Ko je na olimpijskih igrah najbolj vroče in vsi tarnajo nad neznosnimi temperaturami, je čas za obisk odbojke na mivki. Čeprav brez tekmovalnega predstavnika, ima Slovenija na igrah vidno mesto. Kot bi osvojila katero izmed odličij. Razlog zato ima 37-letna Ines Vidič, ki opravlja funkcijo višjega tehničnega vodje organizacije olimpijskega turnirja v odbojki na mivki in je zaposlena pri organizacijskem odboru olimpijskih iger Pariz 2024. Po mnenju večine olimpijskih poročevalcev je stadion odbojke na mivki, ki se nahaja pod Eifflovim stolpom, najlepše prizorišče olimpijskih iger. Primorka, ki zadnja leta dela in živi v tujini, ima zelo malo časa, delček pa si ga je stežka, a z veseljem vzela za Dnevnik.

Zase pravi, da je ponosna Kanalka. »Z L se sicer napiše, z U pa izgovori,« nas poduči o svojem kraju. Zase pravi, da nikoli ni imela tako uspešne odbojkarske kariere, da bi se na podlagi rezultatov lahko uvrstila na olimpijske igre. Odbojka ji je bila položena v zibelko, saj so se z njo ukvarjali tako oče kot mama in sestra. Po poškodbi kolena se je znašla v osebni krizi, saj je imela visoke športne načrte. Sedaj vidi, da se ji je tudi poškodba zgodila z razlogom.

Vroče in vlažno je za znoreti. Tudi za vas?

Smo športna panoga, ki se ne smemo pritoževati nad vročino. Pri odbojki na mivki je zelo pomembno, da je vroče, da smo vsi zelo potni in pijemo veliko vode. Tako je tudi prav, še posebej po tem, ker se je turnir začel v dežju in smo vsi kar malo jadrali. Zaradi vročine je v Parizu oranžni alarm, zato imamo pripravljene številne scenarije.

Poteka zaenkrat olimpijski turnir po načrtih?

Teče kot po maslu in le želim si lahko, da bo tako do konca iger. Verjetno tudi zato, ker so bile priprave na dogodek dosti bolj stresne kot sam začetek turnirja v odbojki na mivki. Takšen scenarij je običajen pri vseh športnih dogodkih, saj je prireditev težje vizualizirati, kot realizirati. Še posebej, če imaš za seboj ekipo ljudi, ki imajo znanje in izkušnje. Poleg tega imamo na olimpijskem turnirju najboljše športnike, ki natančno vedo, zakaj so tu. Še največ dela imamo s posamezniki, ki nimajo preveč izkušenj, zato jih moramo spodbujati, naj pohitijo s storitvami, da lahko turnir teče nemoteno.

Vaša uradna funkcija ima dolg naziv. Kakšna je pravzaprav vaša naloga?

Razdeljena je na dve obdobji, in sicer predtekmovalno, ki je trajal več kot leto, kolikor časa tudi bivam na severu Pariza, in tekmovalno. V prvem obdobju je bilo največ dela s povezavo vseh vpletenih v organizacijo tako velikega tekmovanja, da lahko Mednarodna odbojkarska organizacija sploh izvede olimpijski turnir. Ko so denimo izvajalci postavljali stadion za odbojko na mivki, sem ves čas nadzorovala potek, izvajala meritve, povedali, kakšno mivko potrebujemo, kje lahko najdejo dobavitelje... Moram vzpostaviti tudi vso tehnologijo, ki s seboj prinaša veliko podrobnosti, ki jih ne bi naštevala. Potem so tu še druge malce manj tehnične stvari, kot je denimo postavitev kamer, napisov in številnih drugim pomembnih detajlov, ki vplivajo na izvedbo tekmovanja. Z vsem mora biti zadovoljna Mednarodna odbojkarska zveza, ki je navsezadnje lastnica tekmovanja.

Kaj vse ste storili v preteklosti, da ste si izborili tako pomembno funkcijo?

Moja poslovna pot je sicer že kar dolga, toda na nek način nepričakovana, saj sta bili moji osnovni želji, da bi postala fizioterapevtka, ali delala z otroki. Nikoli nisem razmišljala o menedžmentu in organizaciji. Začela sem kot poslovna sekretarka pri ACH Volleyu, kjer sem se prvič spoznala z mednarodnim svetom odbojke in bila odgovorna za organizacijo lige prvakov. Sama organizacija tako velikega dogodka je precej večja, kot si jo predstavlja športnik ali gledalec. Občutila sem sposobnost, da bi se lahko z organizacijskimi funkcijami ukvarjala tudi profesionalno. Pridobivala sem izkušnje, s katerimi sem začela delati kor organizatorka tekmovanj pri svetovni odbojkarski organizaciji. Najprej v mlajših kategorijah, potem pa sem napredovala do članskih prireditev.

Pri katerih največji članskih prvenstvih ste imeli vodstvene funkcije?

Od leta 2018 sem organizirala vse lige narodov. Leta 2018 in in 2022 sem sodelovala tako pri ženskemu kot moškemu svetovnemu prvenstvu.

Kako to, da ste predlani sodelovali s Poljaki, če je bilo prvenstvo tudi v Ljubljani?

Svoji vodji sem izrazila željo, da bi se izločila iz morebitne organizacije v Ljubljani. Poznam sodelavce, ki so sodelovali pri organizacijah v domači državi. Rado se zgodi, da organizatorji pričakujejo, da jim boš pri določenih stvareh pogledal čez prste, kar je narobe. Zato sem bila raje v tujini. Moram pa priznati, da sta bili prvenstvi na Poljskem zaradi specifičnosti domačinov kar naporni. Zelo me tudi veseli, da so bile Stožice razprodane.

Kateri bodo vaši naslednji izzivi?

Težko rečem. Bržčas bodo povezani z naslednjimi olimpijskimi igrami.

Čez štiri leta?

Še prej bodo zimske, čez dobro leto in pol. Toda najprej se moram umiriti, saj v Parizu doživljam eno svojih najlepših izkušenj in v delu resnično uživam. Preden sem prišla v Francijo, sem imela vselej v žepu pogodbo vsaj za dve leti, tokrat je nimam za naprej.

Torej želite nadgraditi delo v odbojki.

Res je. Navsezadnje velika tekmovanja tudi v drugih športih potekajo podobno kot pri odbojki. Ni mi tudi problem startati iz nule. Vedno sem pripravljena narediti dva koraka nazaj, da lahko naredim tri naprej. Nisem obremenjena s funkcijami, temveč stremim k perfekciji.

Na hrbtu nosite veliko breme. Imate temu primerno tudi plačo?

Žal nimam tako visoke plače, kot je slišati iz nazivov. Po drugi strani sem se zavedala, da moram v primeru olimpijskih iger to dejstvo vzeti v zakup, saj so ti, če svoje delo seveda opraviš dobro, odprta vsa vrata za naprej. Nasploh še nobene funkcije nisem sprejela zaradi denarja, temveč izzivov.

Ali po letih življenja in dela v tujini še kaj pogrešate Slovenijo?

Joj, pa še kako. Res sem bivala na številnih koncih sveta, toda izven Slovenije sem več kot eno leto živela le v Španiji in Franciji. Dom je vedno tam, kjer je srce. In to je pri moji družini. Vselej se rada vrnem domov v Slovenijo, ki je ena najlepših držav na svetu. Več, kot vidiš sveta, bolj si v to prepričan.