Slovenski vaterpolisti se v Kranju pripravljajo na evropsko prvenstvo, ki bo od 4. do 15. januarja na Hrvaškem. Ker je zaradi zdravstvenih težav Krištof Štromajer odstopil z mesta selektorja, slovenske vaterpoliste zdaj vodi 55-letni Mirko Vičević. Nekoč eden najboljših vaterpolistov na svetu je bil v svoji dolgi igralski karieri olimpijski prvak z reprezentanco nekdanje Jugoslavije (1988), dvakrat svetovni (1986, 1991) in enkrat evropski prvak (1991).

Na Kranj vas vežejo lepi spomini, zdaj pa v njem začenjate novo poglavje v svoji vaterpolski karieri, saj boste prvič selektor ene od članskih
reprezentanc.

Drži. V Kranju sem leta 1982 odigral svojo prvo člansko tekmo v državnem prvenstvu proti Triglavu in bil nato z reprezentanco velikokrat na pripravah, zato imam številna poznanstva in prijateljstva. Prav tako je iz Kranja Matej Nastran, ki mi je leta 2008 pomagal na noge dvigniti Cattaro, drugi klub iz Kotorja. Čeprav je bil takrat vrhunski igralec in je imel veliko boljše ponudbe, je vseeno izbral Cattaro. Zdaj je pred mano nov velik izziv in naredil bom vse, da bo slovenska reprezentanca napredovala in da bo imela koristi od mojega dela.

Nedavno ste si v Kranju ogledali
tekme v ligi Alpe Waterpolo, gledali ste tudi tekmo Kranjčanov v
četrtfinalu pokala challenger. Kako ste bili zadovoljni s pripravljenostjo kandidatov za EP?

Z izjemo Ljubljane Slovana, ki je igrala z Opatijo, in Triglava, ki je igral s Švicarji, to niso bile tekme, na katerih bi bila intenzivnost na ravni, kot bi jo želel videti. Sem pa vseeno dobil jasnejšo sliko o kandidatih. S tribune sem si uspel zapomniti igralce, tako da mi imena ne delajo več težav, v zadnjih dneh pa smo se med sabo še bolj spoznali. V vsakem primeru je bil turnir koristen, najbolj zanimiva je bila tekma Triglava, ki daje tudi največ reprezentantov.

V čem slovenski vaterpolo zaostaja?

Vaše vprašanje bom malce obrnil in bom raje odgovoril, kaj v njem vidim pozitivnega. To, da ima Slovenija dobre pogoje, da bi se vaterpolo razvil na višjo raven. V Kranju je odličen bazen, vem, da gre h koncu gradnja olimpijskega centra v Ljubljani, prav tako ima dobre pogoje Maribor, v Kopru je eden najlepših bazenov. To pomeni, da lahko v kratkem časovnem obdobju klubi napredujejo in dvignejo svojo kakovost. Znano mi je, da je imel slovenski vaterpolo še pred nekaj leti velike težave, a novo vodstvo Zveze vaterpolskih društev Slovenije ima veliko željo in kapaciteto, da jih izboljša.

Kakšne pa so možnosti slovenske reprezentance na EP?

Nizozemska, Romunija in Slovaška, s katerimi bomo na EP igrali v skupini, so na papirju in po tradiciji reprezentance, ki imajo višji rejting, a osebno nerad izgubljam. Do odhoda v Dubrovnik bomo skušali narediti čim več. Energija je prava, fantje so pripravljeni sprejeti nekatere nove odločitve, vidim, da so željni dela. Najpomembneje pa bo, da se ne bodo ničesar bali. Tega ne sme biti. Upam, da bo imel slovenski vaterpolo veliko koristi od prvenstva, da bo nadaljeval z razvojem in da se bo v prihodnosti približal najboljšim reprezentancam v Evropi.

Dolgo ste že v vaterpolu kot igralec, trener, funkcionar in gledalec. Koliko se je vaterpolo v tem času spremenil, ali je zdaj v bazenu manj grobosti?

V vsakem primeru sem že predolgo v njem. Odkar nisem več v vodi, ne dobivam več udarcev po nosu in telesu. Tudi meni se zdi, da je zdaj igra manj groba, saj samo sedim na klopi (smeh). Veseli me, če vidite tako, kajti tudi sam nisem bil nikoli ljubitelj grobe igre, še zlasti, če pod tem razumemo, kako poškodovati nasprotnika. V takšnih primerih sem za strožje kazni, kot so zdaj. Po drugi strani sem za 'moško' igro, ki pa mora biti v mejah ferpleja in ki mora imeti za cilj rezultat. Pravila zdaj težijo k hitrejši igri, zmanjšujejo se določeni kontakti, v ospredje bolj prihajajo vaterpolisti, ki so dobri plavalci, hitrejši … Vaterpolo se je spremenil v številnih zadevah, a to se dogaja v vseh športih.

Za vami je vrhunska kariera, ki je bila lani nagrajena tudi z uvrstitvijo v hišo slavnih v vodnih športih.

To je približno tako, kot da bi dobil oskarja za najboljšo filmsko vlogo ali Nobelovo nagrado za znanstvene dosežke. Več od tega v vodnih športih ni mogoče doseči in vesel sem, da sem do tega priznanja prišel še v dostojnih letih. Kajti mnogi so nagrado dobili posthumno. Upam, da bom v tem priznanju užival še vsaj 40 let.

V trenerske vode ste se podali še kot aktivni igralec, a ste se bolj kot s članskim vaterpolom ukvarjali z mlajšimi kategorijami. Zakaj?

Še pred odhodom v Italijo sem imel trenersko licenco in na nagovor italijanskega trenerja Claudia Mistrangela sem še kot igralec prevzel mlajše kategorije Savone. Res je, da sem več delal z mlajšimi vaterpolisti in niti ni šlo toliko za to, da bi si tega želel, tako je pač naneslo. Je pa zanimivo, da so tudi slovenski reprezentanti večinoma zelo mladi, nekateri od njih še mladinci.

Z dvajsetimi leti ste bili svetovni in olimpijski prvak, s 23 leti še drugič svetovni prvak. Potem pa je prišlo do razpada Jugoslavije, ki vam je, vsaj na reprezentančni ravni, preprečila še večje uspehe.

Glede na to, da so nekateri v tistih časih izgubili življenje, je to še najmanjša težava. Čeprav sem izgubil pet, šest let reprezentančnega igranja, ko bi bilo lahko teh uspehov še več, ni to nič proti tem, kakšne žrtve so zaradi vojne imeli drugi. A za nazaj ni mogoče ničesar spremeniti, vesel pa sem, da sem v nadaljevanju kariere naredil vse to, kar sem. V tistem času je bilo veliko nadarjenih igralcev, ki te sreče niso imeli. Sem pa zadovoljen, da sem v tistem dobrem obdobju, ki je bilo morda najboljše v nekdanji Jugoslaviji, bil član te nepremagljive ekipe.

Ker ste Hrvat iz Kotorja, ste imeli
ob razpadu Jugoslavije veliko težav,
ki niso bile povezane samo s športom. Tudi kot trener ste imeli
neugodno izkušnjo v Beogradu,
ko ste lani februarja zapustili
Crveno zvezdo.

V življenju pridejo tudi slabi trenutki. Ne bom rekel, da sem popolnoma pozabil na ta dogajanja, a je to le majhen segment mojega življenja. Mislim pa, da nisem prav z ničemer pripomogel k tem dogodkom. Moja vest je čista, vedno so me vodili športni motivi, prav tako nisem nikoli skrival svoje pripadnosti hrvaškemu narodu. Še vedno živim v Kotorju, sem športnik po duši, rad imam šport in želim si delati v čim boljšem okolju.

Legendarni boksar Mate Parlov je nekoč dejal: »Nisem nacionalist, saj sem svetovni prvak.« Ali bi nekaj podobnega lahko rekli tudi za vas?

Če se malce pošalim: njegovo izjavo bi dopolnil le toliko, da sem bil jaz dvakrat svetovni prvak.