Takšnega prizora finala svetovnega prvenstva v nogometu kot leta 1974 v Münchnu med domačo Nemčijo in Nizozemsko svet ne prej ne kasneje ni videl: v prvi minuti tekme je legendarni Johan Cruyff prodrl s sredine igrišča v nemški kazenski prostor, kjer so ga zrušili, in sodnik Taylor je nemudoma pokazal na enajstmetrovko. Ne, žoge ni vzel v roke sam »kralj« Cruyff, ampak jo je prepustil Johanu Neeskensu, ki je na hrbtu nosil na videz nesrečno številko 13. Ta je s polno močjo ustrelil po sredini gola, ki ga je takrat čuval eden najboljših vratarjev na svetu Sepp Maier, skorajda pretrgal mrežo in Nizozemsko povedel v vodstvo, ki ga je ekipa trenerja Rinusa Michelsa zelo nesrečno zapravila in ostala brez naslova svetovnega prvaka, ki si ga je z lepoto igre tako zelo zaslužila.
Cruyffu kril hrbet vedno in povsod
To je bila tista Nizozemska, ki je ravno v trojici Michels-Cruyff-Neeskens nastala že leta 1971, ko je amsterdamski Ajax osvojil prvi naslov zmagovalca pokala prvakov, predhodnika današnje lige prvakov. Ta uspeh so ponovili še v naslednjih dveh letih (skupaj torej 1971–73) in razen Bayerna (1974–76) ter Reala Madrida (2016–18) tega trojčka ni ponovil nihče več. To je bila najboljša verzija nizozemskega in verjetno tudi evropskega nogometa v zgodovini. Ne pozabimo, da je poleg uspešnega Ajaxa tudi nizozemska reprezentanca kar dvakrat zapored igrala v finalu svetovnega prvenstva v nogometu (1974, 1978) in obakrat nesrečno izgubila, vmes pa po zmagi nad tedanjo gostiteljico Jugoslavijo na tekmi za tretje mesto osvojila tudi bronasto kolajno na evropskem prvenstvu 1976.
Če je bil Johan Cruyff uradno in neuradno najboljši svetovni nogometaš tistega časa, je bil Johan Neeskens njegov prvi in večni ter zvesti pomočnik in asistent – v Ajaxu, nizozemski reprezentanci in kasneje Barceloni, kjer sta ta dva nogometaša tvorila prvega izmed sanjskih tujih dvojcev, s čimer se je tudi Barcelona iz relativno nepomembnega kluba prebila med evropske velikane. Kasnejše katalonske dvojice kot Maradona-Schuster, Romario-Stojčkov ali Messi-Suarez so prišle, ko so bili v tem klubu že položeni nizozemski temelji. Če je bil Cruyff bolj napadalen in kreativno usmerjen vezist ter mestoma po potrebi tudi napadalec, je bil Neeskens bolj »box-to-box« zvezni igralec, kot se danes reče tistim vezistom, ki znajo pokrivati celotno območje med obema kazenskima prostoroma in opravljati tako obrambne kot napadalne naloge. Neeskens je znal tako odvzeti nasprotniku žogo – posebej znan je bil po tako imenovanem drsečem startu – kot s polno močjo udariti po žogi s strelom na gol. Predvsem pa je Cruyffu kril hrbet vedno in povsod, kjerkoli in kadarkoli ga je potreboval. Če prevedemo v bolj sodoben jezik: če je bil Cruyff Zinedine Zidane, je bil Neeskens Didier Deschamps. Ali če je bil Cruyff bolj Luka Modrić, je bil Neeskens Toni Kroos – če uporabimo samo nekaj primerjav z najbolj uspešnimi in slavnimi dvojci v zgodovini klubskega nogometa.
Kot trener bistveno manj uspešen
Neeskens je skratka igral za Ajax od 1970 do 1974 in nato prestopil v Barcelono, kjer je že leto dni pred njim igral Cruyff. V katalonskem klubu je ostal do 1979, ko je tako kot pred njim Cruyff odšel v ameriško nogometno ligo k tedaj najbolj slavnemu tamkajšnjemu klubu New York Cosmos (do 1984). Vmes je za nizozemsko reprezentanco igral od 1970 do 1981 brez prestanka in od Cruyffa prevzel kapetanski trak, tudi na svetovnem prvenstvu leta 1978 v Argentini. Po odhodu iz New Yorka je še krožil med ZDA in Evropo ter igral le še bolj za zabavo za manjše klube in se leta 1991 igralsko upokojil. Po tem je sledil svojemu večnemu vzorniku Cruyffu tudi s prestopom v trenerske vode, vendar je bil tam bistveno manj uspešen. Bil je pomočnik, med drugim selektorju nizozemske reprezentance Guusu Hiddinku na SP 1998 v Franciji, kjer so končali na 4. mestu, pa tudi v Barceloni pri rojaku Franku Rijkaardu (2006–2008), kateremu je sledil še v turški Galatasaray, potem pa zaključil z nogometom. V anale katerega bo šel kot eden nosilcev nizozemskega totalnega nogometa, igre, kjer je skorajda vsak igralec znal igrati na vsakem položaju, torej nečesa, kar je bilo izjemno lepo gledati in je bilo tudi zelo uspešno ter nepozabno.
