Najvidnejši funkciji je opravljal v zadnjih dveh sezonah. Lani je bil glavni trener slovenske moške hitre reprezentance svetovnega pokala, letos pa se je preselil k najboljši slovenski alpski smučarki vseh časov v hitrih disciplinah Ilki Štuhec.
Kako ste se ujeli z novo ekipo in kako ste zadovoljni s poletnimi pripravami?
Ujeli smo se zelo dobro. Smo pravi tim, sami mladi in zagnani, zato se veselim sezone. V prvem delu kampa smo imeli v El Coloradu in La Parvi vrhunske pogoje. Bolje se ne da trenirati. Na drugem tritedenskem kampu v Coralcu pa še zdaleč ni bilo vse idealno. Veliko je bilo organizacijskih in logističnih težav. Ker so bile temperature visoke, smo si pri pripravi proge pomagali s soljo. Boljši je bil zadnji teden, ko na progi ni bilo več toliko ekip, nekajkrat smo bili celo sami. Kar zadeva Ilkine priprave, se od začetka sodelovanja posvečava prvinam, s katerimi je imela v preteklosti težave. Tu mislim predvsem v težkih razmerah, ki so bolj superveleslalomske, saj bo tako lahko kasneje bolje funkcionirala tudi v smuku. Trudimo se narediti boljši veleslalomski zavoj. Premiki niso lahki, saj je težko v kratkem času storiti velik napredek pri zakoreninjenih stvareh. Do prve tekme sredi decembra v Beaver Creeku imamo še nekaj časa. Ključni teden pred sezono bo v Cooper Mountainu, kjer bomo preživeli dva tedna. Pred potjo v ZDA bomo opravili še en cikel treninga v Evropi.
Preden ste se posvetili trenerski karieri, ste pisali strokovne kolumne za Dnevnik. Kako so trenerji in tekmovalci sprejeli vaše kritike?
S kolumnami sem se dobro soočil z realnostjo. Sem neposreden in stvari rad jasno povem. Zato sem bil nekaterim všeč, drugim ne. Rad imam, da mi ljudje povedo, kaj si mislijo o meni, ne pa me trepljajo po rami in si mislijo svoje. Najbolj pozitivna stvar pisanja kolumn za Dnevnik je bila, da so nekateri funkcionarji v mojih pogledih prepoznali jasna stališča, zaradi katerih je šla moja življenjska pot v smer, v kakršno je šla.
Kako je potekala vaša trenerska kariera?
Po zaključku športne poti sem si leta 2011 vzel leto premora. Nujno sem ga potreboval, saj sem se moral spočiti predvsem psihično. Pogrešal sem daljšo toplino doma. V letu premora sem prejel ponudbo domačega smučarskega kluba iz Črne na Koroškem, ki sem jo tedaj zavrnil. Leto kasneje sem jo sprejel. Sprva sem prevzel tri tekmovalce. Po dveh sezonah sem prevzel še dva alpska smučarja, med katerima je bil tudi Tilen Debelak. Tekmovali smo na tekmah evropskega pokala. Z Debelakom sva sodelovala sedem let, osvojil je tudi točke svetovnega pokala v alpski kombinaciji, zmanjkal pa mu je zadnji korak v priključitvi k svetovnemu vrhu, zato se je odločil za drugo pot. Po koncu sodelovanja s Tilnom sem sprejel ponudbo Smučarske zveze Slovenije ter se kot trener priključil moški reprezentanci hitrih disciplin, kjer sva sodelovala z Gregom Koštomajem.
Lani ste prevzeli položaj glavnega trenerja reprezentance hitrih disciplin. Kako to, da ste funkcijo opravljali zgolj eno leto?
Po koncu sezone so se v vodstvu alpskih disciplin zgodile spremembe. Verjetno iz tega naslova predolgo nisem prejel jasnega mnenja glede uspešnosti mojega dela. V vmesnem času sem se dogovoril za sodelovanje z Ilko. Kasneje sem sicer prejel ponudbo od smučarske zveze, da bi ostal na tem položaju, a sem pred tem že dal besedo Ilki.
Kako to, da ste se v trenerski karieri posvetili hitrim disciplinam?
Res je, da sem v mnogih očeh spremljevalcev alpskega smučanja bolj znan kot veleslalomist, a sem se v drugem delu svoje kariere bolj posvetil hitrim disciplinam, kjer sem navsezadnje dosegel tudi svoja največja uspeha. Slalom sem pustil popolnoma na strani, sočasno pa sem se udeleževal treningov smuka, tako da sem lahko spoznal vse najtežje proge na svetu. Hitre discipline so mi bile bližje in tudi v trenerski karieri za zdaj menim, da lahko s svojim znanjem bolj pripomorem pri hitrih disciplinah.
Doslej ste v svoji trenerski karieri sodelovali zgolj z moškimi. Kakšno spremembo ste doživeli ali jo morda še pričakujete z Ilko Štuhec?
Premik je velik. Na začetku sodelovanja si niti sam nisem najbolj predstavljal, kaj naju čaka na skupni poti. Potreboval sem nekaj časa, da sem zložil mozaik. Zdaj lahko rečem, da nimam več težav. Poudaril pa bi, da s stališča strokovnega dela ni bistvenih razlik med moškim iz ženskim alpskim smučanjem. Osnove so enake, vsaj kar zadeva tehnični vidik. Je pa dejstvo, da se mora vsak trener zavedati, da ženske ne zdržijo tako močnih pritiskov na progi kot moški, zato moramo spoštovati zakone fizike.
Kakšne cilje imate v ekipi v tej sezoni?
Rezultatske cilje bi prepustil Ilki. Dejstvo pa je, da želimo biti boljši kot minulo sezono. Predvsem na težjih terenih. Ilka je imela v svoji karieri ogromno smole s poškodbami. Zaradi tega ima eno koleno slabše od drugega, kar se pozna predvsem v težjih razmerah na strmejših terenih, ko se težko pripravi do limita, da bi se lahko enakovredno borila s smučarkami, ki imajo veliko tehničnega znanja, kot sta denimo Federica Brignone in Marta Bassino.
Vendarle je Ilka Štuhec ena najboljših alpskih smučark na svetu, ki obvlada drsenje.
Nedvomno. In tu ima Ilka prednost pred smučarkami, ki dosegajo vrhunske uvrstitve na podlagi tehničnega znanja. Zato je naš cilj ohraniti prednost v drsenju in napredovati v tehničnem znanju, s katerim bi se bolj približala konkurenci.
Vodja ekipe Ilke Štuhec je bila dolga leta mama Darja Črnko. Čutite, da ima mama še kaj vpliva iz ozadja?
Tega ne čutim, sem pa Darjo poklical takoj, ko sva se z Ilko dogovorila za sodelovanje. Pogovorila sva se celostno, saj mi je prav Darja lahko najbolj opisala Ilkino znanje in značaj. Informacij sem bil zelo vesel in jih spoštujem. Te informacije bom s pridom izkoriščal. Takrat sva bila nazadnje v stiku.
Imate kot trener ambicijo, da bi se nekoč preizkusili v tujini?
V tem trenutku o tem ne razmišljam, saj sem osredotočen zgolj na delo z Ilko. Menim, da ima, ali bi vsaj moral imeti, vsak trener željo, da se izkaže v tujini. Verjamem, da bom imel nekoč tudi sam priložnost, da se dokažem v kakšni od uveljavljenih tujih reprezentanc.
Tik pred pogovorom smo izvedeli najslabšo možno novico, da se je med treningom tragično ponesrečila mlada italijanska alpska smučarka Matilde Lorenzi.
Takšne novice so res najslabše možne, ob njih nihče ne more ostati ravnodušen. Vse besede so odveč. Dejstvo pa je, da se prav ob takšnih tragičnih novicah lahko prepričamo, kako smo alpski smučarji ranljivi. Naš šport še zdaleč ni tako zavarovan kot denimo motociklizem ali formula ena, kjer sicer dirkači dosegajo še precej višje hitrosti. Pri alpskem smučanju je lahko napaka še prej usodna.
Letos ste pri vsega 43 letih postali dedek. Kako ste se znašli v novi vlogi?
Če mi želite pričarati nasmeh na obrazu, se lahko vselej pogovarjamo o tej temi. Doma imam sedemmesečno vnukinjo Rubi, s katero so dnevi še pestrejši in bolj zapolnjeni. Prepričal sem se, da je lažje biti dedek kot oče.
