Največ težav mu je povzročala okužba z bakterijo, zaradi česar se mu rana in kosti niso celile. Nerad se spominja besede amputacija, o kateri je bil tudi govor. V težkih trenutkih življenja je trepetal, ali bo sploh še lahko stopil na nogo. Prejšnji teden je 33-letni Štajerec obelodanil, da nepreklicno končuje športno pot.
Se vam je ob naznanitvi konca športne poti odvalil kamen od srca?
Ne vem, ali se mi je ravno odvalil kamen od srca. Slovo je bilo nedvomno težje, kot sem pričakoval. Čeprav sem pri sebi odločitev sprejel že prej, si nisem mislil, da bom doživel toliko čustev, ko bom o svoji nameri seznanil javnost. Res je, da so mi zdravniki kar hitro povedali, da se bržčas ne bom več vrnil v tekmovalni ritem. Kljub temu sem verjel, da imam v sebi nekaj več, da bom lahko šel čez vse, kar me čaka. Žal ni bilo tako.
Od gledalcev se boste poslovili marca na pokalu Vitranc, kar naj bi letos storil tudi Štefan Hadalin, a je tekma odpadla. Se bojite podobnega scenarija?
Joj, ne kličite hudiča. Pokal Vitranc mora biti, saj gre za praznik slovenskega alpskega smučanja, poleg tega je od njega precej odvisen tudi proračun panoge. Moja osebna zgodba v Kranjski Gori je ob tem še najmanj pomembna. Če bo do nje prišlo, bom seveda vesel, saj se bom lahko iz srca zahvalil vsem, ki ste sodelovali na moji športni poti.
Kaj vse ste doživljali v najtežjih mesecih svojega življenja?
Takšen ringelšpil je težko opisati z besedami. Doživel sem veliko poglavij čustev, operacij, rehabilitacij ... Sin Jaka je navsezadnje vmes dopolnil deset let. Šoka ob zlomu noge najbrž ne bom nikoli pozabil. Sprva sem mislil, da imam srečo, da si nisem strgal kolenskih križnih vezi. Izkazalo se je povsem drugače. Ko sem se okužil z bakterijo, sem se še bolj zavedal resnosti položaja. Noga se mi ni celila, meseci so minevali in ni mi ostalo drugega, kot da sem ostal pozitiven. Zavedal sem se, da mi ne bo pomagala nobena jeza.
V kakšnem stanju je noga sedaj?
Za zdaj kaže, da bom lahko živel normalno, karkoli že to pomeni. Pri hoji še čutim bolečine, a o njih ne bom tarnal. To pa zato, ker lahko tudi že tečem. Sicer kakšnih tristo metrov, nato vmes malo hodim, potem pa spet tristo metrov tečem. In sem vesel. Lahko grem na fitnes in obremenjujem druge dele kolesa, lahko kolesarim, pri čemer se počutim najbolj zdravega. Ostajam pozitiven in sem zadovoljen z »materialom«, ki ga imam. Smučati sicer še nisem poskusil. Morda mi uspe še letos, seveda s turističnim pancerjem, da bo bula ob kosti čim manj trpela. O tej nameri se moram še posvetovati z zdravnikom, česar do sedaj še nisem storil.
Ob spremljanju vaše kariere se mi zdi, da kot vrhunski smučar niste izkoristili vseh potencialov. Se tako zdi tudi vam?
Imate vso pravico do takšne opazke, s katero se žal strinjam. V sebi sem imel nekaj več, kar sem čutil tako sam kot okolica. Imel sem namreč dovolj tehničnega znanja, bil sem vrhunsko fizično pripravljen. Česar si ne morem očitati, je, da sem na vsaki tekmi dal od sebe vse, kar sem lahko. Zakaj nisem izkoristil tistega več, pa je druga zgodba. Večkrat, verjetno prevečkrat, sem na svoji poti naletel na psihološko blokado. Kljub temu menim, da sem na svoji športni poti dosegel veliko, a nedvomno bi lahko še več. Predvsem z rezultatskega vidika, medtem ko sem se kot človek naučil veliko in pridobil izkušnje, ki jih marsikdo ne bo nikoli.
Kaj bi spremenili v vašem dosedanjem življenju, če bi imeli to moč?
Želel bi si le, da bi bil med kariero manjši perfekcionist in da bi vse skupaj bolj poenostavil. Preveč sem se zapičil v neko stvar, jo skušal izpopolniti, saj se mi je takrat zdela najpomembnejša, čeprav morda ni bila. Sicer ne bi spreminjal ničesar, saj je bila športna pot, ki sem jo prehodil, moja. Na njej sem storil marsikatero napako. V prvi vrsti bi se lahko prej odločil denimo za menjavo materiala, a sem pri istem predolgo vztrajal. Takrat nisem iskal izgovorov, nisem želel kriviti drugih, saj sem se zavedal, da me nihče ni silil v takšno odločitev.
Prstov na roki je preveč, da bi našteli toliko vrhunskih alpskih smučarjev v hitrih disciplinah, kakršen ste bili vi. Imamo v Sloveniji dovolj znanja, da vzgojimo novega vrhunskega smukača, zmagovalca svetovnega pokala?
Imamo dovolj znanja in tudi pogoje. Največji problem je, da je naša baza tekmovalcev neprimerljiva z najboljšimi smučarskimi nacijami. Iz majhnega nabora potrebujemo smučarja s širokim znanjem, ki je pripravljen garati vsak dan in ki je povrhu psihološko stabilen. Ponavadi izluščimo dva, največ tri tekmovalce, od katerih se večkrat kdo poškoduje, drugi obupa, tretji morda uspe, a ne zmaga ravno na tekmah svetovnega pokala. Imamo strokovnjake, ki so nadarjene alpske smučarje sposobni pravilno usmerjati. Imamo pa tudi takšne, ki ves čas iščejo izgovore in se primerjajo z najrazvitejšimi državami. Takšno razmišljanje ni pravo, saj je treba črpati iz tega, kar imamo na razpolago.
Kje je trenutno slovensko alpsko smučanje – v primerjavi z vašimi otroškimi leti, ko ste se odločili za ta šport, in leti, ko ste dosegali največje uspehe?
Ko sem se začenjal ukvarjati z alpskim smučanjem, se je v Sloveniji naša športna panoga dojemala povsem drugače. Imeli smo veliko tekmovalcev in vrhunskih rezultatov. Z leti je baza postajala vse manjša, zato smo imeli manj tekmovalcev, vrhunski rezultati so bili redkejši. Najpomembnejše je, da imamo še vedno vrhunske alpske smučarje, ki so se na tekmi svetovnega pokala sposobni uvrstiti med najboljšo trojico.
Kje pa je alpsko smučanje v vašem lokalnem okolju, v katerem ni več prostora za vaš matični klub Branik in v katerem ni več Zlate lisice?
Alpsko smučanje v Mariboru doživlja težke čase, od katerih sem odmaknjen. Ne vem natančno, kaj se dogaja. Rečem lahko le, da smo več let imeli organiziran klub, v katerem je mrgolelo otrok. Branik nam je pomagal, nas podpiral z materialom, imeli smo dovolj trenerjev ... Sedaj je klub šel v stečaj. Nastajajo novi klubi, starši ne vedo, kam bi vpisali svoje otroke, v okolju se ne ve, kdo pije in kdo plača. Toda tudi v takšnem okolju je mogoče razviti vrhunskega tekmovalca.
Kje se vidite čez pet, deset, morda 20 let?
To je trenutno najtežje vprašanje. Upam, da bom delal tisto, kar me bo veselilo. Zelo sem odprt. Morda bom postal smučarski trener, se našel v kakšnem mariborskem podjetju, si ustvaril samostojno pot. Življenje je nepredvidljivo, bomo videli.
Leta 2017 ste na svetovnem prvenstvu v Sankt Moritzu za kolajno zaostali za 15 stotink. Vam je tega časa najbolj žal v vaši karieri?
Ne. Na vsaki tekmi sem naredil kakšen zavoj, pri katerem sem izgubil desetinko, dve, in kakšnega, pri katerem je čas šel v moj prid. Skupek vsega je končni čas, ki nikdar ni optimalen.
