Ko sva se z nekdanjim trofejnim telovadcem Aljažem Peganom med olimpijskimi igrami v Parizu dogovarjala za srečanje, je bila najbolj logična izbira kultna dvorana Bercy, kjer so do prihoda košarkarjev iz Lilla v Pariz potekali olimpijski boji v gimnastiki.
Ta dan je v finalu mnogoboja nastopila ena največjih zvezdnic ameriškega in globalnega športa Simone Biles, zato je bila evforija okoli dvorane in v njej popolna. Pegan je bil prvič na olimpijskih igrah kot predstavnik športnikov znotraj Mednarodne gimnastične organizacije (FIG) pred tremi leti v Tokiu, a pravi, da jih v vsej veličini doživlja šele v Parizu, kjer je predsednik komisije športnikov, zato je tudi član izvršnega odbora FIG.
Na Japonskem ni bilo gledalcev, v Franciji pa so glasni in delirični še za prejšnje igre, zato mu, kot je priznal med pogovorom, misel kdaj uide tudi v preteklost, ko kot aktivni telovadec ni imel priložnosti nastopiti na največjem športnem tekmovanju na svetu.
Znotraj FIG je sedem predstavnikov športnikov, vsak med njimi je zadolžen za eno vejo okostenele mednarodne organizacije. Zakaj okostenele? »Ko sem kandidiral za predstavnika športnikov, sem obljubljal 'darmar'. Danes vam lahko odgovorim, da je možno narediti bore malo ali skoraj nič. Če bi želeli kaj spremeniti, bi morali zamenjati celotno garnituro. Vsak skrbi za svoj kotiček, brani svoj položaj, svojo državo ali tekmovalce, malo pa je takšnih, ki se sprašujemo, kaj je dobro za naš šport. Velike države na eni strani izkoriščajo svojo moč, na drugi nemoč manjših,« je med nastopom Simone Biles na preskoku odgovoril novopečeni Abraham Aljaž Pegan. Ker se mu bo prihodnje leto iztekel drugi mandat v zdajšnji funkciji predstavnika športnikov v moški gimnastiki, za tretjega pa po statutu ne sme kandidirati, se je odločil, da bo na letošnjih volitvah prek Gimnastične zveze Slovenije kandidiral za člana 24-članskega izvršnega odbora FIG.
Spremenil bi pravila
»Sedaj vidim, kako je dejansko težko kaj spremeniti. Če prej ne, nas bodo prisilili drugi. V gimnastiki se nič ne premakne, druge športne panoge nas premagujejo po vseh straneh. Če kdaj naredimo kakšen korak naprej, nam kmalu zdrsne in naredimo tri nazaj. Kljub temu ostajam optimist. V odbore prihaja vse več mladih in nekdanjih športnikov, ki težko gledajo obstoječe stanje,« je kritičen Pegan. Na vprašanje, kaj bi bilo treba v gimnastičnem svetu spremeniti, so se mu v temni dvorani, v kateri je kot aktivni telovadec serijsko zmagoval na tekmah svetovnega pokala, kar zasvetile oči: »Naš šport je pretežak, zato ni zanimanja zanj. Še Kitajci tarnajo, da nimajo dovolj otrok, ki bi se resno ukvarjali z gimnastiko. Prvo stvar, ki bi jo spremenil, je, da bi zmanjšal število elementov v sestavi na pet. Tudi za ceno, da bi jih ponovili dvakrat. S tem bi se lahko mladi trener kasneje resneje začel ukvarjati z gimnastiko, po zdajšnjih pravilih pa po desetih letih trdega treninga telovadec nima praktično česa pokazati. Tudi sistem točkovanja bi bilo moč rešiti kot denimo na preskoku. Poglejte, telovadka, ki trenutno skače, ima oceno B prijavljeno s težavnostjo 6,4, zato sodniki natančno vedo, kaj pričakujejo. Tako bi lahko bilo tudi na drugih orodjih. S tem bi naredili korak k boljšemu razumevanju gledalcev. Zdajšnji pravilnik je preveč zakompliciran in javnosti povsem nerazumljiv.«
Pegana smo spomnili, da je bila FIG neomajna že v času njegove športne poti, ko se je pod vodstvom Bruna Grandija zdelo, da določa pravila ravno takšna, da se svetovni in evropski prvak ter eden najboljših telovadcev vseh časov na drogu ne bi uvrstil na olimpijske igre. Ko smo se z Italijanom večkrat pogovarjali, je prikimaval, v žepu pa držal figo. Zato je Aljaž Pegan bržčas najboljši slovenski športnik vseh časov, ki kot predstavnik olimpijskega športa nikoli ni tekmoval na največjem tekmovanju. Ko je FIG sprejela pravilo, da se lahko na olimpijske igre uvrsti tudi svetovni prvak, je Slovenec branil naslov, a bil podprvak. Ko pa so spremenili pravilo, da lahko na olimpijskih igrah tekmujejo prvi trije s svetovnega prvenstva, je v poznih tridesetih letih končal kariero.
»Na nek način sem se med kariero sprijaznil s pravili, po drugi strani sem izpolnil vsa svoja druga visoka pričakovanja. Toda prav v Parizu, kjer je publika res izjemna, sem pomislil, kako lepo bi bilo tekmovati na tako velikem tekmovanju. V olimpijskem ciklusu od leta 2005 do 2008 sem bil svetovni prvak in dvakrat podprvak, kar ni bilo dovolj za olimpijski nastop. Če bi se na igre uvrstil, bi imel v Pekingu veliko priložnost, da bi osvojil kolajno. Tudi če je ne bi, bi bil vsaj olimpijec, kar pomeni biti nekaj več. Olimpijci so bili in bodo vselej organizirani bolje kot drugi športniki. Predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach je na otvoritvi lepo nagovoril vse udeležence, da odslej niso več le športniki, temveč so postali olimpijci,« je bil odkrit telovadec, ki je s trenerjem Jožetom Mešlom s svojimi prvinami dve desetletji razvijal gimnastiko.
Najedel se je zarečenega kruha
Med aktivno športno potjo je Pegan večkrat izjavil, da se po končani športni poti ne vidi v gimnastiki. Zarečenega kruha se je najedel. Da je izbral gimnastično pot, so v prvi vrsti »krivi« Turki, za katere dela že enajsto leto. Sprva je bil osebni trener specialista na drogu Umita Samilogluja, ko je le-ta končal kariero, je začel svoje znanje prenašati kot svetovalec. Funkcijo trenerja ni sprejel, saj bi se moral preseliti v Turčijo. Trenutno je v turškem strokovnem odboru, zato gredo vsi predlogi prek njega, svojo funkcijo pa je opisal tudi kot povezovalni člen med dvorano, trenerji in predsednikom.
Med pogovorom je Simone Biles naredila večjo napako na dvovišinski bradlji, po kateri je Pegan dejal, da ni še izgubila boja za novo zlato olimpijsko kolajno. Nadaljevala sva s prijetnejšo debato o legendarnem trenerju Jožetu Mešlu. »Ko sem doma, se še vedno redno videvava. 'Coach' je neverjeten, saj je pri dobrih 80 letih še vedno vsaj trikrat tedensko v telovadnici in uči reda mlade telovadce. Še vedno je lahko vzor marsikateremu trenerju, saj nikoli ni gledal na uro, kdaj se bo končal trening, ampak je bila na prvem mestu vselej najpomembnejša kakovost treninga. Če želiš vzgojiti športnika, potrebuješ entuziasta, ki ne bo na vse gledal le skozi zaslužek. Takšna sta bila poleg Mešla na začetku trenerske poti tudi Edi Kolar in Sebastijan Piletič.«
Imel je prav
V nadaljevanju sva se dotaknila slovenske gimnastike in se o tej temi pogovarjala do konca ženskega mnogoboja. Nekdanji najboljši telovadec na svetu tudi malce sodeluje z Gimnastično zvezo Slovenije. Ima svoj pogled na delo gimnastičnega centra. Meni, da bi bili boljši manjši centri, kakršni so bili po Ljubljani v času njegove kariere. Decentralizacija pušča posameznikom, da trdo delajo. V skupnem prostoru pa se tudi dobri trenerji prej ali slej naučijo gledati na uro, saj imajo zgled pri drugih sodelavcih. Zaključil je vendarle pozitivno: »Na letošnjem evropskem prvenstvu v Riminiju sem bil pozitivno presenečen nad tremi slovenskimi telovadci. Pokazali so lepe sestave, bili zanje s strani sodnikov lepo nagrajeni. Morda je to dokaz, da v Sloveniji prevzemajo zadevo mlajši trenerji. Upam, da bo šlo tako naprej ter da smo se že dotaknili najnižje točke.«
Medtem je Simone Biles svoje delo opravila še na parterju in gredi in se po osmih letih znova vrnila na olimpijski prestol. Aljaž Pegan je imel prav, čeprav je zlato kolajno bolj privoščil Brazilki Rebeci Andrade.
