Poudaril bi, da je v medicini zelo pomemben stik s kolegi. Po vsem svetu moraš sodelovati z najboljšimi, se od njih učiti ter znanje prenašati na paciente. Ker na svojem področju veliko predavam po svetu, sem ogromno v stiku s tujimi strokovnjaki. V nasprotnem te povozi čas. Kar zadeva izobrazbo, sem doktoriral na področju osteopatije, ukvarjal pa sem se predvsem s statiko. Največ me je naučil angleški mentor, s katerim sva v stalnih stikih. Pri športniku ali pacientu vedno najprej pogledam kolke, potem vse druge dele telesa. Na tem področju sem se specializiral.

Vas bomo še lahko videvali v Čatežu?

Še. Še vedno bom delal v okolju, kjer se počutim odlično, zato ne vidim nobenega razloga, da bi ga zapustil.