Triinpetdesetletni Jani Hladnik je eden najbolj uveljavljenih slovenskih alpskih smučarskih delavcev. Trenersko se je uveljavil v Sloveniji, kjer je prvo vidnejšo priložnost v najmočnejši reprezentanci dobil leta 2004, ko je bil pri moških tehničnih disciplinah pomočnik Janeza Šmitka. Pozneje je prevzel žensko reprezentanco. Ker ni našel kemije s Tino Maze, si je našel delo v tujini. Najprej je tri leta služboval na Finskem, nato je kar dvanajst let opravljal trenersko in funkcionarsko delo v Rusiji. V zadnji sezoni opravlja najvidnejšo funkcijo od slovenskih strokovnjakov na delu v tujini. Postal je namreč direktor tehničnih disciplin pri Mednarodni smučarski organizaciji (FIS). V zadnjih dneh ima polne roke dela v Kranjski Gori, kjer vse skupaj deluje precej nostalgično, saj sta v Podkorenu največ časa skupaj prav z Janezom Šmitkom, ki je v zadnjih dveh sezonah po spletu okoliščin znova vodja priprave proge na Pokalu Vitranc.

V kakšnem stanju bo podkorenska strmina jutri in pojutrišnjem gostila moška veleslaloma svetovnega pokala na 62. Pokalu Vitranc?

Kljub temu da je sezona zaradi številnih okoliščin izjemno naporna, lahko rečem, da je priprava vitranške strmine moj najtrši oreh doslej v funkciji, ki jo opravljam. Če so imeli organizatorji svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici veliko srečo z vremenom, te nimajo podkorenski organizatorji. Vsak dan sem večkrat v navezi z Arsom, ki mi ne more dati natančnih odgovorov o vremenu, saj se vremenska slika zaradi fronte ves čas spreminja. Temperature so bile v zadnjih dneh visoke, padlo je nekaj dežja, nekaj mokrega snega, hkrati pa smo progo utrjevali. Če bo prišla jasna noč, bo proga zmrznila, kar si vsi zelo želimo.

Iz odgovora je mogoče razbrati vaš karakter, saj želite na vsakem prizorišču zagotoviti kar se da trdo progo, ki bi vsem tekmovalcem omogočila enakovredne razmere.

Ko mi je direktor svetovnega pokala Markus Waldner ponudil položaj direktorja tehničnih disciplin, sem mu povedal, da sem privrženec trdih prog. Ne želim namreč, da bi bilo prvih 30 tekmovalcev zaščitenih, saj so zgolj alpski smučarji, ki so v danem trenutku najboljši. Ne maram prog, ki zdržijo 30 do 35 tekmovalcev, medtem ko se smučarji z višjimi startnimi številkami ne morejo prebiti na drugo progo. Če so proge trde in ledene, lahko tekmovalci iz ozadja napadejo in z uvrstitvijo na drugo progo potrdijo, da so konkurenčni. Hkrati so trde proge dobrodošle tudi najboljšim alpskim smučarjem, saj če ne pokažejo svojega najboljšega smučanja, nimajo zagotovila, da se bodo uvrstili na drugo progo. Vselej sem vesel, ko na drugi progi vidim tekmovalca, ki nosi startno številko 50 ali 60, kar v tej sezoni ni bila izjema. Poleti sem obiskal vse organizatorje tekem svetovnega pokala ter jim povedal, kaj pričakujem od njih. Zato so na vseh prizoriščih porabili precej več vode za utrjevanje prog kot v prejšnjih sezonah.

Se v Kranjski Gori počutite
nostalgično, ker sta združila moči
z Janezom Šmitkom?

Z Janezom naju druži zelo dolgo prijateljstvo. Tudi ko sta se najini poslovni poti razšli, me je Janez vselej enkrat na teden obiskal doma med Tržičem in Begunjami. Poleg tega je moja žena živela v Selu pri Žirovnici, družinska hiša pa je zgolj dve parceli oddaljena od Janezove hiše. Ko grem na obisk k tašči, se vselej vidiva tudi z Janezom in se pogovoriva. Moram priznati, da sem ga med sezono, ko sem bil v kakšni dilemi, kako pripraviti progo, večkrat poklical in ga vprašal za nasvet. Navsezadnje je tudi on mene v zadnjem času večkrat poklical in me kaj vprašal. Janez ima ogromno izkušenj in mu zelo zaupam. Lahko rečem, da mi je kot drugi oče.

Kako pred zadnjima dvema prizoriščema tekem svetovnega pokala v tej sezoni gledate na prehojeno pot v novi vlogi, eni najodgovornejših v svetu alpskega smučanja?

Vsi mi pravijo, da sem prevzel funkcijo v najtežji sezoni. Začelo se je v Söldnu, kjer je bilo zelo toplo, a smo na srečo dan pred tekmo dobili jasno noč, da smo lahko izpeljali veleslalom. V Val d'Iseru smo progo pripravili vrhunsko, a smo dva dni pred tekmo prejeli pol metra snega, znova pa so nas tik pred zdajci rešile nizke temperature. Tudi v Alti Badii je bilo vse v najlepšem redu, a smo znova tik pred zdajci dobili pošiljko snega, ki smo ga strojno odstranili in dodali vodo. V Madonni di Campiglio sem ob svojem prihodu na prizorišče organizatorjem rekel, da teren ni dovolj utrjen, čeprav so menili, da je. Potrebnega je bilo precej dodatnega dela, izšlo pa se je sanjsko, saj je bila proga v odličnem stanju od prve do zadnje številke. V Garmisch-Partenkirchnu sem preživel veliko časa, težava pa je bila, ker se temperatura ni nikdar spustila pod deset stopinj Celzija. Preizkusili smo pet različnih soli in se odločili za najboljšo. Zanimivo na tisti tekmi je bilo, da je bila proga pri številki 3 tako razrita kot pri številki 45, pozneje pa se ni več dalo uvrstiti na drugo progo. Poleg tega je bila druga proga izjemno zanimiva, razlike med najboljšimi pa so bile minimalne. V Adelbodnu je bilo še 27. decembra na progi veliko snega, potem pa so ga v enem tednu izgubili kar 40 centimetrov. Ob veliki iznajdljivosti smo prireditev izpeljali znova po zaslugi jasnega vremena tik pred tekmo. V Kitzbühelu smo vsak dan s proge odstranjevali po 20 centimetrov snega, kar nam je uspelo s fantastično ekipo. Ni preprosto pet ali šest dni ves dan kidati sneg. Podobno je bilo v Schladmingu, kjer smo se odločili, da bomo progo obdelali z vbrizgavanjem vode pod tlakom, kar se je izkazalo za dobro rešitev, saj sta bili tekmi zelo kakovostni. Nekaj težav smo imeli le, ker je bil najprej slalom, tako da smo imeli s pripravo spodnjega dela za veleslalom veliko izzivov.

Kaj je potemtakem toliko težje
v Kranjski Gori?

Naj poudarim, da smo bili z organizatorji med sezono ogromno na zvezi. Letos so se odločili, da bodo izdelovali sneg nekoliko drugače kot doslej, da je bil že na začetku bolj moker, zato je bila januarja proga med Zlato lisico fantastična. Nato so progo še dvakrat obdelali z vbrizgavanjem vode pod tlakom in naredili več plasti, kar bo nedvomno pripomoglo, da bomo jutri in pojutrišnjem izvedli dve dobri veleslalomski tekmi. Težavo povzroča predvsem vreme v zadnjih dneh.

Je bilo pa svetovno prvenstvo v Chamonixu prava reklama alpskega smučanja, mar ne?

Svetovno prvenstvo smo izpeljali res dobro. Neverjetno je, da je bilo dva tedna povsem jasno vreme. Prvi teden je bilo zelo mrzlo, drugi teden, ko so nastopili tekmovalci v tehničnih disciplinah, je bilo topleje, a smo progo brez težav obdelali z vodo. Odzivi tekmovalcev so bili odlični.

Glavni slovenski trener Klemen Bergant vas je med sezono večkrat pohvalil, da mu dajete pomembne informacije. Vas veliko kličejo tudi drugi glavni reprezentančni trenerji?

S Klemnom sva prijatelja že zelo dolgo. Navsezadnje me je prav on pripeljal v Smučarsko zvezo Slovenije, za kar mu bom večno hvaležen. Telefon mi res veliko zvoni, vsem pa sem povedal, tudi Avstrijcem in Švicarjem, da če se jim ne oglasim, to pomeni, da sem zaposlen na progi. Klic lahko vrnem v večernih urah, ko preneham delati. Tako sem storil tudi danes, saj vse zanima, kakšna bo podlaga v Kranjski Gori. Dobivam pozitivne odzive. Trenerji mi pravijo, da imajo več informacij, kot so jih imeli, preden sem prevzel funkcijo. Kot dolgoletni trener vem, kako pomembni so podatki s tekmovalne proge.

Do kdaj imate pogodbo s FIS?

Pogodbo lahko po sezoni prekine tako FIS kot jaz. Toda izkušnje zadnjih let kažejo, da tega položaja ni zapustil nihče, če le ni dočakal upokojitve. Delo bom opravljal toliko časa, dokler bom v njem užival in dokler me bo podpirala žena, saj sem veliko odsoten.

Menite, da bi še naprej delali v ruski reprezentanci, če ne bi bilo vojne?

Vojna ni vplivala na mojo odločitev. Markus Waldner mi je že lani v Kranjski Gori dejal, da me bo v kratkem poklical, kar je tudi storil. Nisem vedel, kaj ima v mislih. Naj poudarim, da v FIS nimam nobenih botrov in tet, poleg tega nisem povpraševal po opravljanju te funkcije. Verjetno je Waldner ​ skozi leta spoznal, da sem pravi človek za to funkcijo. Pri 53 letih sem začutil, da je pravi čas za nov izziv.