Sezona še ni končana, saj je na sporedu še zadnja dirka v Turčiji, a on že proslavlja. Ker lahko. Tim Gajser leta 2020 zaradi covida ni občutil tega užitka, tokrat po dolgem času spet: par sto ljudi se mu je v Mariboru prišlo pokloniti in ujeti kakšen podpis ali fotografijo enega najboljših motokrosistov vseh časov. Pet naslovov svetovnega prvaka, od tega štirje v elitnem razredu MXGP, govorijo sami zase. Lasti si jih, ker je tudi pred proslavo Gajser oddelal dopoldanski trening. In si potem vzel čas za medije.

»Uf, bilo je kar naporno. Noč pred odločilno dirko na Finskem nisem veliko spal. Tudi zadnjih nekaj tekem ni bilo najboljših. Čutil sem veliko pritiska. Ne od okolice, ampak od samega sebe. Na tekmah nisem bil sproščen, vožnje zato niso bile perfektne. A uspelo nam je doseči tisto, po kar smo prišli, za kar smo trdo delali celotno zimo, celotno sezono,« si je Tim Gajser v spomin priklical vikend pred dvema tednoma. »Ko mi je uspelo, se mi je odvalil kamen od srca. Že na zadnji dirki v Franciji sem lahko zelo užival.«

In s čim je nagradil ekipo in se ji zahvalil za asistenco na šampionski poti? »Z večerjo, kot vedno,« je povedal Gajser, sam sebi pa ni privoščil – ničesar: »No, počitek.« Morda pa si bo čez slaba dva tedna, 8. septembra, ko bo praznoval 26. rojstni dan. »K sreči bom vsaj že prost. Zadnje sezone so se vedno tako zavlekle, da sem praznoval nekje v tujini ali na letalu. Zdaj bom pa končno doma.«

Nekoč bolj nor, zdaj zrel

In najbrž ni bilo človeka, še za entuziasta Bogomirja, Timovega očeta, ne bi dali roke v ogenj, ki bi verjel, da bo Gajser pri teh letih pri vrhu obeh lestvic najboljših motokrosistov vseh časov – tako v elitnem razredu kot v skupnem številu naslovov svetovnega prvaka. »Cilji in želje so bili vedno zelo visoki. Želel sem si takšno kariero, hrepenel po njej, nisem si pa predstavljal, da bo to vse prišlo tako hitro,« skromno ugotavlja Tim, ki še zdaj priznava, da ne dojema povsem, kar mu je uspelo. »Morda še niti ni bilo časa za to, da bi se umiril in razmislil o vsem. En naslov so bile moje sanje, pet naslovov pa ...Ni besed. Nepopisno.«

A letošnja sezona mu je res stekla kot po maslu. Pa ne (le) zato, ker sta bila najhujša tekmeca Jeffrey Herlings in Romain Febvre poškodovana. Gajser je že začel tako udarno, da je bilo hitro več ali manj jasno, da mu letos ni para. »Sezona se je začela zelo dobro. Prvih sedem dirk je bilo vrhunskih. Boljšega začetka si ne bi mogel želeti,« je komentiral uvodnih sedem dirk, na katerih je bil prav po vseh 14 vožnjah na odru za zmagovalce. In na vrhu skupnega seštevka za svetovno prvenstvo že od prvega dne: »Potem je prišla bolezen, ki me je malo ustavila. Vlekla se je ves mesec. Nisem bil pravi na dirkah v Španiji in Franciji. Ko sem se začel počutiti malo bolje, so sledili tudi rezultati. Zdaj, na koncu, pa sem začel malo preveč razmišljati in se obremenjevati z naslovom, ni pa šlo za taktiziranje.« A takrat je imel že previsoko prednost, da bi tekmeci sploh upali na kakšno senzacijo.

Gajser je bil letos sam sebi še največji tekmec. In prav zanimivo bi bilo videti, kako bi se sedanji 25-letni petkratni prvak spopadel s svojo 18-letno različico, ko je pridirkal do prvega naslova: »Tisti Tim pri osemnajstih je bil bolj nor. Šel bi z glavo skozi zid. Ta je bolj zrel. Bi bila zanimiva borba.« Pa ne le zaradi dirkaškega, ampak tudi življenjskega dozorevanja je Gajserjev naslov zdaj drugačen od ostalih. »Vsak naslov je nekaj posebnega. Za vsakega moraš trdo delati. Prva dva sem osvojil s podporo družine, zadnje tri bolj kot ne sam s svojo ekipo in ljudmi okrog mene. Je pa vsaka sezona po svoje specifična.«

Izpustiti dirko? Ni govora.

Le nekaj je stalnica – Honda. Ko Gajserja novinarski kolega v šali povpraša, kdaj bo poroka, se Tim nasmeji in izmuzne z odgovorom, ali sta mišljeni obe. Torej tudi s Hondo. Devet let že deluje naveza: »Kot družina smo že. In kmalu bom spet podpisal.« Jasno, Japonci mu bodo kmalu pripravili izboljšan motor za naslednjo sezono. »Za konec septembra načrtujemo testiranja, ko bom preizkusil nov motor. Pripravljajo veliko sprememb. Še sam pa ne vem, ali gre za popolnoma nov motor ali le modificiran,« priznava Gajser, ki si še vedno želi izboljšati predvsem starte. »Že letos smo dali nanje veliko poudarka, saj lani nismo dobili nobenega. Letos je že bilo bolje, a ni še to to, kar bi si želel.« Na lovoriki ne bo smel počivati, ker se v naslednji sezoni v karavano vrača, kot pravi Gajser, največji tekmec Jeffrey Herlings. Na vprašanje, ali mu je Nizozemec čestital za naslov prvaka, Gajser odkima in povsem tiho reče: »Ne. Mi je pa Antonio Cairoli.«

Toda govora je že o naslednji sezoni, čeprav se še aktualna ni končala. Dirkače naslednji vikend čaka še preizkušnja v Turčiji. Ali predčasnega svetovnega prvaka ne zamika, da bi dirko v izogib poškodbam ali zavoljo počitka raje izpustil, navsezadnje je že vse odločeno? »Ne, ne. Na kaj takšnega noben dirkač ne pomisli. Sploh si ne znam predstavljati, da bi izpustil dirko,« Gajser takoj da vedeti, da smo z vprašanjem ustrelili kozla: »V motokrosu uživam, po naslovu še bolj, in ko uživam, sem še hitrejši.«