Sanje številnih slovenskih hokejistov so se uresničile 21. aprila 2001. V polni dvorani Tivoli je Slovenija na zadnji tekmi SP divizije I s 16:0 premagala Estonijo in se zahvaljujoč boljši razliki v golih, kot jih je ob enakem številu točk imela Velika Britanija, uvrstila v elitno divizijo. Reprezentanco je takrat vodil Matjaž Sekelj, ki je leto dni pozneje z njo na Švedskem tudi ostal v elitni diviziji. V skupinskem delu tekmovanja so njegovi izbranci izgubili vse tri tekme (Rusija, Švedska, Avstrija), toda v skupini za obstanek, vse tekme so bile v Jönköpingu, so bili boljši od Japonske, Poljske in na odločilni tekmi še od Italije. Na tej tekmi, ki so jo risi dobili s 4:0, se je kot prvi med strelce vpisal Zupančič, ki bo v prihodnji sezoni še naprej trener poljske ekipe Unia Oswiecim.
»Že to, da smo se sploh uvrstili v elitno divizijo, je bilo za nas nekaj neverjetnega. Do takrat nas ni prav veliko igralo izven Slovenije in nismo imeli veliko stika s hokejem najvišje ravni. Za nas je bil to velik preskok, kar se je še zlasti poznalo na tekmah z Rusijo in s Švedsko. Mislim, da je zdajšnja generacija glede tega veliko na boljšem in je veliko bliže elitnemu hokeju, kot smo bili takrat mi. Za razliko od nje smo se mi v glavnem samo branili, a ko smo prišli v skupino za obstanek, so to že bile tekme naše ravni,« se tekem na Švedskem spominja 54-letni Ljubljančan Nik Zupančič, ki leto pozneje na Finskem ni igral, zato pa je leta 2004 s svojimi izkušnjami pomagal, da se je Slovenija spet vrnila med elito.
Vse od svoje prve uvrstitve v elitno divizijo so bili slovenski hokejisti ves čas razpeti med njo in divizijo I. V elitni diviziji so obstali le še leta 2005 v Avstriji, leto dni pozneje pa v Latviji ponovno izpadli. In tako vse do Pariza, z edino izjemo leta 2009 v Vilni, ko so bili drugi in so obstali v diviziji I.
Prehajanje med skupinami
je pač hokejska realnost
»Mislim, da je to naša realna slika, kajti s tem vložkom in številom igralcev, ki jih imamo na voljo, je težko konkurirati najboljšim reprezentancam. Pred nekaj dnevi sem poslušal zanimivo predavanje švedskega trenerja članske reprezentance, ki se je pritoževal, da so oni majhna reprezentanca v primerjavi s Kanadčani, Američani, Rusi, Čehi… Dejal je, da imajo Američani in Kanadčani okoli 400 tisoč registriranih igralcev, Rusi in Čehi nekaj čez sto tisoč, Švedi pa le 65 tisoč in so zato v podrejenem položaju. Kaj bi lahko na to rekli šele pri nas? Vendar je ta generacija dokazala, da je lahko zelo konkurenčna, kar je potrdila tudi z dvema uvrstitvama na olimpijske igre,« meni Zupančič, nekdanji pomočnik Matjaža Kopitarja v članski reprezentanci, tudi na olimpijskih igrah v Sočiju.
Tri leta pozneje je slovensko izbrano vrsto vodil na SP v Parizu, nato pa je bil na OI v Pjongčangu ponovno pomočnik finskega trenerja Karija Savolainena. Eden od vzrokov za stalna nihanja je ob majhnem naboru igralcev tudi dejstvo, da sta bila najboljša slovenska kluba, Olimpija in Jesenice, kar nekaj let odsotna iz lige ICEHL. »Vsake toliko časa dobimo igralce, ki so sposobni igrati hokej na visoki ravni, vendar nekaj let mlajši igralci niso imeli prave priložnosti, da bi se razvijali, saj ne Olimpija ne Jesenice nista igrali v ICEHL. Kakovost dvigujejo samo težke tekme in notranja konkurenca, česar ni bilo, kajti višja kot je raven igranja, večja je hitrost, vse je močnejše in posledično v tej piramidi tisti, ki tega ne zmorejo, odpadejo.«
Pomembno je ohraniti
predvsem mirno glavo
Prve tekme letošnjega svetovnega prvenstva bodo že danes, tudi v skupini B, v kateri bo igrala Slovenija, ki bo svoj ognjeni krst imela jutri proti Švici. Bežen pogled na obe skupini kaže, da bi imeli izbranci Matjaža Kopitarja, vsaj na papirju, več možnosti za obstanek v skupini A, v kateri so med drugim tudi Francija, Danska, Avstrija in Madžarska. Z vsemi štirimi so slovenski hokejisti igrali tudi v pripravljalnem obdobju in le Francozi so bili boljši od njih.
»V preteklosti smo recimo po treh, štirih porazih že imeli v glavah, da ne moremo ohraniti statusa v elitni diviziji, zato bo zelo pomembna duševna priprava. Pomembno bo, da tudi po morebitni seriji porazov v ekipi ne bo nobene panike, kajti tiste tekme, ki bodo odločilne, bodo verjetno proti Norveški, Kazahstanu in Latviji, čeprav igra doma. Takrat bo treba igrati najboljši hokej. Kolikor sem lahko spremljal ekipo v pripravljalnem obdobju in v pogovoru z igralci, se tega zavedajo,« pot do obstanka med elito vidi Zupančič.
Skratka, recept za obstanek je podoben tistemu iz leta 2002, ko je Slovenija po treh zaporednih porazih trikrat zmagala. Čeprav seveda drži, da je bilo to drugačno obdobje. »Mislim, da je bilo takrat vendarle lažje obstati med elito.«
