Že dolgo je jasno, da slogan očeta sodobnih olimpijskih iger, barona Pierra de Coubertina, »Važno je sodelovati in ne zmagati«, v svetu športa ne velja več. S takšnim namenom se na igre odpravijo le eksotiki, pravi junaki pa se na koncu preštejejo po številu osvojenih kolajn. Na žalost so nekateri v boju za vrhunske dosežke in odličja pripravljeni tvegati tudi svoje zdravje in poseči po nedovoljenih poživilih, nekateri pa so v to celo primorani.
Doping je na olimpijskih igrah prisoten že dolgo, zato je Mok leta 1968 na tekmovanju v Mehiki prvič uvedel protidopinška testiranja. Ta potekajo vse do danes in so močno napredovala, a kot kažejo nova razkritja, imajo še vedno številne pomanjkljivosti. Nemška javna televizija ARD je objavila dokumentarni prispevek z naslovom Velike skrivnosti dopinga: Umazane igre (Doping Top Secret: Dirty Games), ki je plod večletnega dela njenih preiskovalnih novinarjev.
ARD ima tudi glavne zasluge pri odkritju zadnjega velikega dopinškega škandala na Kitajskem, ko je Wada pod preprogo na račun covida pometla primer 23 pozitivnih plavalcev in plavalk pred igrami v Tokiu leta 2021. Kitajska plavalna zveza je tekmovalce in tekmovalke ubranila z izgovorom, da so prepovedani trimetazidin zaužili s hrano v hotelski kuhinji. S pomočjo svojih virov in udeležencev v primeru (kar 11 jih nastopa tudi na igrah v Parizu) so Nemci ugotovili, da vsaj pet od omenjenih 23 plavalcev in plavalk ni bivalo v istem hotelu. »Za voljo izrednih razmer zaradi covida preiskava na Kitajskem ni mogoča,« so takrat dejali pri Wadi in vse športnike in športnice oprostili, pri tem pa so prekršili še eno izmed pravil, ki ga imajo. To pravi, da morajo biti športniki in športnice ob pozitivnem oddanem testu o tem nemudoma obveščeni, kitajski plavalci in plavalke pa za svojega niso izvedeli do nedavnega, ko so primer v javnost spravili mediji.
Beg iz države, nova identiteta in bojazen za življenje
Poleg Kitajske so po svojem sistemskem dopingu najbolj znani v Rusiji, ki je bila po zimskih olimpijskih igrah v Sočiju leta 2014 deležna najhujših kazni. Da Rusi znajo obiti sistem, so prvič dokazali že na OI 1980 v Moskvi, ko je bila Sovjetska zveza daleč najuspešnejša država na tekmovanju. Igre so bile prvotno razglašene kot povsem čiste in brez enega odkritega dopinškega primera, a kasnejše ugotovitve so pokazale pravo nasprotje. »Menjali smo urinske vzorce vseh sovjetskih športnikov. Zato smo prejeli državna odlikovanja,« je znova za omenjeni dokumentarec potrdil nekdanji agent KGB, ki je sodeloval v prevari. Agenti KGB so pri goljufanju sodelovali tudi v Sočiju pred desetimi leti.
Vse navedbe je za ARD spet potrdil tudi znani žvižgač Grigorij Rodčenko, nekdanji vodja protidopinškega laboratorija v Moskvi. Po igrah v Sočiju je pobegnil v ZDA in je moral spremeniti identiteto ter se še danes boji za svoje življenje. »Lahko se goljufa z menjavo urinskih vzorcev. Na svetu pa obstajajo tudi laboratoriji, ki za pravo ceno priredijo rezultate. Ker so to moji prijatelji, vam ne morem povedati, kateri so ti laboratoriji,« se je tokrat zamaskiran in z neznane lokacije javil Grigorij Rodčenko.
Če sumi o čistost ruskih in kitajskih športnikov in športnic obstajajo že vrsto let, so pri ARD dokazali, da ti državi nista osamljena primera. Organizacija olimpijskih iger je velik finančni zalogaj za vsako državo. Čeprav bi politika morala od iger biti ločena, pa je več kot jasno, da ni tako, države pa tudi skozi uspehe svojih športnikov in športnic nato izkazujejo svojo moč in pomembnost. »Predstavniki vlade so pristopili do mene in mi dali proste roke. Rekli so mi, naj naredim nekaj, da bomo osvajali kolajne, športniki in športnice pa ne bodo pozitivni na testih in ne bodo imeli težav z zdravjem,« je svojo izkušnjo pred OI 1992 v Barceloni opisal španski zdravnik Eufemiano Fuentes, ki je znan tudi po številnih dopinških škandalih v kolesarstvu. Kot je zatrdil, je imel štiri leta proste roke, posvečal se je vsem športnikom in športnicam, predvsem starostni skupini od 16 do 23 let. Španija je na domačih igrah v Barceloni dosegla največ kolajn v zgodovini, kar 22: 13 zlatih, sedem srebrnih in dve bronasti.
V Keniji doping dostopen vsem
Če v omenjenih državah govorimo o sistemskem dopingu, ki poteka pod nadzorom strokovnjakov in zdravnikov, še večjo težavo predstavlja doping v revnih državah. Trenutno največji porast je zaznan v Indiji, kjer tudi oddajo največ pozitivnih testov na leto. Po podatkih ARD jih je indijski nacionalni inštitut za boj proti dopingu oddal 115, kar pa je na število športnikov v državi z milijardo in pol prebivalci minimalno.
Z enakimi težavami se ubadajo tudi v Keniji, Meki najboljših tekačev in tekačic na dolgih progah. Številne uspehe Kenijcem in Kenijkam pripisujejo zaradi izjemnih pogojev za trening, saj lahko ves čas trenirajo na visoki nadmorski višini, a nemški novinarji so dokazali še nekaj. Številni mladi v športu vidijo moč, da si priskrbijo dovolj denarja za preživetje, za to pa so pripravljeni poseči tudi po dopingu. Ta je zelo lahko dostopen, saj so pri ARD do njega prišli po le nekaj dnevih bivanja v Keniji. Dobili so ga v lokalni lekarni, kjer ima neimenovani zdravnik tudi skrito poslovalnico. Za 300 evrov so prijeli testosteron, EPO za dvotedensko vbrizgavanje ter fiziološko raztopino za prekrivanje sledov na testih.
Na olimpijskih igrah v Parizu se je Mok pohvalil, da bo izvedel več kot 6.000 dopinških testov med 10.000 športniki in športnicami, a po zadnjih ugotovitvah se poraja veliko vprašanje o njihovih verodostojnostih. Pozitivno je to, da se vzorci po novem hranijo deset let in so številni grešniki razkriti v letih, ko se njihovi uspehi že nekoliko pozabijo. Na vsa odkritja ARD se je odzvala tudi Wada, ki je zatrdila, da omenjeni dokumentarec ne daje verodostojnih dokazov za kaznovanje športnikov in športnic, so pa v stiku z lastniki vsebin in primere raziskujejo.
