Čeprav so slovenski odbojkarji na olimpijske kvalifikacije po dveh zaporednih srebrnih kolajnah na evropskih prvenstvih, skupaj treh, odšli z bronasto kolajno okoli vratu, je bilo njihovo razpoloženje celo boljše kot po finalnih obračunih v Sofiji (2015), Parizu (2019) in Katovicah (2021).

»Tako veseli, kot smo bili, ko smo slavili v tekmi za tretje mesto, še nismo bili po nobenem evropskem prvenstvu. Zagotovo nam je to dalo dodatno samozavest, še bolj pa to, da smo tudi v skupini vse tekme odigrali na visoki ravni, da smo vseh pet tekem dobili. Nekaj podobnega nas čaka tudi na Japonskem, ko bomo v prvih štirih tekmah imeli na papirju lažje nasprotnike, čeprav tudi Turki sodijo med močnejše ekipe, saj so nas v osmini finala EP skoraj izločili od nadaljnjega tekmovanja,« se je strinjal tudi Jani Kovačič, ki je krajši premor po vrnitvi iz Rima izkoristil, da je prosti čas preživel z ženo z ženo Karin, štiriletnim sinom Najem in dvoletno hčerkico Lio.

Navajeni, da gredo z enega turnirja na drugega

»Navajeni smo že, da ko končamo en turnir, že gremo na drugega. To ni bilo prvič. So nam pa trije dnevi premora prišli več kot prav, da smo bili lahko z družinami in za nekaj časa pozabili na odbojko. Čeprav je za nami dolgo obdobje, se ni bilo težko vrniti v reprezentanco in se pripravljati na nov turnir, kajti pred nami je glavni cilj sezone, olimpijske kvalifikacije v Tokiu. V preteklosti smo bili v prvih tekmah na turnirjih vedno nekoliko 'mlahavi', nato smo iz tekme v tekmo stopnjevali formo. Upam, da bo tako tudi v Tokiu, kjer zagotovo sodimo v ožji krog favoritov za prvi dve mesti, ki vodita v Pariz, bo pa to težka naloga,« se zaveda Kovačič. V sredo so izbranci Gheorgheja Cretuja odigrali prijateljsko tekmo s tokijskim prvoligašem, ekipo Great Bears. Tekma je bila že ob 10. uri dopoldne po tamkajšnjem času, ob treh zjutraj po slovenskem, da bi se čim bolj prilagodili na prve štiri tekme na turnirju. Prva dva niza so igrali v tem trenutku najmočnejši zasedbi, tudi s Kovačičem na liberu, v preostalih treh pa so priložnost dobili le igralci s klopi. Končni izid je bil 4:1 (20, 23, -14, 18, 20) za slovensko izbrano vrsto.

»Vsekakor nam je ta tekma prišla prav, saj smo preverili tudi nekaj novih možnosti v igri. Zavedamo se, da bomo morali že od prve tekme naprej igrati na vso moč. Ker nas v devetih dneh čaka kar sedem tekem, bo verjetno več menjav, kajti ne bo ravno preprosto zdržati dveh, treh tekem zaporedoma ob le dnevu premora. Vendar je to zadeva, ki jo bo reševalo strokovno vodstvo, kot vemo, pa naj bi bile odločilne tekme za napredovanje ob koncu turnirja in zato bomo morali biti takrat najbolj spočiti.«

Za uvod slovenske odbojkarje čaka reprezentanca Tunizije, ki jo od vseh reprezentanc poznajo najmanj, saj so z njo zadnjič igrali leta 2019. »S Tunizijci resda že nekaj časa nismo igrali, vendar je danes toliko informacij o posamezni ekipi, da se nanjo lahko brez težav pripravimo. Tu ne bo nobenih skrivalnic,« je prepričan eden najboljših liberov na svetu, ki zato toliko bolje pozna preostale slovenske nasprotnike v Tokiu. Turčija je Slovenijo pošteno namučila v osmini finala EP, kjer je v skupinskem delu tekmovanja brez večjih težav premagala Finsko. Z Egiptom je igrala poleti v Mariboru, ko se je od reprezentančnega dresa poslovil Mitja Gasparini, z Japonsko in Srbijo pa v ligi narodov. Tu so še Američani, s katerimi se letos prav tako kot s Tunizijci še niso srečali.

Igra na najbolj
nehvaležnem mestu

»Za Američane je znano, da so olimpijske igre vedno njihov največji cilj in vedno, ko gre zanje, so najbolje pripravljeni. To ne velja le za odbojko, tudi za druge športne panoge. Prepričan sem, da zdaj ne bo nič drugače. Kakšno kakovost imajo Japonci, nam je tudi dobro znano in smo jo občutili na zaključnem turnirju lige narodov. Tudi Srbija bo v kvalifikacijah boljša, kot je bila v ligi narodov in že na EP so iz tekme v tekmo igrali boljšo odbojko. Naša prednost pred obema afriškima ekipama bi lahko bila, da smo vseeno v večjem tekmovalnem ritmu, saj je bilo njihovo celinsko prvenstvo pred mesecem dni. Ob tem smo imeli težje tekme od njih.«

Odbojkar ACH Volleyja, ki je v torek predstavil ekipo za novo sezono, ves čas poudarja, da bi bila največja napaka, če bi v Tokiu pričakovali, da bo katerakoli od tekem lahka. »Mislim, da bomo morali biti z glavami pri stvari, vemo, kakšni so naši cilji in zato bomo na vsaki skušali zmagati. Tudi zato, ker bo to pomembno zaradi točk na svetovni lestvici. To imamo ves čas v glavi, kajti če se bi nam slučajno kaj zalomilo, se v Pariz še vedno lahko uvrstimo po drugi poti, na osnovi uvrstitve na svetovni lestvici,« opozarja Kovačič, ki pravi, da je položaj libera v odbojki podoben mestu selektorja, saj ga vsak opazil le, ko je nekaj narobe. Čeprav igra na morda resnično najbolj nehvaležnem mestu v ekipi, se ga v igri še kako opazi. Še zlasti, ko napada nasprotna ekipa in ko rešuje včasih že na videz izgubljene žoge. Tako kot je bilo to recimo ob zadnji točki evropskega prvenstva, ko je ob francoskem napadu rešil žogo, tik preden se je dotaknila tal, v nadaljevanju akcije pa je Rok Možič po podaji Tineta Urnauta slovenski reprezentanci priboril bronasto kolajno. Tudi v tej akciji se je potrdilo, da slovenski odbojkarji dihajo drug za drugega. Zanimivo pa je, da po skoraj petih mesecih druženja nihče od njih ne govori o utrujenosti.

»Če ne bi bile naš osnovni cilj olimpijske igre, bi nam bilo na tem zadnjem turnirju, ki je še pred nami, zagotovo najtežje. Mislim, da če bi bil zdaj kakšen drug turnir, liga narodov ali EP, bi bilo za naše glave veliko težje, če bi olimpijske kvalifikacije že dali skozi. Ker pa na olimpijskih igrah do zdaj še nikoli nismo bili, imamo toliko motivacije, da smo tudi po petih mesecih še vedno z glavo pri stvari in mislimo samo na olimpijske igre,« pojasnjuje Kovačič, ki pa je priznal, da včasih pride tudi do naveličanosti. »Seveda pride tudi do nje in je včasih malo več nervoze, ampak to velja le za treninge, ko pa na tekmi stopimo na igrišče, smo drugačni in pozabimo na vse.«