Slovenska biatlonska reprezentanca danes končuje priprave v Ruhpoldingu. Od ekipe A je manjkal le Alex Cisar, ki za zdaj trenira samostojno, seveda po navodilih glavnega trenerja Ricca Grossa. Prihodnji teden bo priprave nadaljevala na Pokljuki, kjer bo ostala do konca oktobra, ko se bo preselila v Ramsau. Zaključne priprave pred prvo tekmo svetovnega pokala, ki bo 25. novembra v Östersundu, bodo tako kot lani od 9. do 23. novembra v Obertiliachu, ko bodo treningi že potekali na snegu.
»Z začetkom jeseni smo začeli s hitrimi treningi, pred nami pa je zdaj najtežji del priprav, ki se ga osebno veselim. Treningi so še bolj intenzivni, strelsko pa smo zdaj v tistem delu, ko streljamo v tekmovalnem tempu in se navajamo na tekmovalni ritem. Osebno mi to ustreza. Je pa do prvih tekem še več kot mesec dni in pol, da pridemo v optimalno formo,« je že v pričakovanju svoje druge biatlonske sezone 28-letna Anamarija Lampič, ki se je lani šele spoznavala s skrivnostmi biatlona. Njeno izhodišče je bilo pred začetkom letošnjih priprav drugačno.
»Seveda mi je zdaj veliko lažje. Za razliko od lani sem letos že maja na treningih streljala tako leže kot stoje, lani sem recimo stoje streljala šele septembra. Normalno je, da mi gre zdaj streljanje stoje bolje kot lani, vendar imam še vedno nihanja. En dan mi gre zelo dobro, drugi dan so strelski nastopi slabi. Te dneve potem najraje kar pozabim. Vendar se trudim in jasno mi je, da sem v primerjavi z drugimi še vedno začetnica in tako bo še vsaj kakšno sezono,« o svoji največji biatlonski težavi pravi nekdanja zmagovalka sprinterskih tekem svetovnega pokala v teku na smučeh. Prav tako se lahko pohvali še s srebrno kolajno v ekipnem sprintu na svetovnem prvenstvu leta 2019 v Seefeldu in dvema bronastima dve leti pozneje v Oberstdorfu.
Gross: Na strelišču lahko pridobi tudi do pet sekund
Že v svoji prvi biatlonski sezoni, ki jo je lani začela s tekmami pokala IBU v Idrefjällu, kjer je vse presenetila s šestim mestom v sprintu, je nekajkrat napovedala, da bo tudi v svoji novi panogi posegala po visokih mestih. V pokalu IBU je v Ridnaun-Val Ridanni prišla celo do svojih prvih biatlonskih stopničk, v svetovnem pokalu pa je navdušila s petim mestom v sprinterskih tekmah v Hochfilznu in Anterselvi, sredi sezone pa ji je načrte prekrižala bolezen.
»Biatlon je šport, kjer potrebuješ dve do tri leta, da osvojiš vse prvine. Prvo leto je bilo za Anamarijo odlično, kar sta potrdili peti mesti v svetovnem pokalu, in to enkrat ob dveh, drugič pa ob treh strelskih napakah. To samo kaže na to, kam lahko gre njena pot, vendar morajo biti njeni cilji naravnani na olimpijske igre leta 2026,« o svoji varovanki pravi Ricco Gross, ki drugo sezono vodi slovensko biatlonsko reprezentanco. »Veliko lahko pridobi s tekom, zato je pomembno, da ga ohranimo na visoki ravni. Mislim, da nam je to uspelo. Delali smo tudi na streljanju. Mislim, da v primerjavi z lansko sezono lahko pridobi do pet sekund na postanek. Na treningih je že kazala streljanje, ko sem si rekel, da ob dobrem teku že lahko poseže tudi po stopničkah,« priznava Gross.
Dobro delo v poletnem pripravljalnem obdobju je biatlonka iz Valburge, ki s svojim partnerjem Boštjanom Klavžarjem, sicer tudi trenerjem v biatlonski reprezentanci, gradi hišo na Dolenjskem, je pred štirimi tedni potrdila na avstrijskem državnem prvenstvu. V sprintu je bila pred njo le Lisa Theresa Hauser, lani deseta v svetovnem pokalu, zato pa je v individualni tekmi navkljub šestim zgrešenim strelom osvojila prvo mesto. Nekaj slabša je bila na slovenskem državnem prvenstvu, kjer se je v sprintu uvrstila za lani najboljšo slovensko biatlonko Polono Klemenčič, v tekmi s skupinskem startu pa je bila ob Klemenčičevi pred njo še Lena Repinc. »Tekaško sem na visoki ravni, kar so pokazala tudi testiranja. Mislim, da to velja kar za vse punce, zato že komaj čakamo na začetek sezone. Energija znotraj ekipe je odlična in to, da sem nekaj starejša od drugih, se ne pozna. Zavedamo se, da smo močnejše, če držimo skupaj. Ko delamo, delamo, ko pa se zabavamo, se zabavamo, tako da je veliko smeha. Lahko rečem, da res uživam,« je pozitivna Anamarija Lampič.
Vrhunec bo SP v Novem Mestu
V novi sezoni bo v koledarju svetovnega pokala devet prizorišč. Sicer brez Pokljuke, zato pa bodo tekme za svetovni pokal po štirih letih spet na drugi strani velike luže. Ena bo v Soldier Hollowu v Utahu, olimpijskem prizorišču leta 2002, druga, sicer zadnja v sezoni, pa v kanadskem Canmoreju. Vrhunec sezone bo svetovno prvenstvo, ki bo od 7. do 18. februarja prihodnje leto v češkem Novem Mestu.
»Dobro je, da imamo na tekmah svetovnega pokala kvoto štirih tekmovalk, tako da bomo vse nastopale na vseh tekmah. Vsekakor je prvi cilj svetovno prvenstvo, v svetovnem pokalu pa si želim nastopiti na čim več tekmah, kar pomeni, da bi se iz sprinterskih tekem redno uvrščala na zasledovane tekme, za stopničke pa bo moral priti pravi dan. Lani sem bila dvakrat blizu, predvsem to velja za Hochfilzen, kjer sem tekla nenormalno hitro, imela sem odlično pripravljene smuči, leže pa sem zadela ničlo. Če popravim streljanje stoje, sem lahko tudi višje. Zagotovo bodo tudi še nihanja, vsaj še kakšno leto in pol, vendar so moj končni cilj olimpijske igre. Do takrat ne sme več biti vprašanj, kako in kaj,« je prepričana Lampičeva, ki ne skriva zadovoljstva, da v reprezentanci ostaja tudi osem let starejši Jakov Fak: »Vedno je dobro imeti ob sebi nekoga izkušenejšega, ki je že osvajal in še osvaja najvišja mesta. Hkrati tudi vsa pozornost ni usmerjena zgolj name. Sicer pa so tu še druge punce, kajti v biatlonu je veliko ekipnih tekem, zato je zelo pomembno, da delujemo kot ekipa.«
Za vse bo velika neznanka novost, in sicer popolna ukinitev mazanja smučk s fluorom. »Pravijo, da bo nadzor zelo strog in verjetno se bo zdaj še bolj pokazala kakovost v materialu. Verjamem, da bomo konkurenčni. Niti ne želim razmišljati v smeri, da ne bi bili. Dejstvo je, da si lahko še kako dober, toda če nimaš pravega materiala, ne moreš priti zraven. Imamo majhno ekipo, vendar se naši serviserji trudijo, da se tudi ob manjšem proračunu lahko merimo z drugimi. Res si zaslužijo vse pohvale,« zaključuje Anamarija Lampič.
