Sama si bo za vedno zapomnila polfinalno zmago s Clarisse Agbegnenou, saj je bila dvorana pripravljena na slavje branilke naslova iz Tokia in ene največjih francoskih športnih zvezdnic. Tekmica ima v vitrinah dve zlati, srebrno in bronasto odličje z olimpijskih iger ter med drugim še šest zlatih medalj s svetovnih in pet z evropskih prvenstev.
»Francozi so res pričakovali, da se bodo z njo lahko veselili zlate kolajne, jaz sem imela manj podpornikov, mislim pa, da so bili danes glasni, predvsem pa zelo srčni,« se je peščice Slovencev v dvorani, med katerimi sta bila tudi starša tekmovalke, po zlatu spomnila nova slovenska olimpijska zvezdnica.
Tudi sama ni mogla preko polfinalne zmage, saj gre pri nasprotnici za tekmovalko, s katero je v karieri izgubila petkrat, nazadnje lani v finalu svetovnega prvenstva. »Nepozabno je bilo utišati dvorano, primerjati tisto rohnenje prej s tišino na koncu. Clarisse bo morala to požreti,« je še malo hudomušno pristavila Koprčanka, ki je Sloveniji vrnila zlato v kategoriji do 63 kg.
Pred Leški sta bili olimpijski prvakinji v tej kategoriji Urška Žolnir in Tina Trstenjak, nazadnje pa je slovensko serijo v Tokiu prekinila prav Francozinja, ki je v finalu premagala Trstenjak. »Vedela sem, da nimam česa izgubiti. Vedela sem tudi, da ima izredno podporo, da bo dvorana navijala zanjo, a sem se potolažila s tem, da bo to zanjo tudi pritisk. Mislim, da sem dominirala v borbi, met pa je bil le še češnjica na torti,« je ocenila dvoboj s Francozinjo.
Po pregledu posnetka pa je dodala, da je bila že med metom prepričana, da ji bodo sodniki dosodili vazari. »Njena roka je ostala v mojem prijemu, komolec ni bil zunaj in to sem videla med metom, zato sem bila vsaj 80-odstotno prepričana, da bom povedla. Do konca je bilo sicer treba paziti, a ostalo je zelo malo časa in imela sem še dve kazni, da prekinem akcijo.«
O današnji poti do zlata pa je dodala: »Imela sem svoj cilj, trdno začrtan in šla sem pokazati to, kar počnem celo življenje in v čemur uživam. To je bilo v mojih mislih. Rada imam judo, danes pa se moram boriti, kot da je to trening, na katerem uživam.«
»Vse to sem tudi nekako izpeljala, pokazala sem svoje vrline in se imela ves čas zelo dobro. Seveda je bilo na začetku malo treme, a bilo je brez pravega stresa. Kot bi bila na vsaki drugi tekmi. In prav slednje se mi zdi največji dosežek. Mislim, da si lahko rečem: "Bravo Leški. Uspelo mi je ignorirati dvorano in ves ta pritisk.«
»Res je bilo, kot bi kar nekako plavala skozi dan. Trener, sparing in vsa druga podpora, vse je bilo na pravem mestu. Nisem sicer želela, da me moti telefon, a vseeno sem pogledala, kaj se dogaja. Tudi, ker so bili tukaj starši. Seveda sem videla to veselje.«
O finalu z Mehičanko Prisco Alcaraz je nato dodala, da se je bilo težko zbrati. »Ko veš, da imaš kolajno v žepu, misli gredo na vse strani ... Med pripravo na dvoboj sem trenerja ustavila kar nekajkrat, saj so mi po tako pomembnem polfinalu misli res uhajale. Dvoboj pa ni bil enostaven, saj me je Mehičanka presenetila na začetku, vedela sem za to tehniko, a odločale so malenkosti in uspelo mi je.«
Tekmica v finalu je bila presenečenje tudi za Leški. »Seveda pa v judu ni prostora za matematiko, kdo bo koga premagal. Vedela sem, da je odlično pripravljena, če je prišla do sem. Sama pa sem vedela, da grem po svojo vizijo. Če sem prišla tako daleč in pred tako dvorano v Parizu premagala olimpijsko prvakinjo, mi nihče ne more reči, da ne morem zmagati še v finalu.«
Zelo veliko vlogo pa je odigral tudi njen trener Luka Kuralt pri ljubljanskem Bežigradu. »Pred vsako borbo, ko se je dvigovala nervoza, sem čutila njegovo roko na hrbtu. Znal me je pomiriti. Dolgo se poznamo in svoj del je znal opraviti, kot je treba. Seveda mi pomaga tudi s specifičnimi napotki o tekmicah. Pred vsako tekmo me tudi opomni, naj začnem agresivno in grem borbeno na blazino, kar je včasih moj problem. Tu in sem preveč taktiziram, sem preveč mirna, premalo je naboja.«
Z zlatom zdaj tvori triperesno deteljico z že omenjenima Urško Žolnir in Tino Trstenjak. »Smo v isti kategoriji in večkrat sem v preteklosti slišala, da stopam v velike čevlje. Srečna sem, da sem zdaj dokazala, da tudi sama sodim sem. Upam, da bom s tem odprla novo pot tudi za vse ostale slovenske judoiste.« Nepretrgana pa ostaja tudi serija judoistov, saj se ti z olimpijskih iger z odličjem vračajo vse od leta 2004.
Današnja iskrica pa naj bi prižgala tudi plamen v slovenski reprezentanci v Parizu. »Verjamem, da se vsi veselijo. Podpiramo drug drugega, tudi jaz sem že bila v podporo in bom tudi v prihodnjih dneh. Sicer pa komaj čakam, da se skupaj poveselimo ter seveda, da dosežemo čim več in te uspehe prinesemo v Slovenijo.«
