Za nami so še ene olimpijske igre, o katerih je bilo vse od otvoritve veliko polemik. Menite, da olimpijski duh še živi v sodobnem športu?

Vsekakor se olimpijski duh spreminja. Vse bolj imam občutek, da se olimpijske igre in tudi športnike posledično izkorišča za predstavo na globalnem odru. Če vzamem za primer otvoritveno slovesnost, je že tam vse skupaj šlo izpod nadzora. Šport bi moral biti nekoliko bolj konservativen, saj so v njem pravila dokaj jasna, čeprav se marsikaj spreminja. Še vedno pa brezpogojno verjamem v šport, v to, kar v svojem bistvu predstavlja in v njegovo poslanstvo. Upam, da se ga bo dalo obraniti pred vplivi, ki izkoriščajo športnike za druge namene. V tem smislu olimpijski duh res izgublja svoj osnovni pomen in ne mi zameriti, če rečem, da me je s tega zornega kota Pariz kar malo razočaral. Vendar to velja le za »obšportne« zadeve. Kar se tiče samih tekmovanj, sem užival v vrhunskih predstavah.

Ali ste opazili kakšne razlike v vzdušju in olimpijskem duhu v času, ko ste sami tekmovali in vašimi kasnejšimi izkušnjami, denimo leta 2016, ko ste bili vodja slovenske odprave v Rio de Janeiru?

Ko si tekmovalec, si v svojem svetu in stoodstotno osredotočen le na svoj cilj. V mojih začetkih tudi socialnih omrežij sploh še ni bilo, zato lahko rečem, da so bili to takrat res drugačni časi, vendar se je pozneje to zelo spremenilo. Nekatere stvari na bolje, nekatere pa so, vsaj po mojem mnenju, šle napačno pot. Zase lahko rečem, da sem bil vedno osredotočen na to, kaj moram narediti, da bom izpolnil svoje cilje, zato sem odmislil stvari, ki so se dogajale okoli mene. Svet se je precej spremenil, tudi olimpijski duh, je pa res, da so bile spremembe odvisne predvsem od lokacije posameznih iger.

Kje ste najbolj uživali?

V Riu je bilo vzdušje izjemno, podobno tistemu v Barceloni in Atenah, kjer je mediteranski značaj dal piko na i celotnemu dogodku. Atlanta je bila katastrofalna, London in Sydney pa sta bila nekoliko hladna, vendar po organizacijski plati zelo korektno izpeljana dogodka. Kar me je v Parizu, kjer sem bil kot športni direktor pri proizvajalcu čolnov že nekaj dni pred začetkom olimpijskih iger in potem v času veslaških tekmovanj, prijetno presenetilo, so bili prostovoljci in varnostniki. Razumeli so, da se nekatera pravila lahko prilagodijo, da je na koncu vsem lažje.

Ali menite, da je današnji format olimpijskih iger prilagojen tako, da ustreza sodobnemu športu in mladim generacijam? Letos je bil tako nov šport breakdancing, v rolkanju pa so do kolajn prišle tekmovalke, stare 14 ali 15 let, nastopila pa je celo 11-letnica?

Včasih je bilo nekaj podobnega pri gimnastiki, pa so kasneje to uredili. Verjamem, da je treba vsake toliko časa osvežiti olimpijsko družino, vendar je treba ob tem ohraniti osnovne vrednote, načela in jasna pravila. Bolj me skrbi popularizacija videoiger, ki jih nekateri že deklarirajo kot šport. Osebno tu zelo težko vidim šport. Jasno mi je, da so tudi te dejavnosti zahtevne in terjajo veliko dela, toda sedeti za računalnikom 14 ur na dan zame pač ni šport. Novi športi, ki so jih sprejeli v olimpijski program, so še vedno povezani s fizično dejavnostjo, zato razumem, zakaj so jih vključili, vendar menim, da bi bilo v prihodnje potrebno te odločitve sprejemati zelo previdno in predvsem zadržati osnovne vrednote športa in olimpizma.

Slovenska odprava v Parizu je bila na račun kolektivnih športov najbolj številna do zdaj, domov pa se vrača z dvema zlatima in eno srebrno kolajno.

Vedeli smo, kdo so bili kandidati za kolajne, in seveda smo upali na kakšno presenečenje, vendar se dobro zavedam, kako hitro gredo lahko določene zadeve v napačno smer. Osebno ne bi bil razočaran, tudi če bi prišli domov brez kolajne, saj vem, kako težko je priti do kolajne. Videli smo recimo Janjo Garnbret, ki so ji, potem ko je vedela, da je zmagala, popustile vse zavore. Zanjo bi bila srebrna kolajna velik poraz, kar je grozen pritisk. Videli smo tudi, kako so se podirale nekatere sanje kajakašev, ampak pritisk olimpijskih iger je neprimerljiv s katerim koli drugim tekmovanjem. Nekateri ga znajo obrniti sebi v prid, druge ta pritisk ohromi. Mislim, da moramo biti z nastopi slovenskih športnic in športnikov zadovoljni, domov se vračajo ne le s tremi kolajnami, pač pa tudi z drugimi vrhunskimi izidi.

Nastop na olimpijskih igrah je zagotovo določen stres, kajti na točno določen dan moraš biti v najboljši formi, mar ne?

Težko je dati kakšen univerzalen nasvet. Dobrodošle so seveda tudi izkušnje s prejšnjih tekmovanj, predvsem pa se je treba zavedati, da so to tekme, ki so na sporedu le vsake štiri leta. Psihični pritiski so zato veliko večji, kot ste sami dejali, pa mora športnik v tistem trenutku, ko nastopi, pokazati vse, kar zna, saj popravnega izpita ni, za marsikoga pa tudi ne nove priložnosti na naslednjih igrah. Ne vem, kako je, če ne sodiš v krog favoritov, ampak zame je bilo to vedno stresno, še najmanj v Barceloni, ko se še niti nisem dobro zavedal, za kaj gre. Po koncu iger sem vedno potreboval nekaj dni, da sem se umaknil od vsega. Skratka, soočiti se s tem pritiskom je težko, hkrati pa moraš nervozo in adrenalin obrniti sebi v korist, česar marsikomu ne uspe vedno.

Po 12 letih je imelo slovensko veslanje spet svoja predstavnika na igrah, kako ste zadovoljni z nastopoma Isaka Žveglja in Nine Kostanjšek?

Od konca marca do Pariza je bil vsak Isakov nastop boj za olimpijsko normo. V začetku sezone je zelo dobro dirkal in me je presenetil s svojim pristopom. Mislim pa, da mu je to vzelo preveč energije. Od zadnje kvalifikacijske tekme v Luzernu se ni več pobral. Enostavno je imel preveč težkih tekem. Ocena Miloša Janše, da bi lahko bil v igri za polfinale, če bi bilo vse idealno, je bila realna. Nina je svoje oddelala korektno in upam, da bo veslanje, ki mu žal primanjkuje financ, nadaljevalo v tem trendu, saj lahko potem računamo na še številčnejšo zasedbo v Los Angelesu.

Omenili ste finance, zato me zanima, kakšen vpliv bodo imele olimpijske igre v Parizu na prihodnost slovenskega športa, zlasti glede na vlaganja pokroviteljev?

Odkar se je začelo z razprodajo velikih domačih podjetij, je vse manj denarja za šport. Res je, da ga tudi pred tem ni bilo neomejeno, vendar je obstajal tihi dogovor, da so največja podjetja vlagala v šport. Morda načini niso bili vedno najboljši, toda denar je bil prisoten. S prihodom tujih lastnikov pa se mi zdi, da ta afiniteta do vlaganja v šport izginja, kar je velik problem. Na ravni države prav tako nimamo vzpostavljenega sistema, ki bi nagrajeval športne rezultate. Če vzamem za primer zaposlitve športnikov – ti so ves čas odvisni od prostih mest, brez avtomatizma. Odprto je tudi vprašanje kadrov v športu. Že nekaj let zagovarjam, da bi morali trenerje zaposliti podobno kot učitelje v šolah. Tako bi se več otrok ukvarjalo s športom, kar bi dolgoročno prineslo bolj zdravo družbo in prihranke na drugih področjih. Za odločevalce bi ta matematika morala biti zelo preprosta. Mislim, da bi moral biti cilj nas kot družbe, da se čim več mladih ukvarja s športom, vrhunski rezultati pa so najboljša reklama za privabljanje mladih. Na ta način bi lahko preprečili, da bi med njimi prevladale e-igre, ki so za mladino bolj dostopne, manj fizično zahtevne in ponujajo vedno večje denarne nagrade.