Med štirinajstimi reprezentančnimi izbranci, ki so včeraj s Poljsko v Krakovu igrali prvo tekmo na Wagnerjevem memorialu (Slovenija je zmagala s 3:0 – 25:21, 25:18, 25:21) in ki bodo skoraj zagotovo igrali tudi na bližnjem evropskem prvenstvu v Varni, kjer se bodo 30. avgusta na prvi tekmi pomerili z Ukrajino, je tudi 18-letni Nik Mujanović. Mladi kamniški odbojkar, član kluba Calcit Volley, je bil na priprave prvič poklican že lani, a na uradnih tekmah še ni igral, v letošnji reprezentančni sezoni pa je po poškodbi Tončka Šterna edini pravi korektor. Ki pa na svojo pravo priložnost še čaka.

Na začetku tedna so vaši klubski soigralci priprave začeli z delovno akcijo v poplavljenem Kamniku. Na svoj način oškodovanim v poplavah pomaga tudi Odbojkarska zveza Slovenije, vključno z reprezentanti.

Z veseljem bi bil s klubskimi soigralci na tej dobrodelni akciji, a imam reprezentančne obveznosti, zato skušamo pomagati na drugačen način. Vsekakor so bile poplave huda tragedija ne samo za Kamnik, ampak za vse slovenske kraje, kjer so se soočili z njimi. Na mojo srečo je naša hiša nekoliko višje in smo jo doma dobro odnesli, žal pa ne številni drugi, md njimi nekaj mojih prijateljev.

Nadaljujva s prijetnejšo temo. Evropsko prvenstvo je vse bližje, vi pa ste na dobri poti, da boste član ekipe, ki bo letos branila srebrno kolajno. Ali ste na začetku maja, ko so se začele priprave, verjeli v to?

Že lani, ko sem bil prvič povabljen na reprezentančne priprave, je bila to zame velika čast, sočasno pa nekakšna mešanica čustev, veselja in stresa, da bom lahko treniral s tako kakovostnimi igralci. Bil sem zelo vesel, ko sem bil spet poklican. Kar zadeva osebna pričakovanja, sem vedno raje nekoliko bolj črnogled, saj sem raje presenečen kot razočaran. Mislim, da sem v tem letu pridobil določeno kakovost, ki je prej nisem imel, in da lahko dam določen prispevek ekipi. Vse to je nekakšno potrdilo, da rastem kot igralec, zavedam pa se, da lahko še napredujem.

Pred dobrim tednom dni se je od reprezentančnega dresa dokončno poslovil Mitja Gasparini, ki je bil predlani vaš soigralec v Kamniku, ko ste začeli igrati v članski konkurenci. Težko je reči, da ste njegov naslednik, toda določene izkušnje in znanje je zagotovo prenesel tudi na vas.

Kot ste rekli, naslednik je čudna beseda, ker ima vsak igralec svoje elemente v igri. Ko sem Gasparinija prvič videl v Kamniku, to je bilo že pred mojo prvo uradno člansko sezono, je bil Jan Klobučar poškodovan in sem v pripravljalnem obdobju prvi ekipi pomagal na treningih, nisem verjel, da je to on. Klub namreč takrat še ni uradno objavil njegovega prihoda. Drugače pa so moje izkušnje z njim pozitivne. Lani sem tudi prvič igral na mestu korektorja, tako da mi je veliko pomagal in sem se veliko naučil od njega.

Tako kot se lahko veliko naučite
tudi od zdajšnjih soigralcev
v reprezentanci.

Že v klubu sem bil presenečen, kako so starejši igralci sprejeli nas mlajše, podobno je zdaj v reprezentanci. Vsi pomagajo, da bi bil še boljši, pomagajo mi pri tehniki, nasvetih in ni nobenega zafrkavanja. Normalno je, da obstaja tudi konkurenca znotraj ekipe, vendar v najboljšem mogočem smislu besede. Ni nobenih zamer, slabih čustev, saj imamo vsi cilj, da ekipa prikaže čim boljše igre.

Ali ste v teh dobrih treh mesecih napredovali v svoji igri?

V reprezentanci so treningi na zares visoki ravni, a bom o svojem morebitnem napredku lahko govoril šele, ko se bom vrnil v klub. Glede mentalnega napredka že zdaj lahko rečem, da sem samozavestnejši, vendar se zavedam, da bi lahko poletel previsoko, zato moram ostati na realnih tleh.

Vaši soigralci so nas razvadili
s kolajnami in odličnimi uvrstitvami na velikih tekmovanjih. Nekateri od njih se bodo prej ali slej poslovili od reprezentančnega dresa, od vas mlajših pa se pričakuje, da boste
že kar takoj stopili v te velike športne copate.

Zagotovo je to določeno breme, vendar ne bodo kar čez noč vsi nehali igrati za reprezentanco. Težko je reči, da bo moja generacija ponavljala in nadgrajevala te uspehe, kajti vključno z mano je šele na začetku svoje poti in nihče od nas še ne ve, kje so naše meje, do kam lahko pridemo kot odbojkarji. Je pa dejstvo, da Slovenija slovi kot močna reprezentanca, ki je na vsakem tekmovanju kandidatka za visoka mesta. To nam tudi omogoča, da lahko nastopamo na tako močnem turnirju, kot je tokratni na Poljskem.

Le nekaj tednov po evropskem prvenstvu so na sporedu še olimpijske kvalifikacije na Japonskem. Katero tekmovanje bo pomembnejše?

Obe bosta enako pomembni, tako kot je bila pomembna liga narodov. Povsod si želimo biti čim višje. Zato trenutno razmišljamo le o evropskem prvenstvu, šele po njem bodo na vrsto prišle olimpijske kvalifikacije.