Pri nekdanjem uspešnem slovenskem alpskem smučarju Boštjanu Klinetu je negotova celo sedanjost. Prihodnost je zaenkrat bolj povezana z željami kot realnostjo. Mariborčan je po tekmovalnem koncu lanske sezone na treningu superveleslaloma na Žledeh grdo padel in utrpel hud zlom golenice. Odtlej je minilo skoraj 400 dni, Štajerec je imel doslej že šest posegov, od tega pet operacijskih. Vse je opravil lani od aprila do avgusta. Te dni ga čaka nova operacija. Upa, da zadnja ali vsaj predzadnja. Kot po vseh si obeta, da bo lahko potem vedel kaj več. Kljub težki realnosti je 32-letni član ASK Branik Maribor izjemno optimističen, nasmejan in pozitiven.

Kost se ne celi

»V zadnjem obdobju lahko vsaj hodim. Boli me vsak narejen korak, a grem lahko vsaj za pol ure na sprehod, ob dobrem dnevu morda celo za 45 minut. Tudi v fitnesu lahko opravljam nekatere vaje, da kolikor toliko ohranjam mišično maso na poškodovani nogi. Izvajam tudi rehabilitacijske terapije,« je povedal Boštjan Kline in opisal jedro težave: »Kost ne sledi razvoju noge. Ne celi se tako, kot bi se morala. Zadnje slikanje sem imel konec marca. Pokazalo je, da je zaceljena za približno pet odstotkov, morala pa bi biti vsaj pri 90 odstotkih, če bi želel razmišljati o vrnitvi na sneg. Vse skupaj se dogaja prepočasi, zato grem v teh dneh še na eno operacijo. V upanju, da bo pripomogla k hitrejšemu celjenju kosti.«

Boštjan Kline si trenutno najbolj želi, da bi lahko preostanek življenja preživel kolikor toliko normalno. Normalnost zanj pomeni, da bi lahko na nogo stopil in jo obremenil. Ko je govoril o obremenitvi noge, je brez vprašanja pogovor nadaljeval kar sam: »Če bom ali ko bom lahko obremenil nogo, se bom soočil s problemi, ki jih kot športnik dobro poznam. Začel bom razmišljati o tem, kako obuti smučarski čevelj in kako se vrniti na sneg. Kdaj naj bi to bilo, zaenkrat nimam pojma. Vprašal sem zdravnike, ki so previdni in realni. Povedali so mi, da vse skupaj traja precej dlje, kot smo si vsi želeli. Spomnite se prvih ocen, ki so bile tako optimistične, da naj bi po njih tekmoval že v minuli sezoni. Kasneje se je napoved rehabilitacije zavlekla na osem mesecev, potem eno leto, zdaj je znova podaljšana za nedoločen čas. V prvi vrsti se mora zaceliti kost, potem bo vse lažje. A to lahko traja nadaljnje tri mesece, morda šest, slišim tudi leto dni ...«

Pogreša življenje pred poškodbo

V četrtem življenjskem desetletju je nekdanji vrhunski slovenski alpski smučar, ki se je pred šestimi leti v Kvitfjellu veselil smukaške zmage svetovnega pokala, spoznal, kako življenje športnika poteka v urejeni coni in mehurčku, medtem ko so življenjski izzivi precej širši. »Kot vrhunski športnik si ves čas osredotočen na točno določen cilj, ki je vezan predvsem na rezultat. Res je sicer, da iščeš podrobnosti, s katerimi bi lahko bil hitrejši, in da le-te vzamejo veliko časa ter energije. Po drugi strani se ne obremenjuješ preveč z okolico. Veš, da se zunaj športnih okvirjev nekaj dogaja, a te podrobnosti preveč ne zanimajo. Družina je nekaj povsem drugega. Drugače je tudi to, da ne čutim nobenega pritiska. Tudi na to se mora človek navaditi. Lahko rečem, da dobro leto po poškodbi živim normalno življenje, ki je kar zanimivo. Žena in devetletni sin Jaka sta se že kar dobro razvadila, da sem doma. Razmišljam tudi o tem, da bi si poleg alpskega smučanja v življenju našel še kaj, a zaenkrat nimam v žepu ničesar konkretnega.«

Eden najboljših slovenskih smukačev vseh časov pogreša življenje, ki ga je imel pred poškodbo. Pravi, da je šele zdaj dobro doumel, kako udobno je živel pred tem. Rad bi še enkrat doživel smučarsko druščino in občutke, ki jih je doživljal, ko se je na tekmah svetovnega pokala devetkrat v karieri v hitrih disciplinah uvrstil med najboljšo deseterico. »Zelo veliko mi pomeni podpora, ki jo prejemam s številnih naslovov. V prvi vrsti bi izpostavil Smučarsko zvezo Slovenije in vodjo naše panoge Miho Verdnika. Velikokrat so se name spomnili tudi trenerji in serviserji, ki mi ves čas vzbujajo vtis, da so z mano. Hvaležen sem tudi delodajalcu, slovenski policiji, in vsem sponzorjem. Čutim njihovo podporo, ki me navdaja z optimizmom. Okolica me ves čas sprašuje, kdaj bom spet lahko šel na sneg, kako je noga in kako poteka rehabilitacija. Tudi v teh vprašanjih čutim podporo, čutim, da mi vsi skupaj privoščijo še eno priložnost,« je pripovedoval Kline.

Gorza je prava izbira

Mariborčan priznava, da v minuli tekmovalni sezoni ni zamudil niti enega prenosa moškega smuka ali superveleslaloma, podrobno je spremljal tudi večino drugih tekem svetovnega pokala. Vprašali smo ga, kaj meni o spremembah v moški reprezentanci hitrih disciplin, ki je ne bo več vodil Gregor Koštomaj, temveč bo imel glavno besedo Aleš Gorza. »Nisem jaz tisti, ki bi imel pri spremembah kakršnokoli besedo. V prvi vrsti so to aktivni alpski smučarji, ki morajo biti vselej v prvem planu. Moje osebno mnenje je, da je Aleš Gorza dobra izbira, saj ima veliko izkušenj kot pomočnik trenerja, bil pa je tudi vrhunski alpski smučar. Menim, da so tudi slovenski tekmovalci dovolj kvalitetni, da lahko v prihodnosti dosegajo vrhunske rezultate.«

Ob koncu pogovora smo se dotaknili še Marca Odermatta, alpskega smučarja, ki v zadnjih dveh sezonah v veleslalomu in superveleslalomu tekmecem pušča drobtinice, v smuku pa je letos v francoskih Alpah tudi že postal svetovni prvak. »Nad njegovim smučanjem sem tako navdušen, da večkrat sploh ne najdem besed. Odermatt je izjemen talent, ima edinstveno tehniko in občutek za hitrost ter obvladanje smuči. Takšen športnik se redko rodi, morda enkrat na 50 let. Poleg tega je garač, ki si je uspehe priboril s trdim delom. Verjamem, da bo še dolgo časa krojil vrh svetovnega smučanja,« o najboljšem alpskem smučarju na svetu z izbranimi besedami govori Boštjan Kline. Povsem ob koncu smo ga vprašali, ali si želi, da bi na tekmi kdaj premagal Odermatta. »Z največjim veseljem. Pa še Švicar je. Ko premagaš najboljšega iz takšne velesile, si gotovo na vrhu ali vsaj tik pod njim.«