V vaši prvi sezoni v zeleno-belem dresu, to je bila tudi prva sezona Olimpije v takratni ligi EBEL, ste se uvrstili v finale končnice. Kako se spominjate tistega obdobja?

Nekateri pravijo, da se zgodovina ponavlja, vendar se zavedam, da jo bo težko ponoviti. Ker sem bil tudi sam del tiste zgodbe, vem, kaj je potrebno, da se uvrstiš v finale. Takrat so se nam poklopile številne zadeve, vprašanje je, ali se vse to lahko ponovi, vendar imamo dobro ekipo. Če bo sreča na naši strani, tu mislim predvsem na poškodbe, je vse odprto.

Je mogoče potegniti kakšno vzporednico z ekipo pred 16 leti?

Kolikor se spominjam, so tujci prihajali med sezono, ki smo jo dobro začeli, potem pa padli. S prihodom trenerja Mika Posme in izkušenega Todda Elika se je začela graditi potrebna kemija znotraj ekipe, tako da nas dva meseca skorajda nihče ni mogel premagati. Sicer se je lepo spominjati teh trenutkov, vendar je to danes brezpredmetno.

Dejstvo je, da bo letošnja ekipa Olimpije močnejša od lanske. Veliko zaslug za to ima kanadski poslovnež Alexandre Lefebvre, ki je veliko prispeval k višjemu proračunu kluba.

Brez njegovega vložka se Blaž Gregorc, Robert Sabolič in Blaž Tomaževič najverjetneje ne bi vrnili domov. Njihov prihod tudi pomeni, da so prepoznali dolgoročne načrte kluba, ki si želi zgraditi močno ekipo. Ob višjem proračunu je vodstvo kluba lahko poseglo tudi po kakovostnejših tujcih, tako da imamo dejansko močnejšo ekipo od lanske, je pa res, da bo Trevorja Goocha in njegove statistične številke težko naslediti. Ampak za zdaj je to le na papirju, vse to bo treba pokazati še na ledu, vemo pa, kaj vse se v športu dogaja. Toda s pozitivno energijo, ki jo imamo, verjamem, da nam lahko uspe in ponesemo Olimpijo na višjo raven.

Vodstvo kluba je postavilo visoke cilje, že v letošnji sezoni najmanj uvrstitev v končnico, v štirih letih pa naskok na sam vrh. Ali bo to prezahtevno za igralce?

Ravno nasprotno, kajti težko je igrati v ekipi, ki nima visoko postavljenih ciljev in ambicij. Zase lahko trdim, da mi je bilo vedno lažje igrati, ko so bili določeni pritiski klubskega vodstva ali navijačev, ko smo morali zmagovati. Vse to naredi ekipo še boljšo in prav je, da so cilji tako postavljeni. V vsakem primeru jih bomo skušali preseči, vendar pojdimo raje po vrsti, prvi cilj pa je zagotovo uvrstitev v končnico.

Koliko pa vam bo s prihodom izkušenih igralcev, v prvi vrsti Saboliča in Gregorca, lažje v slačilnici?

Moja vloga se v ekipi ne bo kaj bistveno spremenila, mi bo pa zagotovo lažje, saj si bomo lahko razdelili vloge v slačilnici. Za zdaj vse deluje, kot mora, tudi tujci so se dobro vklopili. Prepričan sem, da imamo ekipo, ki lahko preseneti. Zavedam pa se, da se bosta pravi značaj in povezanost ekipe najbolj pokazala v trenutkih, ko nam ne bo šlo vse po načrtih. Seveda upam, da bo takšnih trenutkov čim manj ali pa da jih sploh ne bo, toda če se bodo pojavili, bo na nas starejših, izkušenih igralcih, da ekipo popeljemo v pravo smer.

Katere bi lahko bile največje prednosti letošnje Olimpije?

Ena je zagotovo ta, da smo dobili kakovostne okrepitve, druga pa, da tisti, ki smo ostali od lani, poznamo sistem dela trenerja Karhule. Imamo resnično pravo energijo in lahko sezono izpeljemo, kot smo si začrtali.

Je pred tekmo z Beljakom že čutiti kaj vznemirjenja?

Lahko bi rekli, da se bo končno vse skupaj začelo. Celo poletje je bilo namenjeno pripravam na to, kar nas čaka v naslednjih mesecih. Upam le, da z naše strani ne bo preveč nervoze, da bodo naše glave mirne, kajti to bo le ena od 48 tekem rednega dela sezone. V vsakem primeru pa se želimo pokazati v pravi luči in začeti sezono z zmago.

Kaj je pokazala zadnja pripravljalna tekma z Asiagom, ki ste jo dobili s 5:2?

Ob Košicah smo bili edini, ki smo ga v pripravljalnih tekmah premagali. Če v prvi tretjini naša igra še ni bila najboljša, je bilo nadaljevanje toliko boljše. Ves čas smo imeli plošček več v svoji posesti od nasprotnika, več smo drsali, boljši smo bili tudi v vseh drugih elementih hokejske igre, kar je pred začetkom sezone zagotovo spodbudno. Čeprav zmage na takšnih tekmah ničesar ne prenašajo, je vseeno dobro, če na zadnji tekmi pred začetkom sezone zmagaš. Zdaj smo bolj samozavestni.

Po besedah predsednika kluba Mihe Butare se sezonske vstopnice dobro prodajajo, pa tudi sicer se vam obeta glasna podpora s tribun. Koliko vam to pomeni?

Že z uspehi nogometašev Olimpije v letošnji sezoni se mi zdi, da je Ljubljano zajel športni val, in očitno smo zdaj tudi mi na njem. Verjamem, da so ljudje prepoznali našo zgodbo, da se zadeve premikajo v pravo smer, in resnično se že veselim petkove tekme. Želim si le, da nam navijači dajo nekaj časa, z naše strani pa lahko obljubim, da se bomo borili za vsak plošček.

Lani ste prvič po trinajstih letih spet zaigrali v ligi ICEHL. Kako bi ocenili njeno kakovost?

Težko je primerjati te zadeve, ker se je hokej v teh letih zelo spremenil, mislim pa, da raven lige ostaja na podobni ravni. Še vedno gre za dobro ligo in vesel sem, da je Olimpija del nje, še bolj pa, da bo v njej konkurenčna.

Kako gledate na olimpijske kvalifikacije v Rigi, v katerih je bila Slovenija neuspešna?

Zase lahko rečem, da sem dal svoj maksimum, drugo pa je, koliko sem prispeval k ekipi. Ampak na koncu je bilo tretje mesto v tistem trenutku naša realna slika. Latvija in Francija sta bili močnejši od nas, s čimer se moramo sprijazniti. Da bi bili višje, bi se moralo poklopiti veliko dejavnikov, pa tu niti ne mislim, da bi morali imeti daljše priprave ali da bi bili od prvega dne, ko smo se zbrali, v polni zasedbi.

Kako se spopadate z napori med sezono in kako pri 39 letih ohranjate motivacijo?

Štejem si v čast, da v teh letih še lahko igram na tej ravni. Za zdaj nisem dobil občutka, da bi kakor koli zaostajal za drugimi. Morda nisem več tako hiter kot v mlajših letih, zato pa imam več znanja in izkušenj, tako da lažje predvidevam, kaj bo najboljše za ekipo. Zavedam se, da bo prej ali slej čas za slovo. Vsak športnik gre skozi to, toda dokler bom konkurenčen, bom igral.