Devetindvajsetletni Ljubljančan, ki je v minuli sezoni s Trentinom osvojil naslov italijanskega državnega prvaka, predlani pa tudi ligo prvakov, bo klubsko kariero nadaljeval na Japonskem. Igral bo za ekipo Great Bears iz Tokia.
Vaš debi s kapetanskim trakom ni bil najuspešnejši – pet tekem, ena zmaga. Razočaranje?
Nihče si ne želi na tak način začeti poti kot kapetan, a mislim, da je bila to naša realnost. Ko smo bili na igrišču le z mlajšimi igralci, smo šele zares videli, kaj vse nam manjka v primerjavi z drugimi reprezentancami, ki imajo močnejše lige ali pa igralce, ki v teh letih že nastopajo v tujini. Razlika je očitna in tu malce plačujemo davek.
Na vseh tekmah, ki ste jih izgubili, ste bili bolj ali manj enakovredni nasprotniku, v končnici pa vas je zmanjkalo. Zakaj?
Mislim, da smo bili premalo natančni pri tistih najbolj osnovnih stvareh. Če bi jih izvajali bolj dosledno in z večjo osredotočenostjo, bi nam omogočile, da bi bili v ključnih trenutkih kakšno točko pred nasprotnikom. Tako pa smo bili ves čas v zaostanku. Logično je, da potem pride do pritiska, do trenutkov, ko so ključne izkušnje, da končaš napad – in vemo, da jih s pomlajeno ekipo nismo imeli ravno na pretek. Ko dvignemo raven igre, smo enakovreden tekmec, toda nato spet naredimo korak nazaj in pademo v zaostanek, ki ga je proti velikim reprezentancam težko nadoknaditi.
Ravno zato vam bo verjetno teh 14 skupnih dni pred turnirjem v Ljubljani prišlo zelo prav, ekipi pa sta se pridružila tudi Alen Pajenk in Gregor Ropret.
Zagotovo. Več ko bo v ekipi izkušenejših igralcev, lažje bodo mlajši razumeli, kaj vse je potrebno za uspeh. Dobro je, da so na prvih turnirjih dobili veliko priložnosti in izkusili močne tekme. Samo na tak način so lahko videli, da moramo še dvigniti raven igre. Vrnitev Pajenka in Ropreta, ki ju na prvih dveh turnirjih ni bilo, ter obolelih Urnauta in Žige Šterna, ki sta manjkala v Bolgariji, bo izboljšala tudi kakovost treningov. A ne bo dovolj le njihova prisotnost – mlajši bodo morali prevzeti več pobude in si želeti narediti še več. Vsi skupaj bomo morali pokazati več tako na treningih kot na tekmah.
Na turnirju v Burgasu je bilo videti, da ste pogrešali vodjo na igrišču, igralca, ki bi v ključnih trenutkih prevzel odgovornost nase. Kot bloker, čeprav ste bili kapetan, to težje prevzamete, saj niste ves čas na igrišču.
O tem sem se veliko pogovarjal s Tinetom (Urnautom, op. a.). Kapetanska vloga je častna, toda po drugi strani zelo odgovorna. Moje igralno mesto ne omogoča stalnega vpliva, kar otežuje vodenje ekipe v ključnih trenutkih. Mislim, da bodo v prihodnje morali večjo odgovornost prevzeti mlajši, vendar že bolj izkušeni igralci, ki bodo morali potrditi svojo kakovost. V nasprotju z minulimi leti bodo morali prevzemati vse več odgovornost in pobud.
Torej se nanje danes gleda drugače kot v preteklosti, ko so lahko igrali v senci starejših?
Tako je. Menjava generacije ni enostavna. Vemo, v kakšnih težavah so bili recimo lani Bolgari, ki niso dobili nobene tekme. Ali kaj se letos dogaja s Srbijo. Tudi mi se moramo naučiti trpeti in v težkih trenutkih stopiti skupaj. Na treningih smo dobri, imamo kakovost, toda pritisk na tekmah pokaže slabosti. Imamo srečo, da se vračajo nekateri izkušeni igralci, a vedno bolj bo breme na mlajših. Oni bodo morali postajati nosilci igre.
Kako to vidi selektor Fabio Soli, ki ga vi najbolje poznate, saj ste pod njegovim vodstvom igrali zadnji dve leti?
Dobro ve, v kaj se je podal. Zaveda se, da gre za proces, skozi katerega moramo vsi – z veliko treninga in tekem. Pomembno je, da smo samokritični in da ne mislimo, da so bili minuli uspehi samoumevni. Vse smo si prigarali – to vemo mi starejši, ve selektor in morajo razumeti tudi mlajši. Največja napaka bi bila, če bi mislili, da so bili vsi ti uspehi v zadnjih letih samoumevni, vendar še zdaleč ni tako. Napredek pride le s skupnim delom in zaupanjem v proces.
Ali so bile tudi številne menjave od tekme do tekme del načrta, da se mlajši igralci soočijo z realnostjo?
Kako smo jo izkoristili, je odvisno od posameznika. Dejstvo je, da imamo na voljo to, kar pač imamo. Trenutno ni igralcev v ozadju, ki bi lahko dodali neko dodatno vrednost, zato bomo morali vsi skupaj dati vse od sebe, da bo reprezentanca spet doživljala lepe trenutke, zmage in se veselila uspehov.
Ali so vse te tekme v ligi narodov le vmesna postaja na poti do septembrskega svetovnega prvenstva na Filipinih, končni cilj pa so olimpijske igre v Los Angelesu?
Znano je, koliko časa smo se borili za uvrstitev na olimpijske igre. Pred to novo ekipo so naslednje olimpijske igre oddaljene dobra tri leta. Da ne bomo spet toliko časa čakali na nastop na njih, bomo morali zdaj vložiti še več truda, da ta cilj uresničimo. Vsa prihajajoča tekmovanja, vse tekme – tudi tiste, ki jih morda ne bomo odigrali najbolje – moramo vzeti kot šolo. Če se iz njih ne bomo ničesar naučili, nas bo čas prehitel. In to ne bo dobro.
V letošnji ligi narodov vam rezultatsko ne gre najbolje, saj ste šele na dvanajstem mestu, toda zaključni turnir na Kitajskem še zdaleč ni izgubljen, kajne?
Res bi bilo dobro, če bi iz Bolgarije prinesli kakšno zmago več, a ni še nič izgubljeno. Pošteno pa je priznati, da si tega v tem trenutku nismo zaslužili. To soočenje z realnostjo nam lahko pomaga, da bomo pred domačimi tekmami v Stožicah dali vse od sebe. Tudi v Bolgariji smo začeli dobro, nato pa psihološko popustili. V Ljubljani si bomo morali postaviti manjše cilje in upam, da nas bodo zmage pripeljale tudi do zaključnega turnirja.
Za konec pa še klubska sezona, ki ste jo sklenili z italijanskim naslovom. Žal pa v prihodnji sezoni ne boste igrali v ligi prvakov. Kako je prišlo do konca sodelovanja s Trentinom?
Ne gre toliko za finančno krizo v klubu, ampak bolj za to, da so z italijanskimi igralci podpisovali dolgoletne pogodbe, ki predvidevajo letno zviševanje plač. Ker je proračun kluba vseeno omejen, so morali nekje narediti kompromis – ta kompromis pa sva bila jaz in korektor Kamil Rychlicki. Osebno sem si želel ostati v Trentu, tudi vodstvo si je to želelo, a finančna situacija tega preprosto ni omogočala. Zdaj grem naprej – novim izzivom naproti.
Novi izziv vas čaka na Japonskem, kjer liga iz leta v leto pridobiva kakovost. Kako gledate na to selitev?
»Pred leti so nas japonski mediji po vseh velikih tekmovanjih spraševali, kako smo mi kot tako majhna reprezentanca sposobni takšnih uspehov. Pogosto smo jim razložili, kako naša reprezentanca deluje, in oni so to dejansko analizirali, preučevali in v nekaj letih zgradili reprezentanco, ki je resnično močna. Z razvojem reprezentance pa raste tudi njihova liga, ki je finančno zelo stabilna in vsako leto kakovostnejša.
V japonski ligi naj bi se igrala najhitrejša odbojka na svetu. Kako pomembna bo ta izkušnja za vaš osebni razvoj in morebitni prispevek reprezentanci?
Mislim, da je Tine Urnaut večkrat poudaril, kako hitro igrajo Japonci. Tudi naš selektor si želi, da bi igrali v podobnem slogu, zato se tega izziva zares veselim. Preizkusiti se v drugačnem sistemu igre mi bo zelo koristilo. Na tak način lahko osebno napredujem, hkrati pa dam ekipi nekaj, česar morda še nima. In to bo na koncu koristilo tudi reprezentanci. Več ko imamo igralci različnih izkušenj, bolje je za vso ekipo. Upam pa tudi, da bodo mlajši igralci sledili našemu zgledu in šli igrat v tujino, saj je to ključnega pomena za razvoj reprezentance.