Švedsko namiznoteniško reprezentanco v zadnjih letih vodi nekdanji svetovni prvak, 58-letni Jörgen Persson, za katerega smo se na olimpijskih igrah v Parizu prepričali, da ima fotografski spomin svojih iger in uspehov. Čeprav je bil prvak iz leta 1991, ko je v Čibi na Japonskem v finalu rojaku Janu Oveju Waldnerju preprečil, da bi ubranil naslov, zaradi izjemnih uspehov svoje reprezentance izjemno zaseden, si je vzel nekaj časa tudi za Dnevnik. Ker so bili olimpijski pritiski izjemno stresni, nas je prosil, če se lahko bolj osredotočimo na njegove spomine in širši pogled kot na olimpijski turnir.

Švedska je bila hit letošnjih iger v Parizu, saj se je Truls Moregard uvrstil v finale, Švedi pa so bili tudi finalisti v ekipni konkurenci. Dotaknili smo se tudi olimpijskih uspehov Švedov in najboljšega slovenskega igralca Darka Jorgića, ki ga Persson izjemno ceni in mu s trdim delom napoveduje bleščečo kariero. S Perssonom smo se pogovarjali v Parizu dan po tekmi, ko je Moregard pripravil prvovrstno senzacijo in v drugem krogu olimpijskega turnirja izločil prvega igralca sveta, Kitajca Wanga Chuqina. V nadaljevanju dneva se je najprej uvrstil v polfinale, v katerem je bil boljši od Brazilca Huga Calderana, v finalu pa je moral priznati premoč svetovnemu prvaku, Kitajcu Fanu Zhendongu.

Ma Long na Kitajskem priljubljen kot Ibrahimović na Švedskem

»Kitajci imajo zaradi vseh uspehov iz preteklosti največjo samozavest, kar se čuti predvsem za mizo. Namizni tenis je tudi njihov nacionalni šport. Imajo največ znanja in tudi najboljše pogoje. Močno si želijo doseči prepoznavnost. Za namizni tenis se odločajo najsposobnejši športniki, ki bi jih želeli imeti tudi v drugih državah, kjer se športniki odločajo za nogomet ali košarko. Ma Long je na Kitajskem priljubljen tako kot na Švedskem Zlatan Ibrahimović. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost, saj so tudi na Kitajskem vse bolj priljubljeni novi športi, ki bodo namiznemu tenisu vzeli kakšnega talenta, je začel pogovor Jörgen Persson.

Šved je priznal, da so poleg tega Kitajci vedno najboljši na največjih tekmovanjih, kar je njihova odlika. »Na kakšnih drugih turnirjih so ranljivejši, kar znajo občasno izkoristiti najboljši igralci. Prav pot, ki jo je v Parizu pokazal Truls, kaže, kako premagati največjo velesilo na največjem tekmovanju. Za mizo je bilo moč čutiti, da si želi zmage bolj kot Wang Chuqin. Trulsu sem pred dvobojem dejal, da Wang igra prvič na olimpijskem turnirju, kar je zanj novi pritisk, četudi je prvi igralec sveta. Tudi ta dejavnik je zelo pomemben.«

Persson se je spominjal, da je bila pot do zmage proti Kitajske trnova tudi v njegovih časih. Ponovil je, da so bila največja motivacija velika tekmovanja. »Ko smo Kitajce premagali na svetovnem prvenstvu leta 1989, je ves svet videl, da so premagljivi. Ko v nekaj verjameš, je cilj lažje dosegljiv. Velikokrat smo tudi izgubili, a se od porazov vsakič naučili česa novega. Kot smo se tudi letos v Parizu, kjer smo vse tri dvoboje v finalu izgubili z 2:3. Tekmecu smo priznali premoč, a se tako mi kot Kitajci zavedali, da bi šel lahko dvoboj tudi v drugo smer. Na naslednjem velikem tekmovanju jih bomo napadli še bolj.«

Fotografski spomin uspehov z ljubljanskih turnirjev

Na vprašanje, kako priljubljen je namizni tenis na Švedskem, je Persson dejal, da z uspehi vse bolj, in da verjame, da bo po olimpijskih uspehih prišel še na višjo raven. »Priljubljenost namiznega tenisa se dviga. Za to so z odmevnimi uspehi v zadnjem času zaslužni igralci. Začelo se je z domačim svetovnim ekipnim prvenstvom, ko smo leta 2018 osvojili bronasto kolajno. Leta 2019 je bil Matthias Falck v Budimpešti svetovni podprvak, dve leti kasneje je njegov uspeh ponovil Truls Moregard. Na istem prvenstvu v Houstonu sta bila svetovna prvaka med dvojicami Falck in Mattias Karlsson. Lani smo bili na domačem prvenstvu v Malmöju evropski ekipni prvaki. Morda največji uspeh smo z dvema naslovoma olimpijskih podprvakov dosegli v Parizu, tako da se o nas spet več piše. Še vedno se po priljubljenosti ne moremo primerjati z nogometom, hokejem na ledu in zimskimi športi, med katerimi je najbolj popularno alpsko smučanje.«

Persson je bil kot selektor prisoten tudi letos na močnem mednarodnem turnirju v Ljubljani. Spomnili smo ga, da je v Sloveniji blestel na turnirju najboljših dvanajstih evropskih igralcev pred 36 leti, ko je zaostal le za slovitim rojakom Waldnerjem. Z odgovorom nas je presenetil: »Zelo dobro se spominjam omenjenega turnirja. A v Ljubljani sem igral že štiri leta prej na odprtem prvenstvu Jugoslavije. Igral sem odlično in se uvrstil v finale, v katerem sem izgubil s Kitajcem Jiangom Jialiangom, kasnejšim dvakratnim svetovnim prvakom. Takrat sem bil star 18 let in sem dosegel enega svojih največjih uspehov. Nikoli ne bom pozabil, da sem pred tem premagal svetovnega podprvaka, Kitajca Caia Zhenhua, v polfinalu Waldnerja, še prej pa tudi Madžara Tiborja Klamparja. Odlično sem igral tudi štiri leta kasneje, ko sem izgubil le z Waldnerjem in bil drugi. Waldner je takrat izgubil s Poljakom Andrzejem Grubbo, a vseeno osvojil turnir. Iz Ljubljane sem tudi poklical Waldnerja, s katerim sva podoživela oba turnirja v Ljubljani.«

Razvoj namiznega tenisa ne gre v pravo smer

Dotaknili smo se tudi razvoja svetovnega namiznega tenisa. Persson pravi, da ne gre v pravo smer. »Absolutno preveč je vseh turnirjev. Še posebej olimpijsko leto je bilo naporno. Glavna težava je, da sploh nimamo časa trenirati, poleg tega pa stalno menjavamo časovne pasove, saj smo kakšen teden v Evropi, potem v Aziji, kamor se zopet vračamo čez 14 dni. To je zelo naporno in ni dobro za nikogar, saj hitreje prihaja do poškodb. Na mednarodni zvezi so nam dejali, da si želijo, da bi se z denarnim skladom bolj približali tenisu. A takšnemu razvoju ne sledimo, saj ima tenis vsak teden po vsem svetu veliko turnirjev, mi pa le enega. Pa tudi na njem nagradni sklad z izjemo turnirjev serije smash ni primerljiv s tenisom. Nekaj več časa smo imeli v pripravah na olimpijski turnir, zelo dobro smo trenirali v Vrsarju, kjer smo bili skupaj tudi s slovensko reprezentanco,« odgovarja Persson, ki se veliko druži z nekdanjimi švedskimi reprezentanti. »Pred dobrim mesecem je Erik Lindh praznoval 60. rojstni dan in smo se vsi skupaj zbrali. Veliko smo obujali spomine in bili dobro razpoloženi do jutranjih ur. Veliko igramo tudi golf, ki ga zelo obožujem. Gre za moj največji hobi.«

Ob koncu pogovora se je nekdanji svetovni prvak dotaknil še slovenskega namiznega tenisa, predvsem Darka Jorgića. »Za vsako državo je zelo pomembno, da ima vsaj enega zares vrhunskega igralca, kakršen je denimo v Sloveniji Jorgić. To lahko pomeni, da se za šport odloči zelo sposoben mladi športnik, ki bi se sicer odločil za kakšno drugo športno panogo. Verjamem, da ima Darko potencial, da bo v karieri osvojil kolajno na svetovnem prvenstvu ali olimpijskih igrah, medtem ko ni nobenega dvoma, da je eden najboljših evropskih igralcev, kar je dokazal z neverjetnimi tremi zaporednimi zmagami na turnirju Top 16. Ta pot je dolga in naporna, a bo moral tako kot vsi naši igralci več trenirati in manj tekmovati, kar v olimpijskem letu ni bilo mogoče. Nasploh bomo morali v Evropi sodelovati več, kot sta se pred nekaj meseci na Švedskem in v Saarbrücknu za nekaj dni povezala Jorgić in Moregard. Dobra praksa je bila tudi zadnja v Vrsarju, kjer smo izkoristili zares sijajne razmere.«