Nova slovenska športna junakinja Andreja Leški se je začela ukvarjati z judom v mali šoli. V telovadnico Judo kluba 15. maj Marezige sta prišli z leto in pol starejšo sestro, ker sta se s tem športom ukvarjala njuna bratranca. Nikoli se na tatamijih ni bala fantov in izzivov. Z vrstniki in tudi starejšimi se je vselej odločno podala v boj. Mama Irena in oče Danilo Leški sta nam po njenem uspehu v Parizu povedala, da hčerke nikoli ni bilo treba motivirati za trening. Vselej je šla v dvorano z nasmeškom in pri svojem delu uživala. To je nazorno potrdila minuli teden v Parizu, ko je pred olimpijskim tekmovalnim debijem poudarila, da bi v prvi vrsti rada tako sebi kot vsej slovenski javnosti pokazala, s čim se ukvarja in uživa na svoji poti.

Preden se je povsem predala borilnemu športu, je igrala še rokomet, plavala ter se učila igrati harmoniko in flavto. Obiskovala je tudi modelarski krožek. »Zanimale so jo številne aktivnosti, toda prva ljubezen je bila vselej le ena, in sicer judo. Za športno pot se je odločila tudi, ko je kolebala med vpisom v srednjo šolo flavte in judom,« nam je v Parizu pojasnjevala mama Irena Leški ter dodala, da je bila hči kot otrok zelo aktivna, zato je bil dan zanjo vselej prekratek. Nikoli ni iskala bližnjic. Zanimalo jo je vse, zato ji mama pravi kar multipraktik. Oče Danilo Leški je dodal, da je njegova hči hitro dosegala uspehe v mlajših kategorijah. Kot glavni razlog je navedel, da ni imela treme. Prav ta odlika je bila ena odločilnejših v Parizu, kjer se ni ustrašila izziva, ko je večtisočglava množica v polfinalu huronsko navijala za francosko nacionalno junakinjo Clarisse Agbegnenou.

Po končani osnovni šoli se je vpisala na tehnično gimnazijo v Kopru, kjer jo je okolje vse bolj omejevalo. Ker je postajala vse boljša judoistka, ji je v domačem okolju začelo primanjkovati kakovostnih treningov, zato se je preselila v Ljubljano. Prestopila je v Judo klub Bežigrad ter se v 2. letniku vpisala na elektrotehniško strokovno šolo in gimnazijo v Vegovi ulici. Da je bila sprejeta, je morala narediti diferencialni izpit iz nemškega jezika. Mama Irena pravi, da je bila selitev precej težja za njiju z možem. »Podpirala sva jo, saj sva se zavedala, da če bi ostala v Kopru, v športu ne bi napredovala.«

Ljubezen do juda ji je dal prvi trener Iztok Babič

Enega najtežjih trenutkov na svoji športni poti je Andreja Leški doživljala pred tremi leti, ko ni uresničila svoje želje, da bi nastopila na olimpijskih igrah, čeprav je bila na svetovni lestvici v svoji kategoriji do 63 kilogramov uvrščena med najboljšo svetovno peterico. Ker ima vsaka država v posamezni disciplini le eno mesto, je bila članica slovenske olimpijske reprezentance Tina Trstenjak, ki je v Tokiu branila naslov olimpijske prvakinje iz Ria de Janeira, z Japonskega pa se je vrnila kot podprvakinja. V intervjuju po uspehu v Parizu je priznala, da je imela po igrah v Tokiu nekaj težav z motivacijo, kasneje pa je trdo garala ter bila odločena, da izpolni svoje olimpijske sanje v Parizu.

Diplomirana ekonomistka je sodelovala z več trenerji. Največ zaslug, da se je zaljubila v judo, ima prvi trener Iztok Babič. V Ljubljani je po vrsti sodelovala z Mitjem Železnikarjem, Mirkom Šindićem, Rokom Dragšičem in Uzbekistancem Andrejem Šturbabinom, ki jo je popeljal do olimpijskih iger v Tokiu. Od začetka lanskega leta jo trenira Luka Kuralt, ki bo decembra praznoval 30. rojstni dan in s katerim sta v Parizu izpolnila olimpijske sanje. Ko smo jo po osvojitvi največjega uspeha v karieri vprašali, koliko zaslug ima na zmagoviti poti njen trener, je odgovorila: »Ves dan sem bila zelo sproščena, kar je v veliki meri njegova zasluga. Vselej me je znal pomiriti, ko sem to najbolj potrebovala. Po polfinalnem dvoboju me je ohranjal zbrano in me opozoril, naj grem od začetka odločno v boj, kar ni vselej moja odlika.« Luka Kuralt pa nam je o Andreji Leški dejal: »Je izjemno pozitivna in komunikativna. Je odločna in kar si zada, tudi izpelje. Strokovno je izrazito tehnična, kar ji omogoča napredek. Ima odlične predispozicije za dobro telesno pripravo. To potrjuje tudi dejstvo, da ni imela resnejših poškodb.«

Z zmago nad Francozinjo potrdila, da so najboljše Slovenke

Vsaka pot do olimpijske zlate kolajne je unikatna, pot nove slovenske junakinje pa je bila posebna še z dveh zornih kotov. Najtežji tekmici na papirju, bronasto Kanadčanko z zadnjih iger v Tokiu Catherine Beauchemin-Pinard in aktualno olimpijsko prvakinjo Clarisse Agbegnenou, je premagala s svojima najboljšima borbama. Kar dvakrat – v drugem krogu proti Alžirki Amini Belkadi in v finalu proti Mehičanki Prisci Awiti Alcaraz – se je znašla v zaostanku vazarija. V najtežjih trenutkih je ohranila mirnost in odločnost ter obe tekmici premagala s končnim prijemom ter se veličastno kot šesta Slovenka povzpela na Olimp. Razumljivo je, da je bila najponosnejša na polfinalno zmago proti Clarisse Agbegnenou, s katero je pred tem doživela vseh pet porazov. »Premagala sem jo tudi za Tino Trstenjak. Skupaj še z Urško smo dokazale, da smo Slovenke v judu najboljše na svetu,« je bila ponosna judoistka Bežigrada.

Medtem ko je Andrejo Leški športna javnost poznala kot izjemno obetavno judoistko z izjemnim olimpijskim potencialom, je bila manj znana širši javnosti. Njen značaj je prišel do izraza v Parizu, ko je pokazala, da ima v sebi nekaj več. Po dvorani pod Eifflovim stolpom je plesala, pela, pozirala z najbolj cenjenim odličjem na svetu, v katerem je del najbolj znanega stolpa na svetu, se objemala, na sprejemu v slovenski hiši plezala. Užitek je delila z vsemi prisotnimi in ga bo gotovo tudi v Sloveniji, kamor se je iz Pariza vrnila včeraj. Pokazala je svoj primorski temperament. V spominu bodo ostali tudi odzivi stroke. Marjan Fabjan, ki je treniral do Andreje Leški vseh šest prejemnikov olimpijskih kolajn v judu, je dejal, da bi stavil na njeno zmago od trenutka, ko jo je na dan D videl vstopiti v dvorano. Njeni predhodnici z zlatim olimpijskim odličjem Urška Žolnir Jugovar in Tina Trstenjak pa sta jo spremljali v Parizu ter se z izbranimi besedami veselili uspeha svoje naslednice.