Pred začetkom veslaške sezone 2023 je bilo v slovenskem taboru veliko optimizma. Glede na pretekle sezone je bil program članskih ekip bolj obsežen, a po dobrih rezultatih na uvodni regati sezone v Zagrebu so slovenske posadke na evropskem prvenstvu na Bledu in na svetovnem prvenstvu v Beogradu zaostale za pričakovanji. Edini, ki se je vsaj na evropskem prvenstvu približal najboljšim, je bil s četrtim mestom Rajko Hrvat v lahkem enojcu, ki pa ni na programu olimpijskih iger. O razlogih za neuspeh smo se pogovarjali z Janom Ilarjem, selektorjem slovenske veslaške reprezentance.

Čeprav je bil program priprav količinsko obsežnejši kot v zadnjih letih, sezona rezultatsko ni bila uspešna. Zakaj?

Program, ki smo ga sestavili, je bil na višji ravni s ciljem, da bi se že v letošnji sezoni katera od naših posadk uvrstila na olimpijske igre v Parizu, ali pa bi se jim vsaj približala. V svoji nameri nismo bili uspešni, pa ne zgolj na tekmovanjih, pač pa tudi pri realizaciji programa med samo sezono. Morda tudi zato, ker je bil program za naše tekmovalce, ki so po letih še vedno mladi in še v fazi študija, preobsežen in ga zaradi obveznosti na fakultetah niso bili sposobni izvesti. Če se posebej ozrem na obe moški posadki, Mateja Filipa Pfeiferja v enojcu ter Jako Časa in Nika Krebsa v dvojcu brez krmarja, moramo vedeti, da so fantje stari od 23 do 25 let, zato njihov pravi čas za vrhunec šele prihaja. Na svetovnem prvenstvu v Beogradu so bile posadke, ki so se uvrstile na olimpijske igre, stare v povprečju 28, 29 let.

Glede na to, da so bili po koncu sezone bolj ali manj vsi razočarani s svojimi nastopi na svetovnem, prvenstvu, za pričakovanji pa so zaostali tudi na evropskem prvenstvu na Bledu, se pojavlja vprašanje, ali je pri njih še dovolj motivacije za trdo delo, ki je edino zagotovilo, da posežejo po svetovnem vrhu.

Z vsemi posadkami se pogovarjamo in se še bomo v naslednjem mesecu. Če bodo želeli narediti preskok na raven, ki vodi na olimpijske igre, bo treba ves čas posvetiti zgolj veslanju. Drugo vprašanje je, kdo si to glede na študij lahko privošči.

Vsi trije fantje so študenti na fakultetah, ki so med bolj zahtevnimi.

Čas in Pfeifer sta študenta na Fakulteti za šport, ki je tudi zelo zahtevna, kar se tiče prisotnosti na predavanjih in vajah. Meni je žal, da so tudi pri vrhunskih športnikih tako strogi, ampak tako je že leta in leta ter se nič ne spremeni, medtem ko Krebs študira medicino. Nina Kostanjšek je že pred štirimi leti končala študij dentalne medicine. Danes že dela in je vse skupaj skušala usklajevati, vendar se je pokazalo, da na ta način ne bo šlo. Na roke nam tudi ni šlo, da v letošnji sezoni v veslanju niso prevladovali mlajši tekmovalci in tekmovalke, ampak izkušenejše ekipe, ki v zadnjih letih morda niso bile tako osredotočene na rezultate kot nato na svetovno prvenstvo v Beogradu, ko je šlo za kvalifikacije.

Vrata za nastop na olimpijskih igrah v Parizu še niso zaprta. Kaj narediti, da bi vsaj ena posadka tekmovala na olimpijskih igrah, kjer so slovenski veslači zadnjič nastopili leta 2012 v Londonu?

Prihodnje leto bosta še dve priložnosti in na obe kvalifikacijski regati računamo. Prva bo aprila v Szegedu na Madžarskem, ki bo samo za enojce. Gre za evropske kvalifikacije, ki bodo namenjene državam, ki imajo za zdaj le eno kvalificirano posadko ali pa nobene. Tu bodo pri enojcih na voljo tri mesta. Drug priložnost bo maja v Luzernu, kjer se bodo za po dve prosti mesti borili še v ostalih disciplinah.

V vrhunski formi bodo morali biti kandidati že na začetku sezone.

Tako je. Zelo zgodaj bodo morali biti v formi, zato se bodo kandidati tudi zelo zgodaj začeli pripravljati na novo sezono. Že prihodnji konec tedna kandidate čaka dolžinski test. Prav tako že pripravljamo program, ki bi jim omogočil, da bi tudi v zimskem času čim več veslali, kar je zelo pomemben dejavnik, da bi dovolj zgodaj prišli v formo.

Možnosti, da bi spet videli slovensko posadko v Parizu, obstajajo. Obenem se je treba zavedati, da je veslanje šport, kjer čez noč ni možno uspeti.

Pri športnikih je tako, da si vedno želijo več in tudi letos smo pričakovali, da bodo vsako leto zgolj napredovali. Žal se to letos ni zgodilo, delno tudi zaradi konkurence, ki je bila letos najhujša v zadnjih letih in so nekatere pomanjkljivosti prišle nekoliko bolj do izraza. Še vedno pa so to fantje in dekle, ki so sposobni doseči zelo dobre rezultate.

Druga težava je, da na domačih regatah ni prave konkurence. Če ni prave konkurence, je težko priti do želenega razvoja.

Dogaja sem nam, da so naši veslači premalokrat v takšnih stresnih situacijah, ko gre za največje tekme. V Beogradu, ko je šlo za norme za olimpijske igre, je to še toliko bolj prišlo do izraza, saj so se veslači, ki imajo več izkušenj s takšnimi stresnimi situacijami, bolje znašli, saj so pritiska vajeni že z domačih tekem. Kot sem že dejal, prevladovali so starejši veslači in takšni, ki imajo že na samem treningu in domačih tekmah več takšnih situacij, nam pa zaradi malega števila klubov in števila veslačev manjkajo.

Kako je v mlajših selekcijah? Ali je dovolj priliva za člansko reprezentanco, da bi bili morda kandidati za olimpijske igre 2028?

Da bi se kdo izmed njih pridružil zdajšnjim kandidatom za Pariz 2024, ne bo šlo, smo pa imeli v zadnjih letih nekaj uspehov v mlajših kategorijah. Lani smo imeli štiri posadke na evropskem prvenstvu do sedmega mesta, in to so kandidati, ki bi na dolgi rok lahko prišli na takšno raven, da bi bili konkurenčni tudi v članski konkurenci. Skratka, pri mladincih in članih do 23 let imamo redno posadke, ki se uvrščajo v finale in tudi osvajajo kolajne, kot je to letos uspelo Arneju Završniku in Jakobu Brglezu v dvojcu brez krmarja.

Pred začetkom sezone smo se
pogovarjali tudi o popularizaciji veslanja po šolah.
Je zdaj kaj več zanimanja zanj
med mladimi?

Težko rečem, da se je zgodila kakšna drastična sprememba. V tem trenutku morda celo bolj kaže na to, da v tej družbi veslanje ni šport, ki bi bil atraktiven za mlade, zato imamo na tem področju še veliko izzivov. Trudimo se, ampak težko dobimo večje število otrok, ki bi se ukvarjali z veslanjem. Druga težava je v številu veslaških klubov, ki jih je premalo. Več kot bi jih bilo, večja bi bila baza, iz katere bi črpali talente.

Na spletni strani Veslaške zveze Slovenije sem zasledil, da resno razmišljate o svetovnem prvenstvu na Bledu, ki bi bilo leta 2027.

Da. Upam, da bo Bledu uspelo s kandidaturo. Takšni projekti so pomembni tako za same športnike kot za Bled, da se razvija kot veslaški center, da se razvija infrastruktura, da se posodablja, da dobimo vse stvari, ki so pomembne za vrhunski šport, da se razvija naprej.

Koliko je možnosti, da bi Bled s svojo kandidaturo tudi uspel?

Mislim, da so možnosti dobre. Do odločitve bo prišlo prihodnje leto, obstaja pa podpora tudi iz tujine, kajti svetovno prvenstvo 2027 bo spet kvalifikacijsko za olimpijske igre 2028. Letos so bile s progo v Beogradu težave, saj pogoji na njej niso bili enakovredni za vse tekmovalce in to je marsikoga zmotilo. Tudi znotraj svetovne veslaške zveze so pritiski, da se leta 2027 svetovno prvenstvo izvede na progi, kjer bodo pošteni pogoji za vse tekmovalce. Bled je glede tega poleg Luzerna ena najbolj poštenih prog na svetu.