Pregovor pravi, da je maščevanje juha, ki se poje ali pač servira hladna, s časovnim zamikom. In tako je tudi z raznimi družbeno-sociološkimi procesi. Da se zadeve dogajajo z zamikom. Te vrste zgodbo predstavlja tudi Nikola Jokić, srbski košarkar, ki je nedavno osvojil naslov prvaka NBA in to omogočil tudi slovenskemu kolegu Vlatku Čančarju.

Afirmacija njegovega pristopa do košarke, katerega srž bi se dalo povzeti v geslu, da žogo raje položi v koš, kot pa zabije, ker imaš pri polaganju več možnosti, da dobiš še dodatno osebno napako oziroma prosti met, obuja spomin na devetdeseta, ko se je tudi na naših zemljepisnih ožinah in širinah začela uveljavljati fizikalna košarka. Spomnimo se imena, ki je to paradigmo poosebljal. To je bil Marko Milić. Ko se je še kot mladinec pojavil na slovenski tekmi vseh zvezd, je igral branilca, prenašal žogo in podajal. Pri njegovi višini 1,99 metra je bilo to tudi najbolj primerno. Postaven, kot je bil, pa je pustil vtis, ki ga danes daje Žiga Samar. Potem se je pa zgodil ekshibicijski trenutek, ko so mu nastavili avtomobil, preko katerega je ekshibicijsko zabil in to mu je, bi dejal, zapečatilo pot. Od tedaj naprej je samo še pridobival na mišicah, idejo, da bi lahko bil branilec, pa je opustil. Začel se je spreminjati v nekakšno krilo, resda postal prvi Slovenec, ki je podpisal pogodbo v NBA, vendar pa v ZDA ni naredil kariere, tudi slovenska reprezentaca v njegovem času ni bila uspešna in nasploh se zdi, da Milić svojega potenciala ni izkoristil.

S podporo kakšnega drugega okolja, v katerem bi vladali drugi košarkarski nazori, bi lahko bilo drugače. In če so Srbi v nogometu podobno klonili pod diktatom fizične moči ter začeli proizvajati nogometaše delavce, kar jih tepe še danes, v košarki niso opustili svojih vedenj, eno od njih pa je, da se v košarki marsikaj da narediti s pametjo. S podajami, kombinatoriko oziroma z improvizacijo. Ne samo v košarki. Povsod je to dobrodošla lastnost, tudi v nogometu. In če je kaj pogrešiti v igri slovenske reprezentance, ki si bo v ponedeljek v tekmi z Dansko prizadevala približati se uvrstitvi na evropsko prvenstvo, je to večja vloga intelekta oziroma svobode v igri. Ker vendarle gre zgolj za igre, igre se je pa treba igrati. Danci sicer spadajo med severnjaške ekipe, ki Sloveniji pregovorno najmanj ustrezajo, ker so trde in disciplinirane, a ravno zato so tudi najbolj ranljivi na tako imenovane G7 »finte«. In najbolj legitimna stava? Stava s koeficientom 1.72, da bosta obe ekipi zadeli gol, zagotovo spada med njih.