Osemindvajsetletna organizatorica igre iz Kanala se je vanjo vrnila po dvoletni odsotnosti, že prihodnji ponedeljek pa jo čaka prva tekma na ruskem državnem prvenstvu, kjer bo igrala za Zarečje Odincovo. Prihodnje leto bo s slovenskimi odbojkaricami prvič igrala tudi na svetovnem prvenstvu, ki bo na Tajskem.

Že čez nekaj dni vas pred domačimi navijači čaka prva tekma v ruski superligi. Ste imeli dovolj časa, da ste spoznali soigralke in trenerja?

Glede na to, da je ekipa priprave začela že julija, sama pa sem bila takrat še v reprezentanci in sem se ji pridružila takoj po koncu kvalifikacij za evropsko prvenstvo, je vse potekalo zelo na hitro. Za nami je tudi že kvalifikacijski turnir v ruskem pokalnem tekmovanju, tako da je bilo obdobje privajanja na novo ekipo resnično zelo kratko. Sodeč po štirih zmagah na turnirju v Jekaterinburgu, s čimer smo se uvrstile v osmino finala ruskega pokala, imamo dobro ekipo, težko pa je reči, česa je sposobna. Lani je bilo Zarečje enajsto, zato bo v novi sezoni prvi cilj, da se uvrstimo v končnico, se pravi med prvih osem ekip, nato pa bomo videli, kako uspešne bomo.

Ruska liga velja za eno od štirih najmočnejših lig v Evropi in je bila tudi edina, v kateri do zdaj še niste igrali. Kaj je pripeljalo do prestopa?

Do zdaj sem igrala že v Italiji, na Poljskem in v Turčiji, vedno sem se želela preizkusiti tudi v ruski ligi. Ponudba je prišla že novembra lani, zato niti nisem razmišljala o kakšni drugi možnosti. Trener je Konstantin Ušakov, ki je pred tem vodil moskovski Dinamo in je bil nekaj časa tudi ruski selektor, tako da bom pod njegovim vodstvom lahko še napredovala. V vsaki ekipi sta lahko dve tujki, drugi je srbska blokerka Mina Popović.

V Odincovu ste šele dobrih deset dni, pa vseeno, ali se kaj pozna, da je v Rusiji vojna?

Ko sem prihajala v Moskvo, to je bilo prejšnjo nedeljo, so nas zaradi napada z droni najprej preusmerili na letališče v Sankt Peterburgu, vendar so letališče v Moskvi hitro odprli in ni bilo večjih zapletov. Drugače življenje poteka normalno in tudi v torek, ko je bil nov napad z droni, ga v javnosti niti omenjali niso. Če mi tega ne bi omenila mama, niti vedela ne bi zanj, se je pa zgodil južno od Odincova.

Dotakniva se stanja v slovenski ženski odbojki. Lani vas ni bilo na evropskem prvenstvu, letos ste izpustili evropsko ligo, zato pa ste se reprezentanci pridružili pred kvalifikacijami za evropsko prvenstvo 2026. Kaj je bil razlog, da vas dve leti ni bilo zraven?

Ne želim se vračati v preteklost. Kar je bilo, je bilo in nima smisla česar koli pogrevati. Osebno sem vedno rada igrala za reprezentanco, zato sem bila vesela, ko me je zdajšnji selektor Alessandro Orefice poklical, da sva se dobila na štiri oči, se v miru pogovorila in prišla do skupne točke. Resnično sem zadovoljna, da sem bila več kot mesec dni z ekipo in da smo dobile obe tekmi v kvalifikacijah, še bolj pa, da bomo prihodnje leto prvič igrale tudi na svetovnem prvenstvu.

Kaj slovenski ženski odbojki manjka, da bi šla po poteh moške?

Tisto, kar nam najbolj manjka v slovenski ženski reprezentanci, je konstantnost, ki jo moški imajo. Moško reprezentanco so dolgo gradili, zdaj ima svoj sistem igre, pri njej se natančno ve, kaj mora kdo delati na igrišču in zunaj njega, predvsem pa že leta ni nobenih odpovedi. Žal so se pri nas vedno dogajale, praktično nikoli nismo bile v polni zasedbi, vmes se je šlo še v pomlajevanje, tako da dejansko ni bilo konstantnosti.

Pred desetimi leti je vaša generacija na mladinskem evropskem prvenstvu osvojila drugo mesto, od tiste generacije pa ste v reprezentanci le še vi.

O tem, zakaj sem iz tiste generacije samo še jaz v reprezentanci, bi se dalo na dolgo in široko razpravljati. Dejstvo je, da pri nas dekleta dajejo na prvo mesto šolo, s čimer sicer ni nič narobe, nasprotno, šele potem je na vrsti odbojka. Mislim pa, da je to tudi zaradi finančnega vložka na klubski ravni, saj se od igranja odbojke v slovenskih klubih ne da živeti, zato je še toliko bolj razumljivo, da se raje posvečajo študiju. Lahko bi rekli, da je to ena od glavnih težav v slovenski ženski odbojki. Mlade igralke niti nimajo prave predstave, da se z odbojko lahko ukvarjajo tudi profesionalno. Je pa res, da je potrebno veliko odrekanja, in če nimaš urejenih financ, se je težko posvetiti samo odbojki. Kot rečeno, dekleta najdejo druge prioritete, zato potem prehitro zaključijo kariero, velikokrat prav v letih, ko kot igralke šele dozorijo.

Pred tremi leti ste se za eno sezono vrnili v slovensko klubsko odbojko. Koliko igralk ste takrat v slovenski ligi sploh še poznali?

Zelo malo. Že v Kamniku ni bilo nobene igralke, s katero sem igrala v Calcit Volleyju pred odhodom v Italijo, podobno je bilo tudi v drugih klubih. Toda po drugi strani sem videla veliko novih mladih nadarjenih igralk, zato mi je toliko bolj žal, da prehitro nehajo igrati odbojko. V Sloveniji se zelo dobro dela z mladimi, vsako leto prihajajo nove nadarjene igralke, kar pomeni, da imamo potencial.

Ali lahko torej že v bližnji prihodnosti pričakujemo, da bomo videli slovensko žensko odbojkarsko reprezentanco v ligi narodov in
na olimpijskih igrah?

Eden od ciljev je zagotovo liga narodov, težko pa je reči, kdaj se bo to uresničilo. Vem, da ima ta reprezentanca velik potencial. Določene zadeve smo postavili že to poletje, veliko smo delali pri sistemu igre, in če v prihodnje ne bo več odpovedi in se bodo reprezentanci pridružile še nekatere igralke, ki jih zdaj ni bilo zraven, se to lahko zgodi v letu ali dveh. Kar pa zadeva olimpijske igre, so te tako ali tako sanje vsake športnice, in če ne bomo tega sanjale še naprej in se temu podredile, nima smisla, da sploh hodimo na reprezentančne akcije. V tem trenutku je do uresničitve teh sanj še daleč, vendar moramo imeti ves čas v glavi, da če je to uspelo naši moški reprezentanci, lahko uspe tudi nam.