Pred letošnjo klubsko sezono se je po trinajstih letih vrnil domov in bo igral za Olimpijo. Zanjo je prvič igral v petek, ko so Ljubljančani v Tivoliju z 2:1 premagali celovški KAC.

Kako je bilo prvič nositi zeleno-beli dres?

Proti KAC je bil še črn, ampak osebno mi je čisto vseeno, kakšne barve dresa nosim. Zame je pomembno, da sem po dolgih letih spet v slovenski ekipi, v slovenski garderobi. Občutki so zelo dobri, imamo dobro ekipo, z igralci se dobro razumemo, upam pa, da me bodo sprejeli tudi navijači in da bodo meni in ekipi pomagali do uresničitve njenih ciljev.

Če je soditi po petkovi pri pripravljalni tekmi, je uvod v novo sezono spodbuden, saj ste premagali finalista lige ICEHL, dan pozneje, brez vas in še nekaterih nosilcev igre, pa še romunsko ekipo Gyergyoi?

Mislim, da treniramo dobro, čeprav je bilo prvih 14 dni napornih, ampak to velja za vse ekipe, tudi za KAC. Tudi njihovi hokejisti so imeli v petek težke noge, svoje je dodal tudi led, ki je bil slab, zato igra ni bila prav kakovostna, vendar to zdaj še niti ni tako pomembno. Čeprav je šlo le za prijateljski tekmi, je vedno dobro zmagati, sploh proti Celovčanom, ki imajo res dobro ekipo, in zagotovo bo to dobra spodbuda za nadaljevanje priprav.

Kaj vas še čaka do začetka sezone?

Do začetka klubske sezone nas čakajo še olimpijske kvalifikacije. Moramo se še bolj spoznati med sabo, ker nas je vendarle nekaj novincev. Kar se tega tiče, je vsak dan boljše, tudi ekipni duh je že zelo prisoten, mislim pa, da bomo do začetka sezone to še nadgradili. Verjetno bomo po vrnitvi iz reprezentance do začetka sezone veliko delali na taktiki, s tem se do zdaj še nismo ukvarjali.

Po 13 letih igranja v tujini ste se letos odločili za vrnitev domov. Kaj vas je prepričalo, da ste se odločili za prestop v Ljubljano?

Že zadnji dve leti sem igral v Beljaku, da bi bil bližje domu in z družino. Po koncu sezone se z Beljakom še nismo dogovorili za podaljšanje pogodbe, vmes je nato prišla ponudba Olimpije, ki mi je ustrezala. Spet je tu prevagala družina, saj sta otroka že večja; hčerka gre v tretji razred osnovne šole, sin je star štiri leta, zato mi nadaljevanje kariere v tujini ni preveč dišalo. Dobro, če bi že moral, bi tudi šel, ampak sem raje doma. Konec koncev tudi nisem več najmlajši in moram gledati tudi na to, kaj bo najboljše za družino.

Kako pa ocenjujete trenutno ekipo Olimpije, ki je že v lanski sezoni stavila na kombinacijo mlajših in starejših, izkušenejših igralcev?

Všeč mi je, kako je vodstvo kluba sestavilo ekipo. Seveda je, če želiš biti konkurenčen, vedno treba dodati še nekaj tujcev, vendar jih je pri nas veliko manj kot v drugih ekipah v ligi ICEHL. Moram reči, da so, vsaj prvi vtis je takšen, v klubu imeli srečo z njihovo izbiro. Sicer pa mi je bilo že lani všeč, kakšen hokej je igrala Olimpija, vendar so ji še manjkale določene zadeve, tudi izkušnje. Upam, da bom delček teh izkušenj prinesel tudi sam, poleg tega so mlajši igralci leto dni starejši. Nekaj so se naučili že lani, nekaj se bodo od nas, starejših, tako da je pred nami zanimiva sezona.

V čem bi lahko bila vaša prednost v primerjavi z drugimi ekipami?

Morda v tem, da imamo tudi tretji in četrti napad zelo kakovosten, medtem ko ima večina drugih ekip zelo močna prva dva napada, delno tudi tretji, četrtega pa večinoma ne, zato bolj ali manj igrajo s tremi napadi.

Ligo ICEHL ste v zadnjih dveh letih dobro spoznali, ali so možne kakšne primerjave z obdobjem, ko ste v njej igrali z Jeseničani?

Mislim, da so zdaj tudi razlike med različnimi ligami manjše, kot so bile včasih. V tistih časih, ko sem bil na Jesenicah, je bila večja kakovostna razlika med recimo kakšno skandinavsko ligo in takratno ligo EBEL, kot je trenutno. Je pa na to težko odgovoriti, ker je ves hokej toliko napredoval, da je resnično težko delati kakršne koli primerjave.

V prihodnjih dneh bo v ospredju reprezentančni hokej. Ekipa bo v olimpijskih kvalifikacijah bistveno močnejša od tiste, ki si je maja priborila vrnitev v elitno divizijo.

Lahko bi rekli, da bomo odpotovali v Rigo v najmočnejši zasedbi, kar jo v tem trenutku, z izjemo Anžeta Kopitarja, v slovenskem hokeju imamo. Zagotovo bomo Anžeta pogrešali, bojim pa se, da ga bomo težko še videli v slovenskem dresu, ampak takšna je realnost. Pred nami so tri tekme, v katerih bo vse možno. Premagovali smo že Francijo in Ukrajino, lani smo enakovredno igrali z Latvijci pri njih doma, tako da je vse odprto. Dejstvo je, da so Latvijci in Francozi na svetovni lestvici pred nami, zato bomo v Rigo lahko odšli brez pritiska, vemo pa, da smo se sposobni uvrstiti na olimpijske igre.

Na pripravah na Bledu še niste v polni zasedbi, saj se vam bodo nekateri pridružili med tednom, drugi šele na turnirju v Rigi.

To je res, toda žal vsi klubi ne puščajo radi svojih igralcev na reprezentančne priprave. Ne glede na to verjamem, da bomo do začetka turnirja uigrani in pripravljeni za boj. Vsi tisti, ki trenutno še manjkajo, so tako kakovostni igralci, da ne bi smeli imeti težav s prilagoditvijo.

Latvijci, vaši prvi nasprotniki v Rigi, so prepričani, da bo o uvrstitvi na olimpijske igre odločala zadnja tekma na turnirju, med njimi in Francozi?

Če Latvijci resnično bolj razmišljajo o tekmi s Francijo kot o naši, bi bilo to lahko dobro, vendar ne verjamem, da nas bodo podcenjevali. Dobro nas poznajo, vedo, da imamo kakovostne igralce. Dvomim, da se na nas ne bodo pripravili, saj smo jih lani, ko so na koncu osvojili bronasto kolajno, pošteno namučili in izgubili le z golom razlike. Kar se naše ekipe tiče, lahko rečem le to, da se zavedamo, da bodo vse tri tekme zelo težke in se niti ne mislimo osredotočati na to, katera od njih bo najtežja. Če se bomo želeli uvrstiti na olimpijske igre, bo treba zmagati na vseh treh tekmah.

Ali bi lahko rekli, da sta bila dozdajšnja dva nastopa na olimpijskih igrah vrhunca v vaši hokejski karieri?

Na reprezentančni ravni zagotovo. Dol zdaj sem na njih igrali dvakrat in to dvakrat zaporedoma, kar je še toliko večji uspeh.

Dolgo vas ni bilo doma, tako da ste razvoj hokeja v Sloveniji opazovali bolj od daleč. Ali so, kar se klubskega hokeja tiče, zadeve šle v pravo smer?

Bojim se, da je še vedno preveč težav, in da se našemu hokeju v prihodnosti, če se ne bodo zadeve obrnile na boljše, ne obeta kaj dobrega. Trenutno gre samo Olimpija v pravo smer in samo pri njej se je nekaj premaknilo, kar me veseli, vemo pa, da to za razvoj slovenskega hokeja ni dovolj. Če želimo še naprej imeti močno reprezentanco, bi potrebovali vsaj še en klub v ligi ICEHL in še kakšnega, ob Celju, v alpski ligi, da bi to zgodbo lahko pripeljali na višjo raven.