Enaindvajsetletni Rok Možič je za slovensko reprezentanco na velikih tekmovanjih debitiral januarja leta 2020 na olimpijskih kvalifikacijah v Berlinu. Slovenskim odbojkarjem so pot v Tokio preprečili Francozi, ki so leto dni pozneje postali olimpijski prvaki. Dobri dve leti pozneje bodo Možič in soigralci vseeno igrali v glavnem mestu Japonske, resda ne na olimpijskih igrah, zato pa si prav v njem lahko prvič v zgodovini zagotovijo nastop na njih prihodnje leto v Parizu. Tudi s pomočjo mladega Mariborčana, ki je k bronasti kolajni na nedavnem evropskem prvenstvu prispeval pomemben delež.

Prvič ste bili v reprezentanci na olimpijskih kvalifikacijah v Berlinu. Se je v tem času v njej kaj spremenilo?

Kot prvo sem starejši, bolj izkušen, saj je za menoj že nekaj velikih tekmovanj. Prav tako sta za menoj dve leti igranja v italijanski ligi, čeprav sta klubska in reprezentančna odbojka nekoliko različni, tako da sem vesel, da sem si priboril mesto na igrišču. Žal tudi zaradi poškodbe Tončka Šterna, čeprav sem tudi v prejšnjih letih velikokrat vstopal. Nadarjenost sem kazal, zdaj sem jo dokazal, kot tudi to, da si zaslužim mesto v tej ekipi. Zelo sem vesel, da je tako. Že prej so bila lepa leta, zdaj pa nas čakajo še lepši trenutki.

Na Japonsko ste odšli že v nedeljo. Ali bo to dovolj, da se do sobote, ko vas čaka prva tekma kvalifikacijskega turnirja s Tunizijo, prilagodite tamkajšnjim razmeram in časovni razliki?

Vesel sem, da se je vodstvo reprezentance odločilo, da gremo v Tokio toliko prej, saj vemo, kaj nam olimpijske kvalifikacije prinašajo. Časa za prilagoditev bo dovolj. Osebno že prvič, ko smo bili na prvem turnirju lige narodov v Nagoji, s tem nisem imel težav, prav tako ne na Filipinih. Nekoliko težje se je prilagoditi zgodnjemu začetku tekem, saj bomo prve štiri tekme igrali že ob deseti uri dopoldne, res pa je, da bo za nasprotnike isto.

Bodo olimpijske kvalifikacije vrhunec letošnje izredno dolge reprezentančne sezone?

V prejšnjih letih se je bilo zelo težko uvrstiti na olimpijske igre. Leta 2020 smo bili blizu v Berlinu, kjer smo proti Franciji, ki je bila nato olimpijska prvakinja, že vodili z 2:0 v nizih in na koncu izgubili. Zdaj imamo novo priložnost. Naredili bomo vse, da že v Tokiu uresničimo svoje sanje, tako da je pred nami še veliko težkega dela. Za nas bi bilo zelo pomembno, da cilj dosežemo že zdaj, čeprav je potem še vedno možnost, da se na olimpijske igre uvrstimo prek svetovne lestvice, kjer nam za zdaj dobro kaže. Vsekakor se bomo dobro pripravili na turnir v Tokiu. Telesno in mentalno smo na visoki ravni, zato z dobrimi občutki čakamo začetek kvalifikacij.

Ali je še kaj rezerv v vaši igri?

Na evropskem prvenstvu nismo dobili vseh tekem, kar pomeni, da rezerve še so. Ves čas omenjamo lahke situacije v igri, ki nas lahko stanejo pomembnih točk. Dobra stvar je, da smo držali skupaj do konca. In to ne glede na to, da so bile nekatere situacije na tekmi proti Turčiji težke in tudi na tisti proti Ukrajini. Med igro proti Poljski v težkih trenutkih nismo izvlekli maksimuma, vemo pa, koliko kakovosti imajo oni, koliko Turki ali Ukrajinci. V nas je torej še dovolj rezerv in naredili bomo vse, da uresničimo svoj cilj.

Drugače kot v ligi narodov, kjer ste se na korektorskem položaju menjavali
s Klemnom Čebuljem, ste pred evropskim prvenstvom ves čas vedeli, da bo to vaše igralno mesto. Vam je bilo zaradi tega kaj lažje?

Zagotovo. V ligi narodov smo se menjavali tudi glede na počutje, zdaj je bilo to določeno že pred prvenstvom. To, da mi ni bilo treba tudi sprejemati, je zame pomenilo manj bremena. Rad napadam in to je bila moja naloga, tako da sem se nanjo lahko bolj osredotočil oziroma sem izvajal en element manj, čeprav sem tudi vskočil, če je bilo treba. Našli smo najmočnejšo postavo v tem trenutku, je pa tu še Nik Mujanović, ki lahko v vsakem trenutku pomaga, če meni ne gre najbolje. Dobro sem se znašel v tej vlogi, čeprav bom v klubu še naprej ostal na sprejemalskem položaju.

Je bilo to, da ste kot korektor postali eden najboljših posameznikov evropskega prvenstva, za vas ​potrditev?

Najbolj sem bil vesel tega, da sem lahko na igrišču, in to ne glede na to, v kakšni vlogi. Na prejšnjem evropskem prvenstvu in lani na svetovnem sem vstopal s klopi kot nekakšen joker, zdaj sem na korektorski poziciji. Vedeli smo, da bo nekaj težav, saj Tonček Štern ni mogel biti z nami, a smo njegovo odsotnost dobro zapolnili. Videli smo tudi, da sprejemalska linija Urnaut, Čebulj, Kovačič že nekaj let deluje zelo dobro in da bi bilo to nesmiselno razbijati, zato smo se odločili za ta korak.

Gregorja Ropreta, ki je bil vse do poškodbe prvi organizator igre,
ni z vami. Ali bo kaj težav z uigravanjem z Dejanom Vinčićem?

Prav tekma za tretje mesto proti Franciji na evropskem prvenstvu je pokazala, da ne potrebujemo veliko časa, da se uigramo z Dejanom. Žal mi je, da z nami ni Gregorja, toda tu je še Uroš Planinšič, ki ima prav tako svojo kakovost. Na igrišču je lahko samo eden, tako da vsi ne bodo mogli igrati, kar je dobro, saj to pomeni, da imamo nekaj širine. Je pa res, da je Vinčić že toliko časa v reprezentanci, da dobro pozna soigralce, tudi mene, zato se je tudi tako dobro znašel brez izdatnega treninga.

Evropske reprezentance dobro poznate, prav tako japonsko. Kaj pa obe afriški reprezentanci, Tunizijo in
Egipt, ter ZDA?

Z Egiptom smo igrali na poslovilni tekmi Mitje Gasparinija v Mariboru. Proti Tuniziji še nisem igral, so pa že igrali drugi igralci, medtem ko smo z Američani igrali lani. Ampak zagotovo so vse reprezentance takšne, da če jim pustiš igrati, igrajo dobro, tako da nam že v prvih štirih tekmah ne bo lahko. Na papirju so Tunizija, Turčija, Finska in Egipt morda res slabši nasprotniki, vendar bomo dali vse od sebe, da te tekme odigramo, kot je treba, in da se potem proti na papirju najmočnejšim reprezentancam borimo za dve mesti, ki vodita v Pariz.

Glede na to, kako so starejši igralci pred tremi leti sprejeli vas, zdaj pa recimo Nika Mujanovića, Roka Bračka in tudi Planinšiča, je očitno, da v tej reprezentanci ni ljubosumja.

To je res nekaj lepega. Ni ravno preprosto iz slovenske lige priti v reprezentanco, saj je vse hitrejše, vse je močnejše, nekatere stvari so nove, drugačne, kot si predstavljamo. Ampak kot ste dejali, starejši igralci nas zelo lepo sprejmejo in kdor koli pride, se hitro najde v tej reprezentanci. Že to, da vsa ta leta ni bilo niti ene odpovedi, kaže, da je v reprezentanci dobro vzdušje in da se v njej dobro dela. Starejši igralci so naredili super ekipo, super vzdušje, mi mlajši jo zdaj dopolnjujemo in mi se moramo potruditi, da bomo to peljali naprej.