Po osmih letih opravljanja funkcije predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije-Združenja športnih zvez bo Bogdan Gabrovec na današnji volilni skupščini v prostorih hotela Union dobil svojega naslednika. Želi si, da bi to postal Tomaž Barada, za katerega odkrito navija v predsedniški kampanji, Mariborčanu pa bosta nasproti stala Franjo Bobinac in Janez Sodržnik. Zmagovalec volitev bo šele tretji predsednik krovne športne organizacije, potem ko je od ustanovitve do leta 2014 OKS vodil Janez Kocijančič.
Zakaj ste se odločili, da ne boste več kandidirali za tretji mandat?
Ker sem dal obljubo že na začetku prve kandidature. Poleg tega me zavezujejo tudi leta, saj sem tik pred 70. rojstnim dnem. V pravilih OKS je zapisana zaveza, da v letu volitev, ko dosežeš 70 let, ne moreš več kandidirati.
Se boste težko poslovili od te funkcije?
Hudomušno vam lahko odgovorim, da me vse skupaj spominja na čas služenja jugoslovanske vojske. Večina nas je zadnji mesec delala križce čez datum. Pred prevzemom funkcije v olimpijskem komiteju sem bil dvajset let predsednik judo zveze, skupaj pa se s športom ukvarjam 58 let.
Na kaj ste najbolj ponosni v času
vodenja OKS-ZŠZ?
Zanesljivo najbolj na to, da smo ustvarili kolektivno odgovornost do športnikov iz socialno šibkih okolij. Ustanovili smo fundacijo, ki smo ji z leti dodali ime po individualnem ustanovitelju olimpijskega komiteja Miru Cerarju, pred enim tednom pa smo v naziv fundacije dodali še Leona Štuklja, kar bom uradno razkrili na današnji skupščini. Fundacija ni namenjena zgolj športu, temveč tudi kulturi in znanosti, s čimer kažemo svojo širino.
Na kaj še?
Naj izpostavim letošnji zakon o investicijah v športno infrastrukturo, ki znaša 150 milijonov evrov. Ta zakon, ki ga je februarja sprejela Janševa vlada, zavezuje državo, da bo ta znesek vložila v infrastrukturo med 1. januarjem prihodnje leto do 31. decembra leta 2027. Podvojili smo dohodnino za donacije z 0,5 na en odstotek. Predlani smo spremenili davčno zakonodajo davka od dobička z 0,3 na 3,4 odstotke, kar velja za podjetja, ki vlagajo v vseh šest razredov kvalitetnega športa. Za eno tretjino smo povečali zaposlovanje v slovenski vojski in policiji. Dvignili smo število zaposlenih trenerjev prek nacionalnih panožnih športnih šol, in sicer s 110 na 154. Dodal bi, da smo z usposabljanjem v osmih letih in vložkom 7,5 milijona evrov dousposobili 14.000 trenerjev, na novo dobili 141 trenerjev kvalitetnega ranga najvišje stopnje ter poskrbeli, da je v okviru tega usposabljanja in razvoja kadrov magistriralo ali doktoriralo 18 športnikov. Primera sta denimo vršilka dolžnosti direktorice na direktoratu za šport Petra Robnik in varuh športnikovih pravic Rožle Prezelj. Ponosen sem tudi, da smo v olimpijskem komiteju in v nacionalnih zvezah po pridobljeni izobrazbi zaposlovali nekdanje vrhunske športnike, zgodile pa so se tudi prve zaposlitve pri sponzorjih, kjer so imeli športniki prednost pred drugimi. Primer je Urška Žolnir. Morda najdaljša podedovana zgodba iz preteklosti, ki seže v leto 2007, je bila v državnem zboru sprejeta novela zakona o zdravstvenem varstvu. Predlani smo dosegli, da morajo registrirani športniki v tekmovalnih sistemih nacionalnih športnih zvez obvezno opraviti zdravniški pregled, ki ga mora za šolarje petih in sedmih razredov ter dijake prvih letnikov plačati zavarovalnica.
Kako ocenjujete svojo uspešnost pri vladah Mira Cerarja, Marjana Šarca in Janeza Janše, ki so vladale v času vašega predsedovanja?
Najtrša pogajanja, ki niso obrodila pričakovanih sadov, so bila v času vladanja levosredinskih vlad Mira Cerarja in Marjana Šarca. V času desne vlade Janeza Janše so pogajanja uspevala lažje. Zakaj je tako, ne vem.
Vsi trije vaši podpredsedniki imajo različne poglede na prihodnost. Dva kandidirata za predsednika, Enzo Smrekar pa podpira Franja Bobinca. Kako odgovarjate na očitke, da ste razdvojili slovenski šport?
Menim, da vzrok razdvojenosti nisem jaz. Vse skupaj se je začelo, ko smo pripravljali spremembo pravil, ki bi lahko bila bolj naklonjena enemu načinu pogleda na slovenski šport kot vsem drugim. Naj poudarim, da sem na koncu sam preprečil, da do spremembe ni prišlo, čeprav sem imel v izvršnem odboru večino.
Vaše dejanje, da ste v kampanji podprli Tomaža Barado, v svetu športa ocenjujejo kot neetično. Zakaj ste se odločili za takšno potezo?
To sem storil na podlagi osemletnega sodelovanja s podpredsedniki za določena področja. Sodelavce ocenjujem po delovanju, ne govorjenju. O karakterju Tomaža Barade govori tudi podatek, da se je vseh osem let odrekal prejemanju sejnin na Športni loteriji, kjer v nadzornem svetu zastopa delničarja OKS. Ves denar, nabralo se ga je na tisoče evrov, je namenil fundaciji za športnike iz socialno šibkih okolij. Kaj je tukaj neetičnega, mi ni jasno. Morda se je meni v času moje kandidature za prevzem funkcije pripetila celo večja neetičnost. Tedaj ni bilo javno izrečeno, kdo koga podpira, a je to pokazala volilna skupščina. V ozadju pa je bilo storjenih celo več dejanj, ki so vse skupaj negirala.
Razumemo prav, da med vrsticami govorite, da je pred osmimi leti Janez Kocijančič podpiral Zorana Jankovića, a tega ni rekel na glas, temveč je to potrjeval z dejanji?
Glede na to, da je nekdo v tej zgodbi že preminul, na to vprašanje ne bom odgovoril. Kocijančič je tedaj javno rekel, da smo vsi trije (kandidiral je še Andraž Vehovar, op. p.) dobri kandidati. Tudi jaz bi se lahko sprenevedal in dal takšno izjavo. A ker v življenju nikoli nisem lagal, za sedanje kandidate tega ne bi mogel reči. Če pa bo moja podpora odločilna pri zmagi Tomaža Barade, si bom to štel v čast.
Lahko torej sklepamo, da če bo danes postal predsednik Tomaž Barada, bo to zaupnica vašemu predsedovanju, če pa Janez Sodržnik ali Franjo Bobinac, pa nezaupnica slovenskega športa?
Na takšen način današnjih volitev ne bi posploševal.
Franjo Bobinac pravi, da je vaš predhodnik Janez Kocijančič postavil standarde vodenja krovne športne organizacije, ki ste jih vi razvrednotili.
Prvo minuto prve izvolitve sem po potrditvi svojega programa pred osmimi leti odgovoril, da imava z žal prezgodaj preminulim dr. Janezom Kocijančičem enako številko noge. Trenutno je vložek v slovenski šport desetkrat večji, kot je bil pred mojim prihodom v olimpijski komite. Kar zaveda očitka Bobinca, ne vem, na kateri del leti. Vem pa, da je od 29 sej delovnih teles znotraj izvršnega odbora sodeloval na osmih. A ljudi nočem postavljati v podrejeni položaj. Lahko zatrdim, da je način vodenja olimpijskega komiteja od leta 2014 naprej kolektivni, kar dokazujejo številni kolegiji in seje delovnih teles. Kolektivnost ni bila mogoča le zadnjega pol leta, ko je v ospredje prihajajo preveč parcialnih interesov.
Tomaž Barada vam je v preteklosti posodil denar in je bil nekaj časa celo solastnik vašega podjetja Proton-Lok. Se morda to dejstvo zdi neetično? Kako odgovarjate na to, da ste Barado podprl po prijateljski, ne strokovni plati?
Kar zadeva prijateljstev, nikoli nisem bil sovražno nastrojen. Četudi mi je v zadnjem času deset do dvanajst prijateljev obrnilo hrbet. Če je neetična poslovna odločitev iz leta 2017 okoli 16.000 evrov in šestodstotno solastništvo podjetja, potem naj bo. Naj poudarim, da Tomaž Barada ni več solastnik mojega družinskega podjetja, ki je bilo zaradi moje zasedenosti na težki preizkušnji. Če bi se spuščali na nivo takšnih dejanj, imam na koncu jezika, da bi tik pred volitvami povedal kakšno zgodbo o obeh drugih predsedniških kandidatih.
Izvolite.
Tega ne bom storil, saj bi s tem preveč neposredno vplival na volitve. Tudi Tomažu Baradi in njegovi ekipi sem rekel, da si ne želim, da gre v svoji kandidaturi v odpiranje dosjejev, saj bi bilo to najmanj nešportno. Lahko pa vam povem, da sem se tudi na podlagi intervjuja z vami dokončno odločil, da bom zdaj, ko se bom na neki način umaknil iz slovenskega športa, napisal knjigo. Ker sem se rodil v močvirju mariborskega Lenta, bo prvi del naslova Iz močvirja do Olimpa. Za drugi del se še nisem odločil, ali bo osebni ali ne. Lahko pa vam povem, da bo vse argumentirano tudi s kakšnim za koga neljubim dokumentom. Mimogrede, leta 2002 me je Janez Kocijančič povabil v olimpijski komite z besedami, da je to storil zato, da ima v svojem pretežno rdečem izvršnem odboru tudi kakšnega črnega predstavnika. Takrat se mi je zdelo vse skupaj čudno, čeprav nikoli nisem tajil svoje pripadnosti tako v partiji kot politični stranki SDS.
