Slovenska atletika v mednarodnem merilu dosega uspehe, ki spadajo med največje v njeni zgodovini, saj ne mine veliko tekmovanje, s katerega se športniki ne bi vrnili domov z vsaj eno kolajno. Ugled slovenske atletike v javnosti je precej slabši, vendar je v zadnjem času mogoče zaznati, da se stvari premikajo. Prvi dirigent je 12. decembra lani postal Primož Feguš, čigar delo po dobrih 100 dneh opravljanja funkcije predsednika Atletske zveze Slovenije kaže prve obrise. »V mladosti sem bil atlet. Trenirati sem začel ob koncu osnovne šole v celjskem Kladivarju. Zgodaj sem se specializiral za ovire, tako visoke kot nizke. Kot mladinec sem bil večkratni državni prvak, nisem pa bil udeležen na nobenem velikem tekmovanju. V funkcionarske vode sem vstopil izključno iz ljubezni do atletike, in sicer po priporočilu dolgoletne znanke iz Celja Jolande Čeplak. Mislim, da bom zvezo vodil na miren način, brez konfliktov. Želim si, da bi se ukvarjali z atletiko, ne z obrobnimi zadevami. Če se bodo dogajale anomalije, kot so anonimke, s katerimi se soočamo v zadnjem času, bom nastavil hrbet, saj znam kot odvetnik streči takšnim stvarem. A poudaril bi, da si ne želim biti v ospredju, temveč naj bodo v ospredju atleti in atletska tekmovanja,« se je predstavil Primož Feguš, ki je letos vstopil v peto življenjsko desetletje.
Tik pred decembrsko volilno skupščino Olimpijskega komiteja Slovenije –Združenja športnih zvez (OKS ZŠZ) ste sklicali izredno atletsko skupščino, na kateri ste postali predsednik s polnimi pooblastili. Zakaj ste z njo tako hiteli? Navsezadnje ste bili kot podpredsednik pooblaščeni za tekoče posle.
Po odstopu Romana Dobnikarja sem bil kot podpredsednik vršilec dolžnosti predsednika. Kot pravniku se mi je zdelo prav, da skličemo skupščino, na kateri slovenska atletika dobi predsednika s polnim pooblastilom do leta 2024. Drugače je, ko k sponzorjem namesto kot vršilec dolžnosti pristopiš kot predsednik. Hkrati sem se želel prepričati, ali imam res pravo in trdno podporo slovenskih atletskih klubov. Poleg tega je bila pred vrati nova sezona in si nismo smeli privoščiti, da bi se z volitvami ukvarjali šele spomladi. Poudaril bi, da sta se volilni skupščini, izredna atletska in redna olimpijskega komiteja, prekrivali po naključju. V OKS namreč nisem imel nobenega interesa. To lahko potrdim z dejstvom, da je Atletska zveza Slovenije za kandidata v izvršnem odboru OKS izbrala Staneta Rozmana.
Predsednik ste postali sredi mandata, torej za obdobje dveh let. Kakšne so vaše želje v prihodnosti?
Želim si, da bi funkcijo opravljal dlje časa. A v nobenem primeru ne bom rinil z glavo skozi zid. Če se bo izkazalo, da nimam podpore klubov in v prvi vrsti pisarne, na volilni skupščini ne bom kandidiral. Zavedam se, da si zaupanje pridobiš z delom. V dveh letih bom imel priložnost, da se izkažem.
Omenili ste pisarno. Saj ste vi tisti, ki določa, kdo bo v njej sedel.
To je sicer res. Direktor Nejc Jeraša je moj prijatelj iz mladosti in zanj lahko rečem, da sem ga v atletsko zvezo povabil jaz. Pred njegovim prihodom so se direktorji pogosto menjavali, ves čas so bili nekakšni zapleti. Nejc je prišel na zvezo kot pomočnik direktorja, na moj predlog pa je po koncu mandata Dejana Dokla postal direktor. Drugih zaposlenih na zvezi nisem izbral jaz, a sem se že v funkciji podpredsednika prepričal, da so dobra ekipa, ki pa morda potrebuje okrepitev. Imamo namreč tudi kakšen kadrovski manko in njegova zapolnitev bo lahko pripomogla k boljšemu delovanju zveze.
Prejšnji teden ste na seji upravnega odbora z mesta v njem želeli razrešiti Romana Dobnikarja, a je v nadaljevanju sam napisal odstopno izjavo. Vam je morda žal, da ste ga po odstopu z mesta predsednika sprejeli v upravni odbor?
V vsakem človeku je nekaj dobrega. Če želi nekdo družbi pomagati in to dela iskreno, si zasluži priložnost. Pri Romanu Dobnikarju se je izkazalo, da ni pomagal toliko, kot je sprva obljubil. Zlasti pa sem bil negativno presenečen pri njegovem aktivnem angažmaju zoper imenovanje kandidata Gregorja Benčine za volitve v izvršni odbor Evropske atletske organizacije. Hkrati so se pojavile anonimke, zaradi česar sem v obdobju opravljanja funkcije predsednika v Romana Dobnikarja izgubil zaupanje, zato sem izrazil svoj pomislek in predlagal njegovo razrešitev.
Glede anonimk, ki smo jih prejemali mediji, atleti, klubi, sponzorji in celo evropska organizacija, ste sprožili postopek s forenzično preiskavo. Ste našli avtorja?
Konkretnih rezultatov ni bilo. So pa anonimke vznemirile predvsem notranjo atletsko javnost. Zunanja javnost, h kateri štejem medije, sponzorje in evropske funkcionarje, ni bila posebej na trnih, saj ste mi vsi dejali, da ste takšnih in drugačnih anonimk vajeni. V vsakem primeru so povzročile nepotrebno razburjenje in zastoj pri delu, česar si v letu, ko imamo izjemno pomembne tekme, ko pričakujemo odlične rezultate in ko na novo postavljamo temelje, ne bi smeli privoščiti. Menim, da smo reagirali pravočasno in pravilno. Prepričan sem, da bo čas pokazal, da so bile obtožbe neumnost.
Prejšnji mesec ste podpisali pogodbe s 55 najboljšimi atleti, med podpisniki pa ni bilo Anite Horvat. Kje se je zaiskrilo in ali ste z njo že našli skupen jezik?
Strokovni svet je pripravil dokument Atletika, v katerem imamo pripravljeno razporeditev finančnih sredstev med različne kategorije. Teh je devet. Proračun smo povišali, hkrati pa smo povečali tudi število atletov, ki jih podpiramo. Največje povečanje je v mladinskih selekcijah in srednji atletiki. Pri vrhunski atletiki, v kateri je šest atletov, smo sredstva malenkostno zmanjšali. V danem trenutku si več kot to nismo upali privoščiti. Anita Horvat je bila zato razočarana in je izpostavila, da si želi prejeti več sredstev. Na sestanku smo ji pojasnili, da je sistem za vse atlete enak. Pogodba jo še vedno čaka in jo lahko kadarkoli podpiše. Tako Aniti kot vsem drugim atletom v vrhunski selekciji sem zagotovil, da si intenzivno prizadevam pridobiti dodatna sponzorska sredstva, ki bi omogočila, da bi s Kristjanom Čehom, Tino Šutej, Anito Horvat, Lio Apostolovski, Marušo Mišmaš in Nejo Filipič sklenili tudi individualne pogodbe. Iskreno si namreč želim, da bi vrhunska selekcija prejela več sredstev, kot jih je doslej. Pričakujem, da bo do konca maja znana natančna finančna slika letošnjega leta.
Lani je atletika od sponzorstev prejela 216.000 evrov sicer milijon in pol visokega proračuna. Si lahko slovenska atletika pod vašim vodstvom obeta več sponzorskih sredstev?
Uporabil bom vse znanje, ki ga imamo na Atletski zvezi Slovenije, in tudi zunanjo pomoč. Intenzivno iščemo in pridobivamo nove sponzorje. Ko sem postal predsednik, sva šla z direktorjem v akcijo. Zaenkrat se lahko pohvalim s tem, da smo v slovensko atletiko vsak mesec pripeljali novega sponzorja. Za letošnje leto smo si zastavili precej konzervativen plan, ki smo ga že polovično realizirali. Verjamem, da ga bomo presegli.
V slovenskem športu je nekaj uspešnih športnih zvez, ki več kot polovico proračuna ustvarijo s sponzorskimi sredstvi. Bi bilo kaj takega mogoče tudi v atletiki?
Kratkoročno zanesljivo ne. Višja sponzorska sredstva so vezana na odmevnejše mednarodne dogodke. Tiste športne panoge, ki zagotovijo več sponzorskih sredstev, kot prejmejo državnih, organizirajo velika mednarodna tekmovanja, česar mi za letos nimamo v načrtu, imamo pa v prihodnjih letih. Začeli bomo na ravni balkanskih tekmovanj, pogovarjamo pa se tudi o evropski tekmi, o kateri za zdaj še ne bi govoril. Vendar je pogoj za to infrastruktura, ki je pri nas zaenkrat na ravni zmožnosti organizacij v mlajših kategorijah, ne pa članskih prvenstev.
