Ker je ves čas od prihoda v Ljubljano le v superlativih govoril o klubu, njegovem vodstvu, igralkah, strokovnem štabu in vsem ostalem v Krimu, je bila odločitev, da po skoraj dveh letih in pol odstopi, toliko bolj šokantna. »Prepričan sem, da sem se pravilno odločil ob pravem času, odločitev pa je bila dobro premišljena. Ocenil sem, da bom ekipi in klubu lahko najbolj pomagal s tem, da prevzamem odgovornost za zadnje tri poraze v ligi prvakinj in ponudim odstop. Na žalost lahko samo z odstopom pripomorem, da se stvari obrnejo v pozitivno smer,« meni Dragan Adžić.
Črnogorec priznava, da ni več videl načina, kako bi še lahko dvignil tako posameznice kot ekipo. »Odločitev o odstopu sem v sebi nosil že dalj časa. Samemu sebi sem dal nalogo, da mora Krim na tekmi lige prvakinj proti Metzu v Stožicah odigrati na evropski ravni, a se to ni zgodilo. Po prvem polčasu smo zaostajali le s 13:15, nato pa je sledil razpad sistema in padec predvsem po psihološki plati. Sredi drugega polčasa smo zaostajali že za deset golov in tega kot trener nisem mogel požreti. Ta tekma mi je jasno pokazala, da je najboljša rešitev odstop,« pravi Adžić, ki se je še isti večer po nedeljski tekmi proti Metzu pogovoril z vodilnimi v klubu, v ponedeljek dopoldan je podal odstopno izjavo, nato pa je s svojo odločitvijo seznanil še igralke.
V Evropi še nič izgubljenega
»Igralke tega niso pričakovale, a so dejale, da spoštujejo mojo odločitev. Rekel sem jim, naj dajo na igrišču vse od sebe, se še bolj povežejo med seboj in da so visoki cilji v Evropi še vedno uresničljivi,« je opisal slovo od svojih varovank. Prepričan je, da bo njegov odstop pozitivno vplival na igralke in da se bodo odzvale tako, da bo odslej vse boljše. »Da bi Krim postal ekipa, tim, nujno potrebuje čas. Za igralke z vseh koncev sta dva meseca in pol prekratko obdobje, da bi se tesneje povezale, začutile, ujele med seboj. Imajo pa kakovost in potencial, to je ekipa, ki sem jo sam selekcioniral in za katero verjamem, da bo na koncu dosegla to, kar je bil tudi moj cilj – že v letošnji sezoni prišla na sklepni turnir najboljše četverice v ligi prvakinj v Budimpešti, kasneje pa še na vrh Evrope.«
Po štirih zmagah in nato treh zaporednih porazih je Krim v ligi prvakinj tretji z osmimi točkami v skupini A, pred njim sta le francoski Metz (13) in madžarski Ferencvaroš. Neposredno v četrtfinale peljeta samo prvi dve mesti, naslednja štiri pa v osmino finala in križanje s skupino B po sistemu A3-B6, A4-B5, A5-B4 in A6-B3. »Naloga v boju za eno od prvih dveh mest v skupini bo po treh zaporednih porazih precej težja, ni pa nemogoča. Nič še ni izgubljenega v Evropi,« meni Adžić, ki zase pravi, da bo zdaj, ko nima več klubskih obveznosti, »svobodnejši« tudi v reprezentanci. »Krimu, ki bo imel vedno posebno mesto v mojem srcu, sem hvaležen za vse, kar mi je dal. Žal mi je, da se mu za to nisem mogel oddolžiti na igrišču, čeprav sem dal vse od sebe. Vsakemu trenerju na svetu bi privoščil, da bi delal v tako vrhunskih pogojih, kot sem jih imel jaz v Krimu.«
Na sobotni evropski tekmi v Metzu bo Krim vodil njegov dosedanji pomočnik Žiga Novak, klubsko vodstvo pa zdaj čaka zahtevno iskanje Adžićevega naslednika, kajti (skoraj) vsi vrhunski trenerji že delajo v svojih klubih. A zaradi bližnjega evropskega prvenstva za ženske bo imelo dovolj časa, saj se liga prvakinj nadaljuje šele 11. januarja. Kot je v navadi v takšnih situacijah, ko vrhunski klub išče vrhunskega trenerja, (samo)kandidatov verjetno spet ne bo manjkalo. Že zdaj pa v bolj ali manj dobro obveščenem zakulisju krožijo imena, kot so Marta Bon, Tone Tiselj, Robert Beguš, Branko Tamše ... Vsekakor klub čakajo pestri pogajalski dnevi in tedni.
