Slovenska biatlonska reprezentanca je že nekaj časa na pripravah v Obertilliachu v Avstriji, a brez svojega prvega moža Jakova Faka, ki trenira na Pokljuki. Zanj bo to že osemnajsta sezona v svetovnem pokalu, ne pa tudi zadnja, saj je njegov cilj, da kariero konča šele po olimpijskih igrah, ki bodo leta 2026 v Italiji.

Čeprav biatlonska reprezentanca že nekaj časa ni prisotna v medijih, kar je razumljivo, saj smo v poletnem času, že potekajo priprave na novo sezono. Kdaj ste jih začeli?

Začeli smo jih na začetku maja, ko smo imeli na Pokljuki še bolj zimsko vreme. Temperature so bile okoli štiri stopinje Celzija, tako da smo se že na začetku spomnili, zakaj treniramo. Še vedno smo v prvem delu priprav, ni pa nekih testiranj ali preizkusov, da bi se lahko primerjali s prejšnjimi sezonami. To sledi šele avgusta in pozneje. Počutje je v redu, ni nobenih poškodb. Vmes sem imel le eno virozo, ki je hitro minila, vse drugo je normalno. Večinoma se pripravljam na Pokljuki, preostali del reprezentance pa je na pripravah v Obertilliachu.

Uradnih informacij še ni, a naj bi spet prišlo do menjave predsednika zbora za biatlon Boštjana Uleta in njegove ekipe. Ali to kaj vpliva na potek priprav?

Ne! Mi smo le dobili informacijo, da se bo vodstvo zveze zamenjalo, drugih podatkov nimamo. Naše delo je trening in najpomembneje je, da treningi potekajo nemoteno. Tudi lani, ko se je menjalo vodstvo, tega nismo čutili, saj je vsem, tako vodstvu, ki je v odhajanju, kot novemu, ki prihaja, v interesu, da panoga dobro deluje. Da imamo tekmovalci dobre pogoje, da vse poteka nemoteno in da so rezultati v ospredju.

Ricco Gross ostaja glavni trener,
kar je dobra novica in spodbuda
za naprej.

Tako je.

Kaj vas v nadaljevanju priprav še čaka do začetka svetovnega pokala konec novembra v Östersundu na Švedskem?

Z avgustom se začenjajo določeni intervalni treningi, tako da bo vse skupaj bolj zanimivo. Zdaj imamo še ločeno samo streljanje in telesno pripravo, potem se bo vse skupaj združilo in bo vse skupaj bližje tistemu, kar nas čaka pozimi.

Že kaj razmišljate o snegu?

Niti ne. Biatlonci in tekači na smučeh imamo to prednost, da lahko smuči relativno dobro nadomestimo s tekaškimi rolkami, ki so dober približek naši panogi. S tega vidika nam je veliko lažje kot recimo alpskim smučarjem. Tudi če gremo na sneg dva tedna pred prvimi tekmami, nimamo večjih težav.

V lanski sezoni ste do bolezni spet potrdili, da še vedno spadate v svetovni vrh. V Ruhpoldingu ste po dveh letih spet stali na stopničkah,
a žal vam je potem načrte spet
prekrižala bolezen.

Pred svetovnim prvenstvom sem zbolel za gripo, šel nato vseeno v Oberhof bolj na pobudo trenerjev. A sem vedel, da nima smisla, kajti po takšni bolezni v biatlonu v tako kratkem času ne moreš priti do želene forme. Morda je to mogoče v kakšnem drugem športu. In ko sem po SP že prišel kolikor toliko k sebi, sem zbolel še za angino, a sem se vseeno nekako zbral za Oslo in zaključek sezone. Ampak spet prehitro, kajti ko smo se vrnili domov, sem zbolel še tretjič. To je bilo bolj zaletavanje z glavo v zid. Bolje bi bilo, da ne bi nastopal, kajti so določene zakonitosti, ki jih telo zelo hitro vrne, če začneš prezgodaj.

A do bolezni so bili vaši rezultati na visoki ravni in so bili potrdilo, da ste še vedno konkurenčni najboljšim.

Da. Tisto, kar vidim na tekmah, ko sem zdrav, in občutki, ki jih imam na treningih, mi potrjujejo, da še vedno lahko posegam po visokih mestih. Zagotovo mi je tretje mesto v Ruhpoldingu dalo dodatni zagon, a že brez njega sem vedel, da sem konkurenčen. Večkrat dajejo takšno potrdilo tudi številke, kajti tudi ko nisem imel najboljših smuči, sem bil okoli deseterice. Tudi to je eden od glavnih razlogov, zakaj še vztrajam. Še vedno imam veselje do treninga, še bolj do tekem. Moj načrt je, da se poslovim po olimpijskih igrah leta 2026.

V lanski sezoni smo videli popolno prevlado Norvežana Johannesa Thingnesa Boeja. Kako bi to
komentirali?

Težko rečem, ker ne poznam norveškega trenažnega procesa, ampak odskočil je tudi od vseh drugih Norvežanov. Mene to niti ne preseneča toliko, glede na to, da je v najboljših letih, in da vemo, da je izreden talent. Mislim, da gre za tehnološko prevlado norveške reprezentance, kajti niti Francoz Fillon Maillet, ki je bil lani skupni zmagovalec svetovnega pokala, na OI pa je osvojil pet kolajn, jim v teku ni bil konkurenčen. Tudi če pogledamo čase teka, vidimo, da so bili na prvih petih mestih Norvežani.

Dolgo ste že v biatlonu, vse od leta 2006 nastopate na tekmah svetovnega pokala, ampak česa podobnega
se verjetno ne spomnite?

Ne, ni se dogajalo, saj zato to tudi govorim. Vemo, da so imeli v norveški reprezentanci že prej nadarjene tekmovalce, vendar takšne prevlade še ni bilo. Mislim, da je glavni vzrok za njihovo prevlado določena tehnološka prednost glede same priprave smuči.

Čeprav je vedno več mlajših tekmovalcev, ki posegajo po visokih uvrstitvah, je svetovni vrh še vedno v rokah izkušenih biatloncev. Zakaj se je v biatlonu mladim tako težko prebiti med najboljše?

Zagotovo so v biatlonu izkušnje zelo pomembne in ti pomagajo. Je pa res, da imajo tudi mladi svoje prednosti. Če so na strani starejših izkušnje, so na njihovi hitrejša regeneracija in manjša obremenjenost z drugimi stvarmi. Na tekme gredo lahko bolj sproščeno, nimajo česa izgubiti.

Tudi v slovenski reprezentanci so vse bolj v ospredju mlajši tekmovalci, kot so Anton Vidmar, Alex Cisar in Lovro Planko.

Veseli me, da je tudi pri nas videti napredek mlajših tekmovalcev, a glede na njihove preskoke v primerjavi s predlansko sezono v štafetnih tekmah niti približno nismo pokazali tistega, kar bi lahko. Kajti ne glede na vse smo izgubili eno mesto na posamičnih tekmah. Upam, da bomo v novi sezoni stabilnejši tudi na skupinskih tekmah in da bomo odprli še eno kvoto, da bomo imeli spet pet tekmovalcev.

Ali vas mlajši tekmovalci kdaj
vprašajo za nasvet?

Mlajši imajo začrtano svojo pot, tako da me ne sprašujejo veliko. Mislim, da je to tudi pravilno. Prav je, da gradijo svojo osebnost in da se zanašajo na lastne občutke. Na voljo imajo tudi oba trenerja, Ricca Grossa in Janeza Mariča, ki sta bila tudi sama zelo kakovostna tekmovalca. Bolje je, da nasvete iščejo pri trenerjih, ne pri sotekmovalcu, se pravi pri meni.

Kje pa pri sebi vidite rezerve
za novo sezono?

Samo zdrav moram biti. Tu je moja največja rezerva, kajti tek in streljanje nista bila nikoli vprašljiva. Glede samih priprav na novo sezono in treninga vedno naredim vse tako, kot mora biti. Zagotovo si želim, da bi večkrat prišel do stopničk kot lani, kar je eden od ciljev v novi sezoni. A prvi pogoj za to je, da bom zdrav.